Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožnici odškodnino v znesku 370.000,00 SIT in ji povrniti pravdne stroške v znesku 140.077,00 SIT vse z zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da se je tožnica poškodovala dne 20.7.1986, ko jo je toženec vzel na voz in je padla, ker so konji potegnili, še preden se je namestila. Pri tem si je zlomila 10. in 11. rebro na desni strani in se prestrašila. Ugotovilo je toženčevo odgovornost in zavrnilo njegov ugovor za znižanje odškodnine po 191. členu Zakona o obligacijskih razmerjih. Tožnici je prisodilo odškodnino za pretrpljene telesne bolečine v znesku 300.000,00 SIT in za strah 70.000,00 SIT.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi delno ugodilo in znižalo odškodnino na 165.000,00 SIT, izrek o pravdnih stroških pa je razveljavilo.

Pritožbo tožeče stranke je zavrglo kot nedovoljeno, ker je na prvi stopnji v celoti uspela. Sodbo prve stopnje je potrdilo glede toženčeve krivde in glede neutemeljenosti ugovora po 191. členu Zakona o obligacijskih razmerjih, znižalo pa je odškodnino za pretrpljene telesne bolečine na 150.000,00 SIT in za strah na 15.000,00 SIT.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožnica s pritožbo, ki pa je bila revizijskemu sodišču pravilno predložena v reševanje kot revizija. Ker je predlagala tudi obnovo postopka, je sodišče prve stopnje na podlagi četrtega odstavka 429. člena Zakona o pravdnem postopku prekinilo postopek po predlogu za obnovo postopka do rešitve revizije.

V reviziji se tožnica ukvarja z vprašanjem odgovornosti in dokazuje toženčevo krivdo za škodo, ki jo je utrpela. Navaja tudi, da je trpela hude bolečine in eno leto ni mogla delati na kmetiji. Navaja, da ji mora toženec plačati 600.000,00 SIT.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur. l. RS, št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljana.

Dokazovanje toženčeve krivde za nastanek tožničine škode je odveč, ker je toženčeva krivda ugotovljena in je tožnici na podlagi tega pravnomočno prisojena odškodnina.

Tožnica se zavzema tudi za višjo odškodnino in navaja, da je pretrpela hude bolečine in da eno leto ni mogla delati na kmetiji. Tožničine poškodbe je ocenil izvedenec prim. dr. H. S. Tožnica njegovemu izvedeniškemu mnenju ni ugovarjala, pač pa se je nanj oprla, ko je zvišala tožbeni zahtevek (pripravljalni spis tožeče stranke z dne 13.1.1994). Izvedenec je ugotovil zlom X. in XI.

desnega rebra brez prestavitve, udarnino desnega ledvenega območja in podplutbo v desnem kolčnem predelu. Ugotovil je, da je tožnica trpela 5 dni hudih bolečin, 8 dni srednjih in 34 dni zmernih in pojemajočih bolečin. Za delo ni bila sposobna 10 dni, nato pa se ji je delovna sposobnost hitro vračala in se ji dokončno vrnila na koncu drugega meseca po poškodbi. Glede na take ugotovitve je odškodnina za telesne bolečine v znesku 150.000,00 SIT, kot je bila določena na drugi stopnji, ustrezna. Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo merila po 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), sodno prakso in posebnosti primera.

Za strah, kakršnega je prestala tožnica ob poškodbi in med zdravljenjem, praviloma ni mogoče prisoditi denarne odškodnine, ker ta strah niti po intenzivnosti, niti po trajanju ne dosega tiste stopnje, ki bi bila po merilih iz 200. člena ZOR podlaga za prisojo denarne odškodnine. Zato ni mogoče zvišanje odškodnine, ki jo je za to škodo tožnici prisodilo sodišče druge stopnje v znesku 15.000,00 SIT.

Tožnica v svoji reviziji ni opredelila revizijskih razlogov, ki jih uveljavlja. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 386. člena ZPP opravilo preizkus glede pravilne uporabe materialnega prava in glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Navedene kršitve postopka ni, materialno pravo pa pri določitvi odškodnine ni bilo napačno uporabljeno na škodo tožnice. Zato revizijskih razlogov ni in je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo revizijo tožeče stranke.