Jedro

Pri presoji toženčevih zmožnosti pa dejstvo, da ima nekoliko nižjo plačo kot tožnikova mati, ni edino pomembno, kot naj bi izhajalo iz toženčeve revizije. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno upoštevali tudi toženčev sedanji družinski standard. Tako sta ugotovili, da je ob upoštevanju plače sedanje toženčeve žene in splošnih življenjskih pogojev, raven zadovoljevanja osebnih potreb družinskih članov toženčeve družine (torej tudi z upoštevanjem potreb obeh otrok, ki ju ima toženec v novi družini), višja kot jo imata tožnik in njegova mati.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan plačevati mld. tožniku poleg že dosojene in valorizirane preživnine v mesečnem znesku 9.674,00 SIT še dodatno preživnino v znesku 7.826,00 SIT, skupaj 17.500,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka vlaga proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe ali pa razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji navaja, da se v sodni praksi, v izrekih sodnih odločb, nepravilno pojavlja izraz "dodatna preživnina", kar bi kazalo na obstoj dveh izvršilnih naslovov. Preživninska obveznost pa je nedeljiva celota, zato je izrek sodbe sodišča prve stopnje nerazumljiv, s tem pa je podana bistvena kršitev določb postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Sodbi sodišč prve in druge stopnje pa sta tudi materialnopravno nepravilni, v posledici tega pa je tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Razmere se niso spremenile le na strani mld. tožnika, temveč tudi na strani toženca, vendar ne v smislu boljših premoženjskih razmer, ki bi narekovale zvišanje preživnine za 80,9%. V času zadnjega sodnega zvišanja preživnine za mld. tožnika v letu 1990, je bila toženčeva plača za 27,8% manjša od plače matere mld. tožnika. Prisojeni znesek preživnine pa je predstavljal 16,9% toženčeve takratne plače. V letu 1995 je toženčeva plača za 17,3% nižja od plače matere mld. tožnika. Skupni prisojeni znesek preživnine v tem sporu pa predstavlja 22,5% toženčeve plače. Sodišče tudi ni upoštevalo povečanih potreb njegove mld. hčerke A., ki je postala prvošolka. Ker imajo vsi otroci enake pravice, bo moral toženec, glede na to, da skrbi za tri otroke, za njihovo preživljanje plačevati 67,5% svoje plače, mati mld. tožnika pa le 32,8%.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizija ni utemeljena.

Revizija očita sodiščema kršitev določb postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, ki določa, da je bistvena kršitev postopka vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Kot razlog nemožnosti preizkusa izpodbijanih sodb navaja nerazumljivost njunega izreka. Navedeni revizijski očitek je neutemeljen, saj je izrek izpodbijanih sodb natanko tak, kakršnega zahteva določilo 5. odstavka 132. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 14/89 - v nadaljevanju ZZZDR). Po navedenem določilu mora namreč sodišče izrek o zvišanju preživnine oblikovati tako, da je v njem nedvoumno izraženo bistvo odločitve, ki je v tem, da se preživninskemu zavezancu naloži, poleg že izvršljive preživninske obveznosti, še dodatna preživninska obveznost (pravno mnenje občne seje vrhovnega sodišča, Poročilo o sodni praksi št. II/86).

Glede na navedeno uveljavljana kršitev postopka ni podana, prav tako pa tudi ne kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti.

Ob upoštevanju dejanske podlage sodb sodišča prve in druge stopnje, ki je neizpodbojna podlaga revizijski presoji obeh odločitev, pa tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili povečanje potreb mld. tožnika in s tem podlago za zvišanje preživnine v skladu s 5. odstavkom 132. člena ZZZDR. Toženec tej ugotovitvi tekom postopka ni nasprotoval, prav tako pa tudi ne denarni oceni stroškov preživljanja mld. tožnika v znesku 44.957,00 SIT. Njegova revizijska graja uporabe materialnega prava je usmerjena le na nepravilno oceno njegovih možnosti za plačevanje preživnine v višini, določeni z izpodbijanima sodbama (129. člen in 79. člen ZZZDR). Vendar pa revizijskim razlogom, s katerimi utemeljuje nepravilnost določitve preživnine, ni mogoče pritrditi. Tako spremenjeno razmerje med plačama obeh preživninskih zavezancev (toženca in tožnikove matere) in spremenjeni delež preživnine glede na plačo, v obdobju prejšnje določitve preživnine in v letu 1995, nikakor ne more iti tožencu v prid. Izkazuje namreč, da je odstotkovna razlika med toženčevo plačo in plačo tožnikove matere (ob realnem povečanju plač obeh), sedaj precej manjša kot pa je bila (prej 27,8%, v letu 1995 pa 17,3%). Ob tem pa se je delež preživnine, ki jo je dolžan plačevati toženec, glede na njegovo plačo, ob nesporno ugotovljenih povečanih potrebah mld. tožnika, le malo povečal (prej 16,9%, v letu 1995 pa 22,5%). Pri presoji toženčevih zmožnosti pa dejstvo, da ima nekoliko nižjo plačo kot tožnikova mati, ni edino pomembno, kot naj bi izhajalo iz toženčeve revizije. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno upoštevali tudi toženčev sedanji družinski standard. Tako sta ugotovili, da je ob upoštevanju plače sedanje toženčeve žene in splošnih življenjskih pogojev, raven zadovoljevanja osebnih potreb družinskih članov toženčeve družine (torej tudi z upoštevanjem potreb obeh otrok, ki ju ima toženec v novi družini), višja kot jo imata tožnik in njegova mati. Pri tem je bilo izrecno upoštevano tudi dejstvo, da je toženčeva hči začela hoditi v 1. razred osnovne šole (4. odstavek na 6. strani sodbe). Glede na navedeno se toženec ustreznosti porazdelitve preživninskega bremena za zadovoljitev tožnikovih osnovnih potreb na tožnikovo mater (27.500 SIT) in nanj (17.500 SIT), ne more uspešno upirati.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).