Jedro

Ugotovitev, da je pravna prednica tožeče stranke prenesla pravico uporabe na spornih parcelah na pravno prednico druge tožene stranke, in ugotovitev, da je imela prva tožena stranka po dokončani gradnji na teh parcelah na podlagi odločbe pravne prednice tožnice obveznost na drugo toženo stranko prenesti (svojo začasno pridobljeno) pravico uporabe, izključujeta sklepanje, da bi lahko bila ob uveljavitvi ZLNDL dejanska imetnica pravice uporabe tožnica. Že to pa zadošča za presojo, da njen zahtevek na pridobitev lastninske pravice na podlagi ZLNDL ne more biti utemeljen.

Izrek

1/.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

2/.

Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh (šteto od vročitve te sodbe) povrniti drugi toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 324,72 EUR, po preteku tega roka pa za primer zamude še zakonske zamudne obresti od tega zneska do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: pod točko I. izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se je glasil: „1. Pogodba o brezplačnem prenosu lastninske pravice na nepremičnini, ki sta jo dne 15. 04. 1998 sklenili IZTR d.o.o., L. in E. M. d.d. Ljubljana, je nična.

2. Drugotožena stranka M. d.d., je dolžna tožeči stranki izstaviti za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo sposobno listino, s katero se bo vpisala lastninska pravica v korist in na ime M., in sicer za nepremičnine pod parc. št. 3082/1, 3082/11, 3094/1, 3094/4, 3082/3 in 3094/2, vse pisane v vložni številki 1240, k.o. A. v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani, v nasprotnem primeru bo to listino nadomestila za sodna odločba, v roku 15 dni.

3. Prvotožena stranka in drugotožena stranka sta dolžni tožeči stranki v roku 15 dni plačati stroške tega postopka po odmeri sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila;“ in pod točko II. izreka naložilo tožeči stranki povrnitev pravdnih stroškov, in sicer prvi toženi stranki v znesku 220,32 EUR, drugi toženi stranki pa v znesku 925,31 EUR.

2. Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Prva tožena stranka na pritožbo ni odgovorila, druga tožena stranka pa v odgovoru na pritožbo predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5.

V predmetni pravdi je tožnica uveljavljala pridobitev lastninske pravice na spornih nepremičninah po samem zakonu, v skladu s predpisi, ki urejajo lastninjenje družbene lastnine. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da tožnica ni pridobila lastninske pravice na spornih nepremičninah na podlagi 76. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (Ur. l. RS, št. 32/91 – v nadaljevanju ZGJS), kot je zatrjevala v tožbi. Presoje sodišča v tem delu pritožnica ne izpodbija, pritožbeno sodišče pa kot pravilne sprejema razloge, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svoje stališče, in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje.

6. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, pa tožnica ni pridobila lastninske pravice na spornih nepremičninah niti na podlagi določb Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS, št. 44/97 – v nadaljevanju ZLNDL). Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi ugotovitve, da je na dan uveljavitve zakona (25. 07. 1997) na spornih nepremičninah v družbeni lasti imela pravico uporabe prva tožena stranka in da se nepremičnina ni lastninila po drugih zakonih, presodilo, da je na njih pridobila lastninsko pravico prva tožena stranka po določilu 3. člena ZLNDL in jo nato na podlagi izpodbijane pogodbe (pogodba o brezplačnem prenosu lastninske pravice na nepremičnini z dne 15. 04. 1998 – v nadaljevanju: pogodba, priloga A1) prenesla na drugo toženo stranko.

7. Pritožnica poskuša omajati presojo prvostopenjskega sodišča z argumentacijo, češ da pravica uporabe prve toženke, ki je temeljila na odločbi tožničine pravne prednice, ni imela zadostne kvalitete, da bi se lahko preoblikovala v lastninsko pravico po ZLNDL in da sodba o tem nima razlogov. V zvezi s tem navaja, da je bil prenos pravice uporabe s strani pravne prednice tožeče stranke na pravno prednico tožene stranke le začasne narave. Po mnenju pritožnice zato prva tožena stranka ni mogla s pogodbo veljavno prenesti lastninske pravice na drugo toženo stranko.

