Jedro

Obstaja materialno pravna podlaga, na podlagi katere ima tožena stranka predkupno pravico na parc. št. 43/1 k.o. B, vendar pa po presoji sodišča ni možno te pravice uveljavljati na celotnem zemljišču parc. št. 43/1, opredeljenem kot nezazidano stavbno zemljišče, temveč samo na delu, na katerem je s prostorsko izvedbenim načrtom predvidena gradnja javne infrastrukture - sprehajalne steze.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, odločba Župana Občine A z dne 10. 10. 2000 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

2. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

K točki 1 izreka: Z izpodbijano odločbo je Župan Občine A zavrnil pritožbo tožnice zoper odločbo Občinske uprave Občine A z dne 13. 1. 2000, s katero je upravni organ prve stopnje zahtevo tožnice za izdajo potrdila, da predkupna pravica Občine A ne obstaja na zemljišču parc. št. 43/1 k.o. B, zavrnil, ter odločil, da na delu navedenega zemljišča predkupna pravica Občine A obstaja. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je na podlagi 2. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97 - ZSZ) nezazidano stavbno zemljišče zemljiška parcela na območju, ki je s prostorskim planom namenjena za graditev objektov, zazidano stavbno zemljišče pa je zemljiška parcela na območju, ki je s prostorskim planom namenjeno za graditev objektov, na katerih je zgrajen objekt. Predmetna parcela št. 43/1 k.o. B leži na območju otoka B, ki je po dolgoročnem planu Občine A za obdobje 1986 do 2000 in družbenem planu Občine A za isto obdobje v celoti namenjeno za graditev objektov, kar pomeni, da je predmetna parcela v celoti stavbno zemljišče in ne kmetijsko zemljišče kot to zmotno navaja tožnica, ki status zemljišča opredeljuje na podlagi katastrske kulture, ne pa planskih dokumentov, tako kot je to predpisano v 2. členu ZSZ. Ker je predmetna parcela dokaj velika (2026 m2) in na njej v enem delu stoji stavba (133 m2), preostali del pa je nepozidan, je po navedeni zakonski določbi to stavbno zemljišče, ki je delno zazidano in delno nezazidano stavbno zemljišče. Določba 3. člena ZSZ opredeljuje pojem javne infrastrukture, kamor spadajo tudi komunalni objekti, katerih uporaba je pod enakimi pogoji namenjena vsem, kot so ulice, tržnice, igrišča, parkirišča, pokopališča, parki, zelenice, rekreacijske površine ter podobno. 14. člen ZSZ pa določa, da ima občina ali država predkupno pravico na nezazidanem stavbnem zemljišču, na katerem je s prostorsko izvedbenim načrtom predvidena gradnja objektov javne infrastrukture. S prostorsko izvedbenim načrtom - Odlokom o ureditvenem načrtu Mestnega jedra Kostanjevica (Uradni list RS, št. 12/95) je v 29. členu določeno, da je potrebno urediti zelene površine, in sicer obvodni zeleni pas kot travnik s sprehajalno stezo in parkovno opremo, v 50. členu pa je določeno, da so sprehajalne steze v makadamski izvedbi, minimalne širine 1,5 m in da potekajo tudi kot sprehajalna steza ob obali reke Krke na otoku, med drugim tudi na parc. št. 43/1. Ker je del parcele 43/1 nezazidano stavbno zemljišče, na katerem je s prostorsko izvedbenim načrtom predvidena gradnja sprehajalne steze in parkovna oprema, kar spada v kategorijo objektov javne infrastrukture, na delu navedene parcele obstaja predkupna pravica občine, kot je to povsem pravilno v izpodbijani odločbi ugotovil prvostopni organ in tudi pravilno odločil, da se zahteva tožnice za izdajo potrdila, da predkupna pravica občine ne obstaja, zavrne. Tožena stranka se strinja z navedbo tožnice, da bo občina vprašanje predvidenega zelenega pasu kot travnika s sprehajalno stezo na predmetni parceli lahko urejala z vsakokratnim lastnikom te parcele. Vendar bo moral vsakokratni lastnik te parcele upoštevati zakonito predkupno pravico občine in v skladu s 15. členom ZSZ o nameravani prodaji te parcele in pogojih prodaje pisno obvestiti občino kot zakonitega predkupnega upravičenca.

Tožeča stranka v tožbi toženi stranki očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Tožnica navaja, da ni ugotovljeno, na katerem delu parc. št. 43/1 stavbišče v izmeri 133 m2 in travnik v izmeri 1893 m2, Občina A uveljavlja predkupno pravico. Podana je kršitev materialnega zakona in sicer 21. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih in 14. člena Zakona o stavbnih zemljiščih. Ni določeno, kateri del zemljišča je nezazidano stavbno zemljišče, na katerem Občina A lahko uveljavlja predkupno pravico, saj jo na delu, ki je po podatkih katastra kmetijsko zemljišče, na katerem imajo predkupno pravico osebe iz 21. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih, lahko uveljavlja občina le, če jo ne uveljavljajo solastnik, zakupnik, ki je kmet, kmet zakupnik mejaš, drug kmet na primerni oddaljenosti, Republika Slovenija preko Sklada kmetijskih zemljišč in šele na 6. mestu občina, na območju katere nepremičnina leži. Na pozidanem delu parcele pa občina predkupne pravice nima in dokler se občina ne bo izjasnila, kateri del parcele št. 43/1 je nezazidano stavbno zemljišče, vse dotlej onemogoča prodajo kmetijskega dela tega zemljišča in pozidanega stavbnega zemljišča in tožnica niti ne more o nameravani prodaji zemljišča obvestiti predkupnega upravičenca, to je občino, po Zakonu o stavbnih zemljiščih, niti ne more speljati postopka prodaje po Zakonu o kmetijskih zemljiščih, torej ne more dati na upravno enoto ponudbe za prodajo kmetijskega zemljišča, ker ne ve, koliko to meri ter speljati nadaljnjega postopka po Zakonu o kmetijskih zemljiščih. Dne 7. 1. 2000 je Občina A izdala potrdilo, s katerim potrjuje, da je parc. št. 43/1 k.o. B del zazidano stavbno zemljišče in del nezazidano stavbno zemljišče. 18. 1. 2000 je Ministrstvo za obrambo, Uprava A izdala AA soglasje k pravnemu poslu z nezazidanim stavbnim zemljiščem parc. št. 43/1 k.o. B, ki bo izvršen med BB kot kupcem in AA kot prodajalko. V obrazložitvi odločbe z dne 10. 10. 2000 pa Občina A navaja, da je na delu parcele št. 43/1 nezazidano stavbno zemljišče predviden obvodni zeleni pas kot travnik s sprehajalno stezo in parkovno opremo. Stranki da v obrazložitvi poduk, da o nameravani prodaji te parcele in o pogojih prodaje pisno obvesti Občino A kot zakonitega predkupnega upravičenca, ki se bo o ponudbi moral izjasniti v 30 dneh po prejemu obvestila, toda tožnica ne ve, kateri in kolikšen del parcele 43/1 je nepozidano stavbišče, zato ponudbe ne more posredovati, ker ne ve kakšne pogoje naj postavi glede velikosti zemljišča in cene in iz istega razloga, kot je že navedeno, ne more speljati postopka prodaje ostalega dela te parcele, ki je pozidano zemljišče in kmetijsko zemljišče. Tožnica sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Državno pravobranilstvo RS, kot zastopnik javnega interesa, ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Na podlagi določbe 1. odstavka 2. člena ZSZ je nezazidano stavbno zemljišče zemljiška parcela na območju, ki je s prostorskim planom namenjeno za graditev objektov, po določbi 2. odstavka istega člena pa je zazidano stavbno zemljišče zemljiška parcela na območju, na katerem je zgrajen objekt. Med strankama ni sporno, da je del par. št. 43/1 k.o. B v izmeri 133 m2, na katerem stoji stavba ob glavni mestni ulici, zazidano stavbno zemljišče v smislu citiranega 2. odstavka 2. člena ZSZ. Iz potrdila Občinske uprave Občine A z dne 7. 1. 