Jedro

Priznanje izločitvene pravice je pravnoposlovno razpolaganje z nepremičnino, ki je prepovedano po 88. členu ZDen in ki je po tej zakonski določbi nično.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zoper ugotovitveni del prvostopenjske sodbe (izrek pod 1.) zavrne in v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo, pod 1., ugotovilo, da sta pogodba o ureditvi zemljiškoknjižnega stanja in brezplačnem prenosu nepremičnin z dne 29.11.2000 in aneks k tej pogodbi nična. Pod 2. je naložilo toženki, naj izstavi zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo vknjižila lastninska pravica pokojne tožničine matere A.N. na nepremičninah vl. št. 244 k.o..., in pod 3. odločilo, da mora tožena stranka nerazdelno povrniti tožnici pravdne stroške. Pogodba in aneks, sklenjena med toženko in tožencem, sta nična, ker pomenita razpolaganje z nepremičnino, ki je predmet vrnitve po Zakonu o denacionalizaciji (ZDen), neoziraje se na to, ali je denacionalizacijski postopek že pravnomočno končan. Sicer pa sta tožnica in toženka sklenili v denacionalizacijskem postopku poravnavo za vrnitev obravnavane nepremičnine upravičenki - prednici tožnice. Ničnost določa 88. člen ZDen, pa tudi 39. člen Obligacijskega zakonika. Aneks je sklenil stečajni upravitelj, ki takšnih pooblastil nima.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in prvostopenjsko sodbo v izreku pod 1. spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti zavrnilo, v izreku po 2. in 3. pa razveljavilo in vrnilo zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da je toženka že s pogodbo o ustanovitvi delniške družbe v družbeni lastnini z dne 19.12.1990 vložila v toženca kot stvarni vložek obravnavane nepremičnine (vl. št. 244 k.o..., znane kot ...). Ni pa temu sledila ustrezna zemljiškoknjižna izvedba. Zavzelo je stališče, da z izpodbijanima listinama ni šlo za pravno poslovno razpolaganje, ki je prepovedano po 88. členu ZDen, marveč za izvršitev sklepa stečajnega senata Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu, opr. št. 8/2000-38 z dne 11.10.2000, da mora toženka kot stečajna dolžnica izročiti tožencu kot stečajnemu upniku nepremičnino, za katero mu je bila priznana izločitvena pravica.

Stečajni upravitelj ni pogodbeno razpolagal z nepremičnino, marveč je le izročil premoženje na podlagi priznane izločitvene pravice in sklepa stečajnega senata.

Proti tej sodbi je tožnica vložila revizijo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava na drugi stopnji in bistvene kršitve določb postopka in predlagala, naj vrhovno sodišče sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, naj jo razveljavi. Pritožbenemu sodišču očita, da je odločalo mimo stanja v zemljiški knjigi in sploh ni preverjalo, ali je toženka dejansko vnesla nepremičnine kot stvarni vložek v toženca. Napačno so presojene posledice 143. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL). Denacionalizacijski upravičenec z zamudo roka za prijavo izločitvene pravice v stečajnem postopku ne izgubi stvarne pravice. Sklep stečajnega senata je sklep nepravdnega postopka, ki ne postane materialno pravnomočen. Sporna pogodba pomeni razpolaganje, za katero se uporablja 88. člen ZDen, ki je v razmerju do ostalih predpisov lex specialis. Opozarja, da je sporno pogodbo za obe stranki sklenil isti stečajni upravitelj.

Tožena stranka je odgovorila na revizijo, za katero predlaga, naj jo vrhovno sodišče zavrne v celoti. Poudarja, da ne obstaja dolžnost vrnitve premoženja, ker poravnava, sklenjena v denacionalizacijskem postopku, ne more imeti pravnih učinkov, saj odločba o denacionalizaciji še ni pravnomočna. Iz pogodbe o ustanovitvi toženke in pregleda osnovnih sredstev po stroškovnih mestih je nedvoumno razvidno, da predstavljajo sporne nepremičnine stvarni vložek v toženca. Tudi drugim upnikom na drugih nepremičninah, na katerih je bila še vedno vknjižena toženka, je bila priznana izločitvena pravica. Sporno pogodbo je za toženko podpisal stečajni upravitelj T. K., za toženca pa direktorica podjetja M. P. Sodišče je revizijo vročilo tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Po 88. členu ZDen z dnem njegove uveljavitve ni bilo dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega obstaja po določbah tega zakona dolžnost vrnitve (prvi odstavek).

Pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju z opisano prepovedjo, so nični (drugi odstavek). Iz dokaznega postopka sledi, da je toženka obravnavano premoženje štela kot svoje vsaj do pogodbe z dne 19.12.1990, s katero je ustanovila toženca. Zahteve za denacionalizacijo, pozneje združene v en postopek, so bile vložene leta 1993. Denacionalizacijskega postopka se je toženka udeleževala kot zavezanka in kot takšna je sklenila s pravno naslednico denacionalizacijske upravičenke - tožnico tudi poravnavo na podlagi 69. člena ZDen dne 23.5.1996, zunaj denacionalizacijskega postopka, 22.10.1996 pa še zapisniško na naroku v denacionalizacijskem postopku. Po teh poravnavah naj bi toženka vrnila nepremičnine denacionalizacijski upravičenki. Obe stranki sta kasneje odstopili od te poravnave. Dne 17.12.1997 je Upravna enota Ravne na Koroškem izdala prvo denacionalizacijsko odločbo (opr. št. D-363-17/93-3/2). Dne 5.7.2000 je bil uveden stečajni postopek nad toženko. Na naroku za preizkus terjatev 11.10.2000 je stečajni upravitelj toženke priznal tožencu izločitveno pravico na obravnavanih nepremičninah, in sicer potrditvah tožene stranke v tem postopku zato, ker je nepremičnine vložila toženka v toženca kot stvarni vložek s pogodbo z dne 19.12.1990, s katero je ustanovila toženca (ta vložek je v pogodbi opisan: "Osnovna vloga ustanovitelja znaša 100.255.616,50 din, kar ustanovitelj vplača v stvareh"). Stečajni senat je zato ugotovil, da obstaja izločitvena pravica toženke in naložil stečajnemu dolžniku - toženki, naj izroči upniku - tožencu del premoženja, na katerem obstaja izločitvena pravica na nepremičninah vl. št. 244 k.o... Toženka in toženec sta 29.12.2000 sklenila izpodbijano pogodbo o ureditvi zemljiškoknjižnega stanja in brezplačnem prenosu nepremičnin, ki sta jo podpisala za toženko stečajni upravitelj T. K. in za toženca takratna direktorica M. P. Dne 20.12.2000 je bil nad tožencem uveden stečaj (opr. št. 27/2000). Aneks k pogodbi, ki vsebuje njen pravni temelj, je za toženko in toženca podpisal njun stečajni upravitelj T. K. Spričo različnih stališč pravdnih strank in nižjih sodišč je ostalo sporno, ali pomeni izpodbijana pogodba z aneksom, sklenjena v stečajnem postopku oziroma v njegovem okviru kot nasledek s strani toženke neoporekane izločitvene pravice toženca, pravni posel in enostransko izjavo volje v smislu 88. člena ZDen.

Stečajni postopek je vrsta sodnega postopka, katerega ena izmed nalog je ugotoviti obseg dolžnikovega premoženja. Ta postopek, ki ga ureja ZPPSL, vsebuje pravila, ki so praviloma kogentne narave, kar velja zlasti za odločanje, ki ga organi stečajnega postopka, med katere spadajo stečajni senat in njegov predsednik ter stečajni upravitelj, izvajajo s sklepom ali odredbo (12. člen ZPPSL). Takšne narave pa ni ne po formalni ne po vsebinski strani izjava stečajnega upravitelja o prijavljeni izločitveni pravici. Stečajni upravitelj se sicer mora izjaviti o takšni prijavljeni pravici (prvi odstavek 143. člena ZPPSL), vendar pa je sama odločitev o tem, ali jo priznava ali prereka, stvar prostega odločanja, katerega produkt je enostranska izjava volje in tako razpolaganje s pravico. Sam obravnavani primer to razkriva, ko je stečajni upravitelj toženke priznal izločitveno pravico na nepremičnini, ki jo je toženka poprej štela za svojo; se v denacionalizacijskem postopku glede nje zavezala s poravnavama izven postopka in v postopku samem vrniti upravičenki; potem pa, ne da bi se ta čas spremenile kakšne relevantne okoliščine, priznala izločitveno pravico nekomu, ki v zemljiški knjigi ni vpisan kot lastnik, ki naj bi nepremičnine dobil s pogodbo z dne 19.12.1990 o ustanovitvi delniške družbe v družbeni lastnini z osnovno vlogo z vplačilom toženke "v stvareh" in po "pregledu osnovnih sredstev po stroškovnih mestih"; dne 5.4.1993 pa sklenila sporazum o ugotovitvi in ureditvi nepremičnega premoženja Ž. R., po katerem naj bi se pozneje odločilo o lastništvu nepremičnin (1. člen sporazuma).

Tožnica tudi ni imela možnosti prerekati izločitveno pravico (peti odstavek 143. člena ZPPSL), ker se ni udeleževala stečajnega postopka kot upnica.

Priznanje izločitvene pravice je tako pomenilo pravno poslovno razpolaganje z nepremičnino, ki je prepovedano po 88. členu ZDen in ki je po tej zakonski določbi nično. Ko je bila izločitvena pravica priznana, prerekal pa je ni nobeden izmed upnikov, je bil po zakonu nujen sklep stečajnega senata o izročitvi nepremičnine stečajnemu upniku - tožencu, ne da bi senat imel pri tem možnost spuščati se v korektnost priznanja izločitvene pravice. Učinek tega sklepa je resda obligatoren (tretji odstavek 143. člena ZPPSL), vendar je v obravnavanem primeru temeljil na nični izjavi volje, sam po sebi pa, kakor pravilno ugotavlja revizija, ni takšne narave, da bi lahko postal materialno pravnomočen. Končno tudi izpodbijana pogodba o brezplačnem prenosu nepremičnin, ki sta jo sklenili toženka in toženec in ki temelji na ničnostni izjavi volje o priznanju izločitvene pravice in na opisanem sklepu stečajnega senata, ne more biti pravno veljavna. Nična podlaga pogodbe povzroči ničnost pogodbe same. To seveda velja tudi za aneks k pogodbi.

Tako se pokaže, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev ničnosti, pravilna, pritožba tožene stranke pa neutemeljena. Revizijsko sodišče je zato reviziji ugodilo in sodbo spremenilo tako, kakor je to razvidno iz izreka te odločbe (prvi odstavek 380. člena ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Postopek v tej zadevi še ni končan in bo zato treba o pravdnih stroških celotnega postopka odločiti s končno odločbo.