Jedro

Izvršilna sredstva oziroma predmete izbere upnik kot gospodar postopka, veljavna zakonodaja pa ne vsebuje nobene določbe o omejitvi možnosti izvršbe na nepremičnine glede na vrednost vtoževane terjatve v smislu, da bi bil določen minimum višine terjatve, pri kateri bi upnik lahko predlagal izvršbo na dolžnikove nepremičnine, ali da bi upnik moral predhodno poizkusiti s kakšnim za dolžnika manj obremenjujočim izvršilnim sredstvom. Načelo sorazmernosti, na katerega se dolžnica sklicuje tudi v pritožbi, je v izvršbi zato varovano na drug način, in sicer z možnostjo dolžnika, da predlaga, naj sodišče določi za izvršbo drugo sredstvo oziroma predmet izvršbe namesto tistega, ki ga je predlagal upnik, ob tem pa mora verjetno izkazati, da bo na ta način terjatev poplačana.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep v izpodbijanih 1. in 2. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnice zoper sklep z dne 07. 01. 2010 (1. točka izreka sklepa) ter odločilo, da mora dolžnica upniku v roku 8 dni povrniti 1,00 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov za odgovor na ugovor, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (2. točka izreka sklepa). V 3. točki izreka sklepa je odločilo, da mora upnik v roku 8 dni plačati predujem za sodnega cenilca v znesku 700,00 EUR.

2. Zoper 1. in 2. točko izreka sklepa se pravočasno po pooblaščencu pritožuje dolžnica, ki navaja, da je sklep nezakonit in neutemeljen, saj sodišče ponovno ni upoštevalo načela sorazmernosti med višino terjatve in vrednostjo nepremičnine. Navaja, da bi upnik lahko do poplačila svoje terjatve prišel tudi z drugim izvršilnim sredstvom, npr. z rubežem plače ali rubežem, cenitvijo in prodajo dolžničinih premičnin, ne pa da je takoj predlagal rubež, cenitev in prodajo nepremičnine. Predlaga razveljavitev sklepa.

3. Pritožba je bila vročena upniku, ki nanjo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ.

6. V skladu z določbo tretjega odstavka 34. člena ZIZ lahko sodišče do konca izvršilnega postopka na predlog upnika dovoli poleg že dovoljenih sredstev oziroma predmetov izvršbo še z drugimi sredstvi in na drugih predmetih oziroma namesto že dovoljenih sredstev in predmetov izvršbo z drugimi sredstvi oziroma drugimi predmeti. Dolžnik lahko zoper sklep o dovolitvi oziroma nadaljevanju izvršbe z novim sredstvom ali predmetom izvršbe vloži ugovor, vendar lahko sklep izpodbija le iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo na novem sredstvu ali predmetu izvršbe, kar pomeni, da lahko ugovarja le zoper novo sredstvo in predmet izvršbe (smiselna uporaba 53. v zvezi s 34. členom ZIZ). V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). S sklepom, ki ga izda o ugovoru, sodišče ugovoru ugodi ali ga zavrne ali pa zavrže kot prepoznega, nepopolnega ali nedovoljenega (četrti odstavek 58. člena ZIZ). Upnik je v predmetni zadevi 20. 11. 2009 predlagal nadaljevanje izvršbe na nepremičnino, sodišče pa je s sklepom z dne 07. 01. 2010 predlagano nadaljevanje izvršbe dovolilo. Dolžnica je v ugovoru zoper sklep navedla, da sodišče ni upoštevalo načela sorazmernosti med višino terjatve in vrednostjo nepremičnine, saj bi upnik lahko do poplačila terjatev prišel tudi z drugim izvršilnim sredstvom, denimo rubežem dolžničine plače, poleg tega pa nepremičnina v naravi ni razdružena, gre za skupno premoženje, pridobljeno v zakonski zvezi, nepremičnina pa je tudi zasedena in ni pričakovati uspešne prodaje.

7. Višje sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je pravilno in obrazloženo zaključilo, da s takimi navedbami dolžnica ni izkazala nobenega ugovornega razloga, ki bi preprečeval izvršbo na novo dovoljenem sredstvu oziroma predmetu izvršbe. Navedbe o zasedenosti in predvideni neuspešnosti prodaje nepremičnine namreč v fazi dovolitve izvršbe niso upoštevne. Pravilno je tudi stališče, da se dolžnica neutemeljeno sklicuje na kršitev načela sorazmernosti med višino terjatve in vrednostjo nepremičnine, na katero je predlagana izvršba. Izvršilna sredstva oziroma predmete v okviru možnosti iz 30. člena ZIZ in prvega odstavka 32. člena ZIZ izbere upnik kot gospodar postopka, veljavna zakonodaja pa ne vsebuje nobene določbe o omejitvi možnosti izvršbe na nepremičnine glede na vrednost vtoževane terjatve v smislu, da bi bil določen minimum višine terjatve, pri kateri bi upnik lahko predlagal izvršbo na dolžnikove nepremičnine, ali da bi upnik moral predhodno poizkusiti s kakšnim za dolžnika manj obremenjujočim izvršilnim sredstvom. Načelo sorazmernosti, na katerega se dolžnica sklicuje tudi v pritožbi, je v izvršbi zato varovano na drug način, in sicer z možnostjo dolžnika, da v skladu s četrtim odstavkom 34. člena ZIZ in 169. členom ZIZ predlaga, naj sodišče določi za izvršbo drugo sredstvo oziroma predmet izvršbe namesto tistega, ki ga je predlagal upnik, ob tem pa mora verjetno izkazati, da bo na ta način terjatev poplačana. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno zaključilo, da dolžnica z navedbo, da bi se upnik lahko namesto iz nepremičnine poplačal z rubežem njene plače, ni zadostila pogoju iz petega odstavka 169. člena ZIZ, saj ni ne trdila ne izkazala, da bo terjatev na ta način poplačana v enem letu od izdaje sklepa o dolžnikovem predlogu. Pogoju izkaza verjetnosti poplačila terjatve z rubežem plače ali premičnin dolžnica ni zadostila niti z navedbami v pritožbi, saj ponovno zgolj pavšalno navaja, da bi se upnik lahko poplačal na drug način, namesto da je takoj predlagal izvršbo na nepremičnino. Ob tem višje sodišče še enkrat ponavlja, da ZIZ upniku v mejah 30. člena in prvega odstavka 32. člena ZIZ dopušča prosto izbiro sredstev in predmetov izvršbe in ne določa nobenega vrstnega reda ali omejitev pri objektivni kumulaciji sredstev in predmetov izvršbe.

8. Dolžnica v pritožbi izpodbija tudi odločitev o stroških v 2. točki izreka sklepa, vendar ne navaja nobenih konkretnih pritožbenih razlogov, zato je višje sodišče v tem delu opravilo le uradni preizkus in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje stroške pravilno odmerilo po uspehu in potrebnosti v skladu z 38. členom ZIZ.

9. Glede na navedeno pritožba dolžnice ni utemeljena in ker sodišče druge stopnje tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih 1. in 2. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).