15. 12. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata 30. novembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 777/2004 z dne 23. 2. 2005 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju št. P 98/2003 z dne 15. 3. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek pritožnika za vračilo posojila. Sprejelo je stališče, da toženka denarja ni prejela kot posojilo, ampak kot plačilo za njeno delo. Pojasnilo je, da pritožnik kljub temu, da je zahtevku priložil potrdili, na katerih je toženka s podpisom potrdila prejem posojil, ni dokazal, da bi denar toženki posodil. Sodišču se je zdela verjetnejša in prepričljivejša razlaga toženke, ki je trdila, da je denar prejela kot plačilo za svoje delo. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev pravic iz 14., 21., 22. in iz 23. člena Ustave in kršitev 2. člena Ustave. Trdi, da ga je sodnik prvostopenjskega sodišča žalil, ker je v obrazložitvi odločbe napisal: "Neznana oseba se mu ne more toliko zasmiliti, da bi žrtvoval toliko denarja, pri predpostavki, da ga ni imel dosti, sicer je treba poudariti, da so tisti, ki imajo denarja dosti, še bolj stiskaški.", in ker ga je na glavni obravnavi žalil "v zvezi s seksom in ostalim", s čimer naj bi mu sodišče kršilo pravico iz 21. člena Ustave. Zatrjuje, da toženka ni nikoli delala v njegovem podjetju, ampak v podjetju, ki je delalo zanj, zato je nesporno, da je toženki denar posodil. Meni, da sodišče prve stopnje teh njegovih navedb ni upoštevalo. Meni tudi, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bil obravnavan enako kot toženka, saj naj bi prvostopenjski sodnik nanj gledal kot na osebo, ki se je "spravila na nedolžno žensko". Glede na vse navedeno tudi meni, da je bil sodnik prvostopenjskega sodišča pristranski. Zatrjuje tudi, da ni nikoli vpogledal v priloge B1 do B3, na katere se v obrazložitvi sklicuje Višje sodišče. Meni še, da so bila v pravdnem postopku kršena tudi načela pravne države.

B.

3.V zvezi s kršitvijo pravice do varstva človekove osebnosti in dostojanstva iz 21. člena Ustave bi bil lahko pomemben očitek pritožnika, da ga je sodnik prve stopnje v postopku pred sodiščem prve stopnje žalil. Za kršitev 21. člena Ustave bi lahko šlo samo, če bi sodišče svojo odločitev oprlo na kakšno takšno stališče, ki bi bilo v nasprotju s to ustavno pravico, ali če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju s to ustavno pravico. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Po oceni Ustavnega sodišča izpodbijano stališče prvostopenjskega sodišča, "da se pritožniku neznana oseba more toliko zasmiliti, da bi žrtvoval toliko denarja, pri predpostavki, da ga ni imel dosti" in pa, "da je treba poudariti, da so tisti, ki imajo denarja dosti, še bolj stiskaški", ki naj bi kršilo pritožnikovo pravico iz 21. člena Ustave, ni takšno, da bi lahko poseglo v pritožnikovo pravico do varstva njegove osebnosti in dostojanstva. Sodišče prve stopnje namreč z navedenim stališčem ni zavzelo vrednostne sodbe o pritožniku, ki bi lahko posegala v njegovo pravico do varstva osebnosti in dostojanstva. Zgolj z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za vračilo posojila pa sodišče pravice iz 21. člena Ustave tudi ni moglo kršiti. Očitki pritožnika, da ga je sodnik na glavni obravnavi žalil "v zvezi s seksom in ostalim", pa so tako splošni, da jih Ustavno sodišče sploh ni moglo preizkusiti.

4.Očitek pritožnika, da ga je sodišče prve stopnje obravnavalo neenako in da ni upoštevalo njegovih navedb, bi bil lahko pomemben z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave). Z vidika te pravice je pomembno, ali je sodišče pritožnika obravnavalo na način, ki ga ne postavlja v neenakopraven položaj nasproti toženki, ali je pri tem pritožniku zagotovilo pošten dokazni postopek oziroma v njem enakopraven položaj in ali je spoštovalo načelo kontradiktornosti, med drugim tudi s tem, da se je opredelilo do pritožnikovih navedb, ki so bile za odločitev bistvenega pomena. Pritožnik ni navedel nobenih okoliščin ali razlogov, ki bi izkazovali, da ga je sodišče prve stopnje obravnavalo neenako v razmerju do toženke. Zato tega očitka ni izkazal. Iz sodbe prvostopenjskega sodišča je razvidno, da je sodišče upoštevalo pritožnikove navedbe in se do tistih, ki so bile za odločitev bistvenega pomena, tudi opredelilo; to je predvsem do vprašanja, ali je pritožnik toženki denar posodil ali ji ga je dal kot plačilo za delo. Drugih navedb, do katerih naj se sodišče ne bi opredelilo, pa pritožnik niti ne navaja. Zato ta njegov očitek ni utemeljen. Zgolj dejstvo, da se pritožnik z odločitvijo ne strinja, pa ne zadošča za sklep o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave.

5.Pritožnik dalje zatrjuje, da ni nikoli vpogledal v priloge B1 do B3, kar bi tudi lahko pomenilo kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Vendar pa to ne drži. Iz pravdnega spisa namreč izhaja, da je tožena stranka listine iz prilog B1 do B3 predložila že na prvem naroku za glavno obravnavo, na kateri je bil prisoten tudi pritožnik, in da je pritožnik te listine takrat tudi pregledal. Zato tudi ta očitek pritožnika ni utemeljen.

6.Pritožnik tudi zatrjuje, da je bil sodnik prvostopenjskega sodišča pristranski, ker ni upošteval njegovih navedb in ker ga je žalil. Pritožnik s tem uveljavlja kršitev pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Iz te pravice med drugim izhaja zahteva, da sodnik s stranko ali s spornim predmetom ne sme biti povezan tako, da bi to lahko povzročilo ali pa vsaj ustvarilo upravičen dvom, da sodnik v sporu ne more več odločiti objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih kriterijev. Vendar pritožnik obstoja navedenih okoliščin ni izkazal. Ustavno sodišče se zato v vprašanje, ali bi zatrjevane okoliščine sploh lahko zbujale dvom v sodnikovo nepristranskost, niti ni spuščalo. Ker pritožnik kršitve navedene ustavne pravice ni izkazal, njegov očitek ni utemeljen.

7.Pritožnik v ustavni pritožbi še navaja, da so bila v pravdnem postopku kršena tudi ustavna načela pravne države. Ustava načela pravne države ureja v 2. členu Ustave med temeljnimi ustavnimi načeli. Ker navedena določba neposredno ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, se pritožnik na 2. člen Ustave za utemeljitev ustavne pritožbe ne more sklicevati.

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić