Jedro

Vsebino zahteve za denacionalizacijo določa 62. člen ZDen, postopanje upravnega organa z vlogami za denacionalizacijo pa ureja Navodilo za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo (Ur. list RS, št. 33/91). Po določbi 22. člena navodil mora upravni organ preizkusiti ali je zahteva za denacionalizacijo popolna, pravočasna, ali jo je vložila upravičena oseba ter ali je podana pravna podlaga za vračanje premoženja v zakonu. Če ima vloga pomanjkljivosti, mora upravni organ po določbi 68. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. list SFRJ, št. 47/86, ZUP) pozvati vlagatelja zahteve, da pomanjkljivosti odpravi. Opustitev navedenega ravnanja upravnega organa ne more biti v škodo stranki. Stranka je namreč lahko iz vseh ravnanj organa v postopku upravičeno sklepala, da ta obravnava tudi zahtevek za vračilo premoženja po upravičencu AA ter da je njena vloga popolna. V obravnavanem primeru je namreč upravni organ glede vračila spornega dela nepremičnin presodil, da vloga ni popolna in je stranki naložil kako jo mora dopolniti. Vlagateljica je ravnala v skladu z napotki organa (le-ta je po dopolnitvi vloge štel, da je vloga popolna in jo je obravnaval), zato ji ni mogoče očitati, da zahteva ni bila vložena, ker ni izrecno navedla tudi zahteve za vračilo premoženja po pok. AA. V tem primeru bi moral organ v skladu z načelom pomoči neuki stranki (člen 14 ZUP) stranko tudi poučiti, da je potrebno zahtevke določno navesti, torej da se izjasni ali se zahteva za denacionalizacijo, ki jo je vložila dne 5. 2. 1992, nanaša tudi na vračilo premoženja podržavljenega AA.

Izrek

1. Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. ... z dne 27. 5. 2003 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper dopolnilno odločbo Upravne enote A št. ... z dne 14. 2. 2003. Z navedeno odločbo je prvostopni organ ugodil pritožbi Slovenske odškodninske družbe, odpravil dopolnilno odločbo št. ... z dne 14. 11. 2002 ter jo nadomestil z novo odločbo tako, da je upravičenki BB priznal odškodnino v obveznicah Slovenske odškodninske družbe le za solastniški delež do 1/2 zemljišč parc. št. 123/8, 152, 187/2 in 281, vse k.o. B. S procesnega vidika je navedena odločba v skladu z določbo 235. člena ZUP/86, ki omogoča, da lahko organ ob reševanju pritožbe reši stvar drugače in z novo odločbo nadomesti odločbo, ki se izpodbija, če spozna, da je pritožba utemeljena in ni potreben nov ugotovitveni postopek. V konkretni zadevi pa je prvostopni organ glede na podatke v spisu imel podlago za ugotovitev, da je pritožba utemeljena. Po mnenju tožene stranke pa je tudi neutemeljen ugovor, da je bila zahteva za vrnitev premoženja podržavljenega Skuhala Francu, vložena pravočasno. Po določbi 61. člena ZDen se postopek za denacionalizacijo začne na podlagi zahteve, ki jo vloži prejšnji lastnik podržavljenega premoženja ali njegov pravni naslednik. V zahtevi mora biti med drugim jasno naveden upravičenec in zahtevano premoženje, priloženi pa morajo biti tudi predpisani dokazi. Zahtevo za denacionalizacijo pa je bilo potrebno vložiti do 7. 12. 1993. V obravnavani zadevi pa je nesporno, da je BB vložila dne 5. 2. 1992 zahtevo za vrnitev premoženja, ki ji je bilo podržavljeno. V spisu pa ni podatkov, da je imenovana izrecno zahtevala tudi vrnitev premoženja podržavljenega njenemu možu. Prvostopni organ je tako brez podlage pozval vlagateljico, da vlogo dopolni še s potrdilom o državljanstvu in mrliškim listom za AA. Navedena dokazila, ki jih je predložila vlagateljica, so tako lahko le podlaga o dokazovanju utemeljenosti zahtevka, ne morejo pa nadomestiti same zahteve za denacionalizacijo. Takšno stališče je zavzela tudi sodna praksa, med drugim tudi Vrhovno sodišče v sklepu št. I Up 493/99 z dne 7. 2. 2001. Glede na navedeno je zato organ prve stopnje pravilno zaključil, da BB ni vložila zahteve za vrnitev premoženja, ki je bilo podržavljeno AA, zato glede imenovanega ni pogojev za denacionalizacijo.