2000, ki je bilo izdano na podlagi dolgoročnega plana Občine A za obdobje 1986 do 2000 (Uradni list SRS, št. 7/90, Uradni list RS, št. 38/90, 8/92, 23/92, 13/94, 69/95, 11/97, 59/97, 68/97, 62/98, 8/99, 10/99 in 66/99) in družbenega plana Občine A za obdobje 1986 do 1990 (Uradni list SRS, št. 21/87, 25/89 in Uradni list RS, št. 38/90, 8/92, 23/92, 13/94, 69/95, 11/97, 59/97, 68/97, 62/98, 8/99, 10/99 in 66/99), pa izhaja, da je preostali del zemljišča s parc. št. 43/1 k.o. B, opredeljeno kot nezazidano stavbno zemljišče. Na podlagi določbe 1. alinee 1. odstavka 14. člena ZSZ ima občina ali država predkupno pravico na nezazidanem stavbnem zemljišču, na katerem je s prostorskim izvedbenim načrtom predvidena gradnja objektov javne infrastrukture. Po določbi 2. odstavka 3. člena ZSZ pa je javna infrastruktura tudi komunalni objekt, katerega uporaba je pod enakimi pogoji namenjena vsem, kot so ulice, tržnice, igrišča, parkirišča, pokopališča, parki, zelenice, rekreacijske površine ter podobno. Z Odlokom o ureditvenem načrtu Mestnega jedra Kostanjevica (Uradni list RS, št. 12/95) je v V. poglavju "Pogoji za infrastrukturno urejanje območja" v členu 50 določeno, da sprehajalna steza ob obali reke Krke na otoku (v makadamski izvedbi, minimalne širine 1,5 m) med drugim poteka tudi po parc. št. 43/1. Obstaja torej materialno pravna podlaga, na podlagi katere ima tožena stranka predkupno pravico na parc. št. 43/1 k.o. B, vendar pa po presoji sodišča ni možno te pravice uveljavljati na celotnem zemljišču parc. št. 43/1, opredeljenem kot nezazidano stavbno zemljišče, temveč samo na delu, na katerem je s prostorsko izvedbenim načrtom predvidena gradnja javne infrastrukture - sprehajalne steze. Kolikšen je ta del parcele št. 43/1, ki je potrebna za sprehajalno stezo po 50. členu Odloka o ureditvenem načrtu Mestnega jedra Kostanjevica, pa iz tega prostorsko izvedbenega načrta - tekstualni del ni razvidno, moralo pa bi biti to razvidno iz grafičnega dela odloka, ki pa ga tožena stranka ni predložila sodišču skupaj z upravnimi spisi. Vendar pa ta okoliščina ne more vplivati na obseg predkupne pravice tožene stranke po 14. členu ZSZ. Dejstvo namreč je, da infrastrukturni objekt - sprehajalna steza ne (bo) poteka po celotni parc. št. 43/1, temveč samo po njenem (sorazmerno) majhnem delu. Glede na to, da je bil Odlok o ureditvenem načrtu Mestnega jedra Kostanjevica objavljen že leta 1995 in da je na podlagi 71. člena odloka ureditev sprehajalnih stez uvrščena v prvo fazo urejanja, bi tožena stranka že lahko odmerila del parc. št. 43/1, po katerem naj bi potekala sprehajalna steza ob obali reke Krke na otoku. Če pa tega ni storila, to ne more biti v škodo tožeči stranki oziroma pravnemu prometu z navedenim zemljiščem. To velja še posebej glede na dejstvo, da je na podlagi določbe 1. odstavka 18. člena ZSZ možno lastninsko ali drugo stvarno pravico na nepremičnini odvzeti ali omejiti v javno korist, pri čemer je le-ta izkazana, če je razlastitev nepremičnine potrebna zaradi gradnje objektov javne infrastrukture ali objektov za potrebe obrambe, kadar tako gradnjo določa prostorski izvedbeni načrt (2. odstavek 22. člena ZSZ). Namen instituta "predkupne pravice" po 14. členu ZSZ je v tem, da se ob morebitni prodaji zemljišča, na katerem naj bi prišlo do gradnje javne infrastrukture, skrajša postopek pridobivanja zemljišča občini (ali državi) in se tako izogne daljšemu razlastitvenemu postopku. Po presoji sodišča pa predkupne pravice v konkretnem primeru ni možno uveljavljati neomejeno, na celotnem zemljišču, če iz prostorskega izvedbenega načrta izhaja, da bo do gradnje javne infrastrukture prišlo samo na delu tega zemljišča. Glede na navedeno je sodišče, na podlagi določb 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS) tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo potrebno, ob upoštevanju zgoraj navedenega, ponovno odločiti o pritožbi tožnice zoper odločbo Občinske uprave Občine A z dne 13. 1. 2000. K točki 2 izreka: Kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta in v sporih iz 3. odstavka 2. člena ZUS, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (3. odstavek 23. člena ZUS). Glede na citirano določbo je sodišče o priglašenih stroških tožeče stranke odločilo tako, kot je razvidno iz 2. točke izreka te odločbe.