Jedro

Tožnikov status vodilnega delavca - direktorja pri toženi stranki je bil vezan na delovno razmerje za nedoločen čas. Zato se spor v zvezi z njegovo razrešitvijo ne more obravnavati v skladu z določbo 250. člena ZGD, temveč le kot spor o premoženjskih in drugih posamičnih pravicah ter obveznostih iz delovnega razmerja, zaradi česar je za reševanje zadeve pristojno delovno sodišče.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno, pritožbi tožnika pa v celoti ugodi in se izpodbijana delna sodba sodišča prve stopnje v 3. in 4. tč., izpodbijani sklep pa v 1. in 2. tč. izreka, razveljavita ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem pa se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenem delu potrdita delna sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje z delno sodbo razveljavilo sklep tožene stranke z dne 4.1.1996 (pravilno: 8.1.1996) v 1. tč. - delu, ki se nanaša na tožnikovo prenehanje delovnega razmerja (1. tč. izreka) in ugotovilo, da tožniku to pri toženi stranki ni prenehalo dne 9.1.1996, temveč je trajalo še naprej z vsemi pravicami in obveznostmi do dne 15.4.1996 (2. tč. izreka). Kar je tožnik zahteval več, je sodišče zavrnilo (3. tč. izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 183.600,00 SIT ter stroške sodnih taks, vse v 8 dneh pod izvršbo (4. tč. izreka). Z izpodbijanim sklepom pa je odločilo, da sodišče ni stvarno pristojno za odločanje o zahtevku ki se nanaša na tožnikovo razrešitev z delovnega mesta direktorja poslovne enote kot tudi o zahtevku zaradi odškodnine zaradi razrešitve (1. tč. izreka), da se po pravnomočnosti sklepa zadeva v tem obsegu odstopi v reševanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani (2. tč. izreka) in da bo o zahtevku pod tč. 3 tožbenega zahtevka (o nadomestilu plače) odločilo s končno sodbo (3. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo in sklep sta se pritožili obe stranki in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po določilu 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis). Tožnik navaja, da se pritožuje zoper sklep v obsegu odločitve, ki se nanaša na razrešitev z delovnega mesta in odstopitev zadeve v reševanje drugemu pristojnemu sodišču, po ugotovitvi pritožbenega sodišča pa iz vsebine pritožbe izhaja, da se pritožuje tudi zoper delno sodbo v delu, v katerem je v presežku zavrnilo zahtevek. Po njegovem ne gre za spor zaradi razrešitve članov uprave in plačila odpravnine, saj sam ni bil član navedenega organa tožene stranke, temveč zgolj za odločitev o pravici v zvezi z delovnim razmerjem med njim in toženo stranko. Zato je za odločanje o takšnem zahtevku v skladu z določbo 2. tč. 4. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94) pristojno delovno sodišče. Poleg tega je uveljavljal odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi protipravne razrešitve in prenehanja delovnega razmerja, o čemer sodba nima razlogov. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu razveljavi delno sodbo in sklep ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka se pritožuje v delu izpodbijane sodbe, s katerim je bilo tožnikovemu zahtevku ugodeno, kot tudi glede odločitve pod 3. tč. izreka sklepa, saj meni, da je ta del odločitve v nasprotju s 3. tč. izreka sodbe. Ne strinja se s stališčem v izpodbijani sodbi, da se stranke s pogodbo o zaposlitvi ne morejo dogovoriti o drugačnem prenehanju delovnega razmerja, kot to opredeljuje zakon. Navaja, da namen individualne pogodbe o zaposlitvi ni samo ureditev posebnih pravic in obveznosti strank, temveč tudi specifičen dogovor o ureditvi medsebojnih razmerij, za kar mora biti podano obojestransko soglasje strank. Tožnik je s podpisom pogodbe o zaposlitvi pristal na vsebino takšne pogodbe, zaradi česar mu je lahko prenehalo delovno razmerje oz. je bil razrešen zgolj v skladu z določili pogodbe o zaposlitvi. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu razveljavi delno sodbo in sklep ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