8.Ustavno sodišče RS je v odločbi Up-2677/08-21 z dne 15. 04. 2010 zavzelo stališče, da je treba v vsakem konkretnem primeru ugotoviti, kdo je bil ob uveljavitvi ZLNDL pravi (ne samo domnevni - zemljiškoknjižni) imetnik pravice uporabe na sporni nepremičnini, ne glede na vpis v zemljiško knjigo. Tudi Vrhovno sodišče RS je v razlogih odločbe II Ips 259/2006 z dne 09.10.2008, na katero opozarja tudi pritožnica, zapisalo, da je mogoče oporekati pravilnosti preoblikovanja pravice uporabe v lastninsko pravico in dokazovati, da je bil dejanski imetnik pravice nekdo drug kot zemljiškoknjižni lastnik. Vendar pa bi morala v predmetni pravdi, v kateri se odloča o tožničinem zahtevku za pridobitev lastninske pravice, po pravilu o dokaznem bremenu (212. člen ZPP) tožeča stranka dokazati, da je bila ob uveljavitvi ZLNDL dejanska imetnica pravice uporabe na spornih nepremičninah. Za utemeljenost tožničinega zahtevka na podlagi določb ZLNDL tako ne zadostuje zgolj zatrjevanje nepravilnosti pri preoblikovanju pravice uporabe prve tožene stranke. Pravica uporabe stavbnega zemljišča v družbeni lastnini je pomenila pravico uporabljati to zemljišče na ta način, da se na njem postavi stavba ali drug gradbeni objekt in da se uporablja za potrebe tega objekta (tako A. Finžgar, Družbena lastnina, Novi pogledi na pravni režim stavbnih zemljišč v družbeni lastnini, ČZ Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1979, str. 51). Takšnih dejstev pa, kot je razvidno iz tožbene podlage, tožeča stranka ni zatrjevala.

9. Nasprotno, iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je pravna prednica tožnice prenesla pravico uporabe, ki ustreza zgoraj opisani definiciji, na obe toženi stranki. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je pravna prednica s pogodbo o prenosu investitorskih pravic v zvezi z izgradnjo poslovne stavbe z dne 18. 11. 1967 (priloga B2) izrecno priznala pravni prednici druge tožene stranke pravico, da vknjiži pravico uporabe na zemljišču, na katerem stoji »trgovsko-gostinska hiša in ustrezni vzporedni objekti« (prim. VIII. člen pogodbe), pol leta kasneje pa je z odločbo, št. 464-4/68-22/IV z dne 09. 05. 1968 (priloga B3), prenesla na pravno prednico druge tožene stranke pravico uporabe na zemljiščih, ki so bila potrebna za izgradnjo Trga X, obenem pa jo je zavezala, da po zaključku gradnje prenese pravico uporabe na zgradbah in pozidanih zemljiščih brezplačno na končnega koristnika adaptiranih zgradb (3. člen odločbe). Pritožnica ni izpodbijala dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bili na spornih parcelah zgrajeni pomožni (ustrezni vzporedni) objekti, ki prvenstveno služijo uporabi poslovne zgradbe tožnice in kot takšni predstavljajo njeno funkcionalno zemljišče. Razloženo pomeni, da je bil v danem primeru končni koristnik adaptiranih zemljišč v smislu odločbe pravne prednice tožeče stranke določen. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje presoji prvostopenjskega sodišča, da je prva tožena stranka pravilno, po zgraditvi poslovne stavbe T. in »ustreznih vzporednih objektov«, s pogodbo z dne 15. 04. 1998 (priloga A1) prenesla na drugo toženo stranko lastninsko pravico na zemljiščih, na katerih so bili ti objekti zgrajeni, saj je bila po odločbi pravne prednice tožnice k temu izrecno zavezana. Tožnica si nasprotno, na podlagi sporne odločbe ni mogla obetati prenosa pravice uporabe nazaj nanjo, saj je bila pravna prednica prve tožene stranke zavezana to storiti zgolj v primeru, če končni koristnik adaptirane zgradbe ne bi bil določen ob dokončani adaptaciji zgradbe. Kot to izhaja iz sporne odločbe (prim. 4. odst., str. 2), je bil namreč njen namen, »da se bo pravica uporabe prenesla na končnega koristnika po izvršeni adaptaciji zgradbe«.