Tožnica v tožbi navaja, da je njena pravna prednica BB (upravičenka) vložila zahtevo za denacionalizacijo pri Upravni enoti A dne 5. 2. 1992. Pri predložitvi zahteve upravnem organu pa je bilo določno izpovedano, da se vlaga zahteva za denacionalizacijo tako v imenu BB kot tudi takrat že pokojnega moža AA. Upravni organ očitno vloge ob vložitvi ni pregledal, temveč je 14 dni kasneje poslal poziv za dopolnitev vloge, v katerem je zahteval predložitev potrdila o državljanstvu in mrliškega lista za AA. Tožeča stranka je vse zahtevane listine tudi pravočasno predložila upravnemu organu. Le-ta je očitno štel, da je tudi zahteva za vrnitev premoženja po pokojnem AA popolna, kar je označil na zahtevi s tem, da je poleg imena BB pod točko 1. zahteve dopisal še "AA". Vse od tedaj dalje je upravni organ prve stopnje vodil enotni postopek za vrnitev premoženja tako po BB, kot tudi po AA. Zaradi navedenega je nedvomno šteti, da je bila podana zahteva za denacionalizacijo v smislu 61. člena ZDen. Zahtevo z dne 5. 2. 1992 je tako glede zahteve za vrnitev premoženja po AA kvečjemu šteti za nepopolno, kar je očitno smatral tudi prvostopni organ, ko je vlagateljico pozval k dopolnitvi vloge. V postopku pa je bila tudi že dne 3. 8. 1999 izdana delna odločba o vrnitvi premoženja v naravi obema denacionalizacijskima upravičencema, ki je postala pravnomočna. Tožena stranka pa se v izpodbijani odločbi tudi neutemeljeno sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 493/99 z dne 7. 2. 2001, saj navedenega stališča v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti, ker se nanaša na zahtevo za vrnitev premičnega premoženja in ne na vrnitev nepremičnega premoženja. Tožnica predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zavrne pritožbo Slovenske odškodninske družbe. Prav tako zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa je priglasil udeležbo v tem postopku.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno ali se je zahteva za denacionalizacijo vlagateljice BB nanašala tudi na vrnitev premoženja podržavljenega upravičencu AA, umrlemu dne 21. 7. 1963. Postopek za denacionalizacijo se začne na podlagi zahteve za denacionalizacijo, ki jo vloži upravičenec oz. njegov pravni naslednik (člen 61. Zakona o denacionalizaciji, Ur. list RS, št. 27/91, 31/93, 65/98, 66/2000, ZDen). V postopku denacionalizacije torej velja načelo dispozitivnosti, kar pomeni, da je za njegovo uvedbo potrebna zahteva upravičene stranke. Kolikor takšne zahteve ni, organ postopka ne more uvesti. To načeli velja tako za uvedbo, kot tudi za vodenje postopka. Vsebino zahteve za denacionalizacijo pa določba 62. člen ZDen. Tako zahteva vsebuje podatke o premoženju, na katerega se nanaša, o pravnem temelju podržavljenja, o pravnem temelju pravice do vrnitve ter o tem, v kateri obliki se zahteva vrnitev. Zahtevi pa mora stranka tudi priložiti listine, ki so navedene v tej določbi. Med drugim je potrebno zahtevi priložiti tudi potrdilo o vpisu upravičenca v evidenco o državljanstvu.

