Jedro

Na podlagi ugotovitve, da je tožnik storil hujšo kršitev delovnih obveznosti v preizkusni dobi, je zakonita odločitev o preklicu pogojno odložene izvršitve ukrepa prenehanja delovnega razmerja (drugi odstavek 90. člena ZDR (1990)).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev dokončnega sklepa disciplinskih organov pri toženi stranki. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik storil očitano hujšo kršitev delovnih obveznosti po 3. točki 6. člena Disciplinskega pravilnika. Ker je kršitev storil v času trajanja preizkusne dobe, mu je bil zakonito preklicana pogojna odložitev izvršitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Tožniku sta bili očitani sicer še dve hujši kršitvi delovnih obveznosti, za katere pa je sodišče prve stopnje v obrazložitvi ugotovilo, da nista dokazani, vendar v izreku o tem ni odločeno. V izreku je le ugotovitev, da je tožnik storil le eno izmed treh očitanih kršitev.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi tožnika (zoper zavrnilni del sodbe) in tožene stranke (zoper "ugotovitveni" del sodbe).

Potrdilo je dejanske ugotovitve in pravno presojo sodišča prve stopnje o tem, da je zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka vložila upravičena (pooblaščena) oseba, da je tožnik storil očitano kršitev in da je bila odločitev o preklicu pogojnega disciplinskega ukrepa pravilna.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je ugotovitev sodišča, da je poznal odrejeno delo, v nasprotju z listinami v spisu in sicer zapisnikom Inšpektorja RS za delo št. 040202-5/00 z dne 3.7.2000, iz katerega izhaja, da tožnik ni opravil praktičnega usposabljanja. Zato gre za kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP). Zahteve za uvedbo disciplinskega postopka ni podala pooblaščena oseba oziroma jo je podala oseba, ki za to ni imela veljavnega pooblastila. Dela ni opravljal niti nevestno niti malomarno, in v njegovem ravnanju niso podani niti objektivni niti subjektivni znaki očitane kršitve.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru navaja, da je revizija neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Predmet revizijske presoje je tako izpodbijana sodba le v zavrnilnem delu.

Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Tožniku je bilo očitano agresivno obnašanje, razmetavanje materiala ter nevestno in nemarno (ne malomarno, kot navaja v reviziji) izvrševanje delovnih obveznosti dne 25.11.1999. Tožnik je na obravnavi na sodišču prve stopnje dne 30.5.2000 predložil zapisnik o inšpekcijskem pregledu, opravljenem dne 19.4.2000, pritožbi zoper prvostopno sodbo pa še dopis Inšpektorata RS za delo z dne 3.7.2000. Obe listini vsebujeta ugotovitve o praktičnem usposabljanju in preizkusih tožnika iz varstva pri delu. Tožniku očitana kršitev delovnih obveznosti pa ni povezana z (ne)znanjem o varnem opravljanju dela in neposredno tudi ne z vprašanjem pravilnega opravljanja dela. Kršitev se nanaša na njegov odnos do dela in delovnih sredstev. Zato je točna (čeprav neobrazložena) ugotovitev v izpodbijani sodbi (drugi odstavek na 4. strani), da te listine ne morejo vplivati na dejansko stanje storjene kršitve. Dejstvo, ali je bil tožnik usposobljen za varno opravljanje dela, nima nobenega vliva na ugotovitev o tem, da je tožnik svoje delo opravljal nevestno in nemarno. O vseh odločilnih dejstvih pa izpodbijana sodba ima jasne razloge.

Po prvem odstavku 61. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR) se disciplinski postopek začne tudi na zahtevo poslovodnega organa, delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi ter drugih delavcev, določenih s splošnim aktom. Po prvem odstavku 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)) lahko poslovodni organ pooblastilo za odločanje o posamičnih pravicah in obveznostih delavcev, ki ga ima po zakonu, v skladu s kolektivno pogodbo prenese na delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. Po drugem odstavku 5. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Uradni list RS, št. 37/96) lahko poslovodni organ vsa pooblastila za odločanje o pravicah in obveznostih ter odgovornostih delavcev, s pisnim splošnim pooblastilom, prenese na delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, ki izpolnjuje določene pogoje glede strokovne izobrazbe in delovnih izkušenj. Delavka, ki je podpisala zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka, je po ugotovitvah obeh nižjih sodišč bila delavka s posebnimi pooblastili (za čas ko je na takem delu nadomeščala začasno odsotno delavko) in je izpolnjevala tudi pogoje glede strokovne izobrazbe. Ob takih dejanskih ugotovitvah, je pravilna ugotovitev, da je zahtevo podala upravičena oseba.

Navedbe tožeče stranke v zvezi z očitano kršitvijo delovne obveznosti, se nanašajo na ugotavljanje dejstev in na dokazno oceno obeh sodišč, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje. Med dejanske spadajo vse ugotovitve, ki se nanašajo na obstoj objektivnih in subjektivnih znakov tožeči stranki očitane disciplinske kršitve.

Zoper tožnika je bil uveden disciplinski postopek, ker naj bi se 25.11.1999 na delovnem mestu agresivno obnašal - razmetaval je embalažo in material - in ker je kljub opozorilu mojstra naj se primerno vede, pričel nametavati lonce na trak na tak način, da je obstajala možnost poškodbe in okvare stroja. Tako je ravnal potem, ko mu ni bilo odobreno koriščenje presežnih ur do konca delavnika.

Disciplinski organi tožene stranke so odločili, da je s tem storil tri hujše kršitve delovnih obveznosti: izzivanje in povzročanje nereda ali pretepa v prostorih družbe, večkratno ponavljanje lažjih kršitev in nevestno in nemarno izvrševanje delovnih in drugih obvez v zvezi z delom. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik storil prvi dve kršitvi, da pa so v njegovem ravnanju podani vsi znaki tretje hujše kršitve delovnih obveznosti, opredeljene v 3. točki 6. člena Disciplinskega pravilnika. Po dejanskih ugotovitvah sodišča je tožnik opravljal delo, ki ni bilo zahtevno in ni zahtevalo kakšnega posebnega uvajanja, delo pa je opravljal že 10 do 15 dni in ga je poznal (stran 4 obrazložitve prvostopne sodbe). Sodišče je sprejelo izpoved nadrejenega delavca ((Z. K.), da je tožnik delo opravljal tako, da je motil delovni proces in je obstajala tudi možnost poškodbe stroja, zaradi česar je tožnika tudi poslal domov (izpoved priče na obravnavi 30.5.2000). Tožnik načina svojega dela ni opisoval bistveno drugače kot nadrejeni, le opravičeval ga je z živčnostjo in hitrostjo dela. V izvedenem dokaznem postopku je sodišče imelo zadostno podlago za oceno, da je bilo tožnikovo delo tako nevestno kot nemarno: brez ustrezne skrbnosti in odnosa do dela.

Na podlagi ugotovitve, da je tožnik storil hujšo kršitev delovnih obveznosti v preizkusni dobi, je zakonita tudi odločitev o preklicu pogojno odložene izvršitve ukrepa prenehanja delovnega razmerja (drugi odstavek 90. člena ZDR (1990)), česar tožnik v reviziji niti ne izpodbija.

Glede na navedeno, zatrjevane bistvene kršitve pravil pravdnega postopka niso podane, izpodbijana sodba pa je materialno pravno pravilna, zato je bilo revizijo treba zavrniti kot neutemeljeno (378. člen ZPP).