Jedro

Priznanje, da je v prvotni prošnji za azil dal napačne podatke o svoji identiteti (ker naj bi se bal kriminalcev v svoji državi), ne pomeni spremenjenih okoliščin, zaradi katerih bi lahko pristojni organ obravnaval ponovno tožnikovo prošnjo za azil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba (1. točka izreka sodbe in sklepa) Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2281/2003-8 z dne 14.1.2004.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 24.11.2003, s sklepom pa je tožnika oprostila plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa). Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi določbe 41. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 66/00 - odl.US, 113/00 - odl.US, 124/00, 67/01 in 98/03, v nadaljevanju ZAzil) zavrgla tožnikovo ponovno prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe 2. odstavka 67. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) sledilo odločitvi in utemeljitvi tožene stranke v tem upravnem sporu izpodbijanega sklepa. Strinjalo se je, da tožnik ni predložil dokazov, da so se zanj okoliščine bistveno spremenile po izdaji odločbe o zavrnitvi azila in da takega dokaza ne predstavlja zgolj tožnikova neizkazana trditev o drugačni identiteti (sedaj kot oseba z imenom Đ.D., roj. 16.8.1964, tedaj pa kot oseba z imenom D.T., roj. 14.2.1967), kar naj bi storil zaradi strahu pred kriminalci iz Srbije. Zato je tožnikovo tožbo zavrnilo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena ZUS. Zavrnilo pa je tudi tožnikov smiselni predlog, da se opravi glavna obravnava, saj dejansko stanje med strankama ni bilo sporno in mu tožnik tudi ni oporekal, kot tudi ni trdil, naj bi bilo nepravilno uporabljeno materialno pravo, niti ni zatrjeval kršitev določb postopka. Zato je odločilo na seji.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne toženi stranki v nov postopek. Meni, da je izpodbijana sodba preuranjena in bi o ponovni vlogi morala tožena stranka odločati meritorno. Šele sedaj je dobil listine, ki dokazujejo njegovo ogroženost v matični državi. Tudi dejstvo, da je prvič dal drugačne podatke o svoji identiteti, mu ne morejo biti v škodo v ponovnem postopku. Ob prvotni vlogi se je utemeljeno bal za lastno varnost in za varnost žene ter otroka, ki sta ostala v izvorni državi. Skupina kriminalcev, ki mu grozi s smrtjo v primeru vrnitve, je organizirana tudi v več evropskih državah. Zato ni vedel, če je varen v Sloveniji. Ni tudi vedel, kako poteka azilni postopek. Sedaj se v Sloveniji počuti varnega in mu je zato treba dati možnost sodelovanja v azilnem postopku, da bi lahko dokazal ogroženost pred dobro organizirano skupino kriminalcev, ki je povezana tudi s policijo. V svoji državi je bil uspešen podjetnik in je torej ni zapustil iz ekonomskih razlogov. Skupina kriminalcev je sedaj še bolj močna, saj je iz zapora prišel vodja te skupine, kar je tudi dokazal z listinami. Zato bi mu bilo treba dati možnost, da bi v okviru azilnega postopka s svojo izpovedbo na zaslišanju in z drugimi dokazi lahko dokazal utemeljenost svoje prošnje za azil. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke, s katerim je tožena stranka zavrgla tožnikovo vlogo za ponovno prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik prvo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji vložil 6.7.2000, tedaj še kot D.T. Ta prošnja mu je bila zavrnjena, pravilnost zavrnitve pa potrjena s pravnomočno sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 906/2002-6 z dne 29.5.2002 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I Up 910/2002-2 z dne 7.8.2002. Po zavrnitvi prošnje za azil je tožnik (tudi kot D.T.) vložil še prošnjo za priznanje posebne oblike zaščite v Republiki Sloveniji po določbah 61. člena ZAzil. Tudi ta prošnja mu je bila zavrnjena ter potrjena s pravnomočno sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 555/2003-12 z dne 7.5.2003 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I Up 857/2003-2 z dne 18.7.2003. Tedaj je trdil, da je (kot D.T.) v Srbiji ogrožen, ker je dezertiral iz vojske tedanje Zvezne republike Jugoslavije.

Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, pred njim pa že tožena stranka, lahko prosilec za azil, ki mu je bila prošnja za azil v Republiki Sloveniji zavrnjena, po določbi 41. člena ZAzil vloži novo prošnjo za azil samo, če predloži dokaze, da so se zanj okoliščine po izdaji prejšnje odločbe bistveno spremenile. V nasprotnem primeru organ ne uvede postopka in prošnjo zavrže. Po mnenju pritožbenega sodišča je za uvedbo ponovnega postopka za priznanje azila v Republiki Sloveniji predložitev dokazov o bistveno spremenjenih razmerah tisti nujno potrebni pogoj, ki ga mora zagotoviti prosilec, da se pred pristojnim organom začne postopek in obravnava nova prošnja prosilca za azil. Tega nujno potrebnega dokaza za začetek postopka pa tožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča ni predložil. Pritožbeno sodišče se pridružuje mnenju sodišča prve stopnje, da sprememba identitete prosilca za azil zanj ne pomeni spremenjenih okoliščin. Tudi časopisni članki, ki jih je tožnik predložil šele k tožbi in zato pomenijo nedovoljeno tožbeno novoto (3. odstavek 14. člena ZUS), saj bi moral dokaze predložiti že v upravnem postopku, v katerih pa tožnik ni naveden, saj je v njih govora o kriminaliteti v Srbiji, za tožnika ne pomenijo spremenjenih okoliščin, zaradi katerih bi tožnik lahko uspešno vložil ponovno prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi tožnikovo smiselno zahtevo za opravo glavne obravnave, saj bi moral tožnik predložiti relevantne dokaze o spremenjenih okoliščinah že v postopku pred toženo stranko, česar pa tožnik ni storil. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.