V obravnavani zadevi je zahtevo za denacionalizacijo vložila upravičenka BB. Zahteva se je nanašala na vrnitev premoženja, ki je bilo podržavljeno kmečkemu gospodarstvu AA in BB z odločbo Okrajnega ljudskega odbora A, Komisije za kmetijski zemljiški sklad z dne 21. 9. 1953. Navedena odločba o podržavljenju se je torej nanašala na celotno kmečko gospodarstvo AA in BB. Na podlagi navedene zahteve za denacionalizacijo je upravni organ vlagateljico - upravičenko pozval, da vlogo dopolni s predložitvijo potrdila o državljanstvu in mrliškega lista za pokojnega AA (upravičenkinega moža in solastnika razlaščenega kmečkega gospodarstva). Iz nadaljnjega postopka je nato razvidno, da je prvostopni upravni organ obravnaval zahtevek kot zahtevek za vračilo celotnega podržavljenega premoženja, torej kot zahtevek po obeh denacionalizacijskih upravičencih. V tem smislu je tudi izvajal celotni dokazni postopek, izdelal ugotovitvena poročila ter tudi izdal delno odločbo dne 3. 8. 1999 (ki je postala pravnomočna) in dopolnilno odločbo dne 14. 11. 2002. Kot je že navedeno v tej sodbi, vsebino zahteve za denacionalizacijo določa 62. člen ZDen. Postopanje upravnega organa z vlogami za denacionalizacijo pa ureja Navodilo za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo (Ur. list RS, št. 33/91). Po določbi 22. člena navodil mora upravni organ preizkusiti ali je zahteva za denacionalizacijo popolna, pravočasna, ali jo je vložila upravičena oseba ter ali je podana pravna podlaga za vračanje premoženja v zakonu. Če ima vloga pomanjkljivosti, mora upravni organ po določbi 68. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. list SFRJ, št. 47/86, ZUP, ki se uporablja v tem postopku) pozvati vlagatelja zahteve, da pomanjkljivosti odpravi ter ga opozoriti, da se bo štelo, da vloga ni bila vložena, če pomanjkljivosti ne bo odpravil. V obravnavanem primeru je organ prve stopnje pooblaščenko vlagateljice pozval, da vlogo dopolni z dostavo listine o podržavljenju ter potrdilom o državljanstvu in mrliškim listom za AA. Upravni organ je torej na podlagi vložene zahteve za denacionalizacijo zahteval predložitev dokaznih listin, ki so se nanašale na dokazovanje utemeljenosti zahtevka po upravičencu AA. Zahtevane listine pa je tožeča stranka tudi dostavila v postavljenem roku. Očitno je torej, da sta tako stranka, kakor tudi upravni organ štela, da je postavljen tudi zahtevek za vračilo dela nepremičnin podržavljenih upravičenkinemu možu. Kot izhaja iz upravnega spisa je res prvostopni organ brez izrecne zahteve vlagateljice sklepal, da se vloga nanaša na podržavljena zemljišča v celoti, vendar to sedaj tožnici ne more biti v škodo. Ker je pristojni organ glede spornega zahtevka od vlagateljice zahteval dostavo listin, ki so pravno relevantne prav glede tega dela zahtevka, bi jo v tem primeru moral v skladu z načelom pomoči neuki stranki (člen 13 ZUP) tudi poučiti, da je potrebno zahtevke določno navesti, torej da se izjasni ali se zahteva za denacionalizacijo, ki jo je vložila dne 5. 2. 1992, nanaša tudi na vračilo premoženja podržavljenega AA. Iz navedenega razloga zato takšna opustitev upravnega organa ne more biti v škodo stranki. Stranka je namreč lahko iz vseh ravnanj organa v postopku upravičeno sklepala, da ta obravnava tudi zahtevek za vračilo premoženja po upravičencu AA ter da je njena vloga popolna. Po presoji sodišča tako ni mogoče pritrditi toženi stranki, da je organ prve stopnje odločal brez zahtevka stranke. Prav tako se v obravnavanem primeru ni mogoče sklicevati na sklep Vrhovnega sodišča RS št. I Up 493/99 z dne 7. 2. 2001, ker obravnava drugačno dejansko situacijo. V tem primeru je namreč upravni organ glede vračila spornega dela nepremičnin presodil, da vloga ni popolna in je stranki naložil kako jo mora dopolniti. Vlagateljica je ravnala v skladu z napotki organa (le-ta je po dopolnitvi vloge štel, da je vloga popolna in jo je obravnaval), zato ji ni mogoče očitati, da zahteva ni bila vložena, ker ni izrecno navedla tudi zahteve za vračilo premoženja po pok. AA.

Po vsem navedenem je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, zato je odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke 1. odst. 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. list RS, št. 50/97 in 70/00). Tožena stranka je dolžna izdati nov upravni akt v roku iz 3. odst. 60. člena ZUS, ki teče od dneva pravnomočnosti te sodbe, pri čemer je vezana na pravno mnenje sodišča. Sodišče pa je zavrnilo tožničin zahtevek za povrnitev stroškov postopka. V skladu z določbo 23. člena ZUS vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, kadar sodišče odloča le o zakonitosti upravnega akta. Ker je v obravnavanem primeru sodišče odločalo le o zakonitosti izpodbijane odločbe, je odločilo tako, kot je razvidno iz 2. točke izreka sodbe.