10. Po presoji pritožbenega sodišča tako ugotovitev, da je pravna prednica tožeče stranke prenesla pravico uporabe na spornih parcelah na pravno prednico druge tožene stranke (pogodba B2), in ugotovitev, da je imela prva tožena stranka po dokončani gradnji na teh parcelah na podlagi odločbe pravne prednice tožnice (B3) obveznost na drugo toženo stranko prenesti (svojo začasno pridobljeno) pravico uporabe, izključujeta sklepanje, da bi lahko bila ob uveljavitvi ZLNDL dejanska imetnica pravice uporabe tožnica. Že to pa zadošča za presojo, da njen zahtevek na pridobitev lastninske pravice na podlagi ZLNDL ne more biti utemeljen.

11. Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbenega izvajanja, češ da je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je druga tožena stranka pridobila pravico uporabe z gradnjo na družbeni lastnini. Kot pritožbeno sodišče razume razloge sodišča prve stopnje glede pozidave spornih nepremičnin, je z njimi sodišče podprlo zgolj svoje stališče, da so sporne nepremičnine predstavljale »ustrezne vzporedne objekte«, na katerih je pravna prednica tožnice s pogodbo B2 prenesla pravico uporabe na pravno prednico druge tožene stranke. Ni pa z njimi sodišče prve stopnje utemeljevalo ločenega pridobitnega načina gradnje na tujem zemljišču, kot skuša to prikazati pritožnica.

12. Pritožnica ne more uspeti niti s pritožbenim očitkom, da odločba Upravne enote Ljubljana (priloga C1), s katero so bile sporne nepremičnine opredeljene kot funkcionalno zemljišče k poslovni zgradbi druge tožene stranke, ne more imeti stvarno pravnih učinkov. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje odločitev iz zadevne upravne odločbe uporabilo zgolj kot dodatni argument k dejanski ugotovitvi, da sporne parcele predstavljajo vzporedne objekte, ki prvenstveno služijo normalni rabi poslovne stavbe druge tožene stranke in so njen sestavni del. Iz razlogov izpodbijane sodbe je namreč razvidno, da se je sodišče prve stopnje o obstoju tega dejstva prepričalo že na podlagi neprerekanih trditev druge tožene stranke. Zgolj z relativiziranjem dokazne vrednosti sporne upravne odločbe, brez utemeljitve v kakšnem smislu je upoštevanje te odločbe vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, pa pritožnica ne more omajati dejanskih in pravnih zaključkov sodišča prve stopnje.

13. Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Ker niso podani niti tisti, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP) (1/. točka izreka te sodbe).

14. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP (2/. točka izreka te sodbe). Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora drugi toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je drugi toženi stranki priznalo stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 500 točk, kar ob vrednosti odv. točke na dan izdaje sodbe (v višini 0,459 EUR) znaša 229,50 EUR. Ni pa pritožbeno sodišče drugi tožeči stranki priznalo priglašenih stroškov iz naslova preučitve drugostopenjske (pravilno: prvostopenjske“ sodbe in seznanitve stranke, saj druga tožena stranka ni izkazala, da gre za samostojno storitev, ki ni zaobsežena v drugih osnovnih postavkah odvetniškega zastopanja (a contr.). Upoštevaje materialne stroške v višini 2% od skupne vrednosti storitve (4,59 EUR) in 20% DDV (46,818 EUR), nagrada za pooblaščenko druge tožene stranke znaša 280,91 EUR. Tožeča stranka pa je dolžna povrniti drugi toženi stranki tudi sodno takso (brez opomina) za odgovor na pritožbo v višini 43,81 EUR. Pritožbeni stroški druge tožene stranke po povedanem znašajo 324,72 EUR. V primeru zamude s plačilom pritožbenih stroškov bo morala tožeča stranka plačati drugi toženi stranki še zakonske zamudne obresti, ki jih je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo z iztekom paricijskega roka od vročitve te sodbe tožeči stranki (primerjaj načelno pravno mnenje VS RS I/2006, str.7).