Delovno razmerje je razmerje med delavcem in delodajalcem, sklenjeno s pogodbo o zaposlitvi, na podlagi katere se delavec prostovoljno in za plačilo vključi v organiziran delovni proces delodajalca. Pri sklepanju takšne pogodbe sta stranki dolžni upoštevati določbe zakonskih predpisov, mednarodne pogodbe ter drugih predpisov in splošnih aktov delodajalca. Individualne pogodbe o zaposlitvi, ki jih z delodajalcem sklepajo predvsem poslovodni delavci in drugi vodilni delavci, so v bistvu pogodbe o zaposlitvi, ki jih opredeljuje zakon o delovnih razmerjih in ki se običajno razlikujejo od ostalih pogodb glede drugačne ureditve konkretnih pravic, obveznosti in odgovornosti takšnih delavcev. Zato ne obstojijo nikakršni razlogi, ki bi utemeljevali obravnavanje vodilnih delavcev v nasprotju z zakonskimi določili. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča tožnik pri toženi stranki ni bil član uprave, temveč zgolj vodilni delavec - direktor poslovne enote, ki je bil v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas. Pogodba o zaposlitvi tožnika ne opredeljuje samo status tožnika kot vodilnega delavca, temveč tudi sklenitev delovnega razmerja ter ostale dogovorjene pravice in obveznosti. Zato kakršnakoli drugačna določitev njegovega prenehanja delovnega razmerja, ki ga ne opredeljuje določba 75. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis) in določba 100. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90 - 71/93), ne more biti zakonita. Določbe navedenih zakonov namreč predstavljajo zavezujoč predpis, ki bi jih morala tožena stranka upoštevati in tožnika v primeru obstoja razlogov za razrešitev ustrezno razporediti. V skladu z določbo 13. čl. ZTPDR namreč niti poslovodnemu delavcu, ki je razrešen, ne preneha delovno razmerje in se ga razporedi na drugo delovno mesto. Tako tudi ostalim vodilnim delavcem oz. delavcem s posebnimi pooblastili in odgovornostmi v primeru predčasne razrešitve delovno razmerje ne more prenehati, zaradi česar se jih mora razporediti na druga delovna mesta, ki ustrezajo stopnji njihove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim. Preneha jim zgolj v primeru, če takšnih del ni na razpolago oz. drugih možnosti za zaposlitev, kar bi imelo pri delodajalcu za posledico, da izvede postopek trajnega prenehanja potreb po delu v skladu z zakonom. Zato iz teh razlogov pritožbeno navajanje tožene stranke, da je bil v konkretnem primeru pri tožniku mogoč drugačen način prenehanja delovnega razmerja, kot ga določa zakon, ni utemeljeno.

Pritožbeno sodišče je nadalje ugotovilo, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi s predsednikom uprave tožene stranke, pri čemer je bil njegov status vodilnega delavca vezan na delovno razmerje za nedoločen čas. Zato se spor v zvezi z njegovo razrešitvijo ne more obravnavati v skladu z določbo 250. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Ur. l. RS, št. 30/93), temveč le kot spor o premoženjskih in drugih posamičnih pravicah ter obveznostih iz delovnega razmerja. Za ta spor je v skladu z določilom 2. tč. 4. čl. ZDSS za obravnavanje pristojno delovno sodišče in ne sodišče splošne pristojnosti, kot je to v izpodbijanem sklepu zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje, ki je odločilo, da se glede odločanja o razrešitvi tožnika kot direktorja, zadeva odstopi v reševanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani. Zato je pritožbeno sodišče v tem obsegu ugodilo tožnikovi pritožbi ter v 1. in 2. tč. izreka razveljavilo sklep sodišča prve stopnje.

Nadalje je utemeljena tožnikova pritožba v delu izpodbijane sodbe, da se v presežku njegov zahtevek zavrne (3. tč. izreka). Po ugotovitvi pritožbenega sodišča izpodbijana sodba o tem nima nikakršnih razlogov oz. glede tega sodba ni obrazložena, kar predstavlja bistveno kršitev postopka iz določbe 13. tč., 2. odst. 354. čl. ZPP. Ker je tožnik uveljavljal odškodnino zaradi duševnih bolečin tako zaradi razrešitve, kot zaradi prenehanja delovnega razmerja, bi moralo sodišče obravnavati obe navedeni postavki in se izjasniti o razlogih morebitne ugoditve oz. zavrnitve takšnih zahtevkov. V tej zvezi ni ničesar odločilo o 4. tč. tožbenega zahtevka (plačilo odškodnine), temveč samo o 3. tč. zahtevka (plačilo nadomestila plače), glede katerega je sklenilo, da bo odločeno s končno sodbo. Zato je v tem delu sklepa odločitev v nasprotju z zavrnilnim delom izpodbijane sodbe. Sodišče ni pravilno odločilo tudi o stroških postopka, saj te ni odmerilo v skladu z dejanskim uspehom tožnika v sporu, pri čemer bi se mu morali priznati zgolj za zahtevek glede prenehanja delovnega razmerja, s katerim je dejansko uspel. Zato je pritožbeno sodišče iz teh razlogov ugodilo obema pritožbama, v 3. in 4. tč. izreka delne sodbe, kot tudi v 1. in 2. tč. izreka sklepa razveljavilo izpodbijane odločitve ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (369. čl. ZPP).

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje preizkusilo izpodbijani sklep tožene stranke z dne 8.1.1996 v delu, ki se nanaša na tožnikovo razrešitev tako glede pravilnosti izvedbe postopka, kot tudi po vsebini, pri čemer bo v nadaljevanju moralo odločiti še o odškodninskih zahtevkih iz naslova nadomestila plače ter iz naslova duševnih bolečin zaradi nezakonite razrešitve in prenehanja delovnega razmerja. Ko bo dopolnilo postopek v nakazani smeri, bo lahko ponovno odločilo tudi o stroških postopka v skladu z dejanskim uspehom strank v sporu, poleg tega pa tudi o pritožbenih stroških, glede katerih odločitev je pridržana za končno sodbo (3. odst. 166. čl. ZPP).