Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz predloženega zdravniškega potrdila izhaja, da ima dolžnik zdravstvene težave že od leta 2011, da od takrat dalje prihaja do prilagoditve zdravil ter da tako o spremenjenih okoliščinah v zvezi z njegovim zdravstvenim stanjem ni mogoče govoriti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog za skrajšanje preizkusne dobe, ki ga je vložil stečajni dolžnik, zavrnilo.

2. Dolžnik je proti sklepu pravočasno vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da njegovemu predlogu za skrajšanje preizkusnega obdobja ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog dolžnika za skrajšanje preizkusnega obdobja z utemeljitvijo, da niso podane spremenjene okoliščine glede na stanje, kot je obstajalo ob začetku postopka odpusta obveznosti ter da dolžnik po pravnomočnosti sklepa o začetku postopka odpusta ne more uveljavljati tistih okoliščin, ki so obstajale že ob izdaji sedaj pravnomočnega sklepa o začetku postopka odpusta obveznosti.

5. Pritožnik trdi, da "zdravstveno stanje, kot je opisano na zdravniškem potrdilu, našteva bolezni, ki jih ima, ne pa dejanskega počutja, ki se rapidno slabša, tako da tudi s tabletami ni mogoče izboljšati stanja. Menjava kolena je nujna (večmesečna rehabilitacija, vožnja tja in tako dalje)." Navaja, da "ima zaradi diabetesa nujno dietno prehrano, da ima večkrat dnevne tahikardije in s tem vedno močnejše popuščanje srca ter posledično slaba jetra in ledvica. Za vse to, da izboljša zdravstveno stanje, potrebuje več sredstev."

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dolžnik navedenega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, niti ne trdi, da tega ni storil brez svoje krivde. Zato pritožbeno sodišče njegovih trditev ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da iz predloženega zdravniškega potrdila izhaja, da ima dolžnik zdravstvene težave že od leta 2011, da od takrat dalje prihaja do prilagoditve zdravil ter da tako o spremenjenih okoliščinah v zvezi z njegovim zdravstvenim stanjem ni mogoče govoriti.

7. Pritožnik nadalje trdi, da je "izjava upravitelja, da ima premoženje in da se iz njega oblikuje stečajna masa, povsem odvečna ter da tisto, kar je navedel, ne drži in vse skupaj ne predstavlja niti 0,01 % stečajne vrednosti." Ne pojasni pa, zakaj to naj ne bi držalo. Sodišče prve stopnje je navedlo, da se je iz premoženja in dohodkov oblikovala stečajna masa, ki ni neznatne vrednosti in se pri tem sklicevalo na poročilo upravitelja, iz katerega izhaja, da je znašalo stanje sredstev na fiduciarnem računu upravitelja na dan 31. 3. 2017 12.571,22 EUR. Upravitelj v navedenem poročilu navaja, da je bil stečajni dolžnik skozi celotno obdobje poročanja upokojen in je s strani ZPIZ-a in pokojninske zavarovalnice v tujini prejemal pokojnino. Prejemki, izplačani s strani ZPIZ-a niso presegali zneskov, določenih v tretjem odstavku 389. člena ZFPPIPP. Prejemki, izplačani s strani pokojninske zavarovalnice v tujini, zmanjšani za znesek, določen v tretjem odstavku 389. člena ZFPPIPP, pa se nakazujejo neposredno na fiduciarni račun upravitelja (cca 580,00 EUR na mesec).

8. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno ugotovilo, da v danem primeru ne gre za situacijo, ki bi opravičevala skrajšanje preizkusnega obdobja po osmem odstavku 400. člena ZFPPIPP. Uporaba navedene določbe, ki se v primeru, če stečajni dolžnik nima prejemkov, ki bi ob upoštevanju izločitev ali omejitev iz drugega ali tretjega odstavka 389. člena ZFPPIPP, spadali v stečajno maso, ali če je znesek teh prejemkov neznaten, postopek odpusta obveznosti pa je bil začet pred uveljavitvijo ZFPPIPP-G in do uveljavitve tega zakona preizkusno obdobje še ni poteklo, smiselno uporablja tako, da lahko upravitelj ali stečajni dolžnik z ugovorom proti odpustu obveznosti zahteva skrajšanje preizkusnega obdobja, pa bi bila celo v prid dolžniku, saj pred sprejetjem te novele ZFPPIPP dolžniku takšnega skrajšanja preizkusnega obdobja ni omogočal (peti odstavek 34. člena prehodnih in končnih določb ZFPPIPP-G). Zato trditve pritožnika, da novela ZFPPIPP-G ne bi smela veljati za nazaj, za odločitev niso relevantnega pomena.

9. Okoliščine, ki so bile razlog za dolžnikovo insolventnost, pritožnik navaja prvič šele v pritožbi, ne pove pa, zakaj tega brez svoje krivde ni storil že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ker med njimi tudi ni okoliščin, ki bi nastopile po pravnomočnosti sklepa o začetku postopka odpusta obveznosti, na odločitev sodišča prve stopnje ne morejo vplivati.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da bi dolžnik trditve, da višina njegovih obveznosti ni 2,3 milijone EUR ter da je v resnici nižja za več kot 1 milijonov EUR, moral podati že pred pravnomočnostjo sklepa o začetku postopka odpusta obveznosti. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pripominja, da je višina dolžnikovih obveznosti, tudi v kolikor bi te bile za en milijonov EUR nižje, še vedno tako visoka, da (upoštevaje vse zgoraj navedeno) opravičuje v sklepu o začetku postopka odpusta obveznosti določeno dolžino preizkusnega obdobja.

11. Odločitev sodišča prve stopnje se glede na navedeno izkaže kot pravilna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), ko je pred tem ugotovilo, da tudi ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, vse v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).