Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da tožeča stranka v izvorni državi (BiH) očitno ne bo ogrožena in ji ne grozi preganjanje v smislu določbe 51. člena ZTuj-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS - Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popravek in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 16.4.2002 (1. točka izreka sodbe in sklepa), s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo dovoljenja o zadrževanju v Republiki Sloveniji na podlagi 52. člena Zakona o tujcih (ZTuj-I - Uradni list RS, št. 61/99).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da je tožnik ob prihodu v Republiko Slovenijo pridobil začasno zatočišče, ki mu je bilo leta 2001 preklicano. Nato je tožnik podal navedeno prošnjo za dovolitev zadrževanja v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje citira določbi 52. člena ZTuj-I. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pri svoji odločitvi pravilno upoštevala in ocenila tako subjektivne okoliščine na strani tožnika, kot okoliščine stanja v izvorni državi (Bosni in Hercegovini - BiH). Tožnik je izpovedal, da sicer prihaja iz kraja M., vendar se njegov oče, mati in dve sestri nahajajo sedaj v G. Svoje sorodnike v G. je obiskoval in potoval oziroma vstopal z veljavnimi dokumenti preko Republike Hrvaške v Federacijo BiH. Po lastni izjavi med potovanjem ni imel nikakršnih problemov, prav tako ni imel problemov z varnostnimi organi srbske entitete, saj je vstopal na mejnem prehodu S.B. Prav tako ni imel nobenih problemov v času zadrževanja v obeh entitetah BiH. Preden je zapustil izvorno državo, ni bil član nobene politične stranke, v času vojne pa se ni boril na nobeni strani. Glede subjektivnih elementov na strani tožnika glede vrnitve v izvorno državo je po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik ne bi bil izpostavljen ogrožanju ali preganjanju. Sodišče prve stopnje se strinja z oceno tožene stranke, da predvsem tožnikovi pogosti in večdnevni obiski v BiH potrjujejo, da ni imel nobenih problemov, ko je prehajal državno mejo z veljavnimi dokumenti, prav tako ni imel nobenih problemov pri zadrževanju pri svojih sorodnikih in je tudi izvorno državo zapuščal neovirano. Tožnik v tožbi ne izpodbija dejstva, da je k sorodnikom potoval večkrat, da je vstopal v BiH na prehodu S.B. in je tako prehajal obe entiteti BiH. Po stališču sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno ocenila in upoštevala, da tožnikovi sorodniki: oče, mati in obe sestri v G. niso ogroženi. Tožena stranka je tudi pravilno ocenila, da ni utemeljen tožnikov strah pred možnostjo vpoklica v vojsko Republike Srbske.

Prav dejstvo, ki ga tožnik v tožbi ne izpodbija, da je potoval večkrat preko obeh entitet BiH z veljavnimi dokumenti in da je potrdil, da pri tem ni imel nobenih problemov, kaže na to, da tudi ob vrnitvi v izvorno državo ne bo ogrožen. Vse to kaže na pravilno sklepanje tožene stranke, da je, prav zaradi prehajanja državne meje na mejnem prehodu S.B., tožnikov strah neutemeljen. Tožnik v tožbi tudi ne izpodbija stališča tožene stranke, da so se razmere v BiH uredile, predvsem v Federaciji BiH. Služenje vojaškega roka v razmerah, ki so urejene, tako kot v drugih državah sveta, pa po mnenju sodišča prve stopnje predstavlja državljansko dolžnost. Tožnik je že v prošnji za dovolitev zadržanja navedel, da v hiši, kjer je prej živel v kraju M., sedaj živijo Srbi, ki tam predstavljajo večinsko prebivalstvo. Po mnenju sodišča prve stopnje tožena stranka utemeljeno sklepa, da bi se tožnik vrnil k sorodnikom v G., kjer je večinsko muslimansko prebivalstvo in tako tudi zaradi vere ne bi bil izpostavljen ogrožanju ali preganjanju. Tožnikovi obiski pri sorodnikih potrjujejo tudi stališče tožene stranke, da so se razmere v BiH uredile, čeprav še vedno prihaja do težav pri vračanju beguncev in razseljenih oseb na narodnostno mešana območja. Tožnik v tožbi poudarja, da bodo morali njegovi sorodniki v kratkem zapustiti hišo v G., vendar tega podrobneje ne konkretizira. V tožbi tudi ne izpodbija sklepanja tožene stranke, da se bo vrnil k sorodnikom v G. Zato je pravilno stališče tožene stranke, da tožnik pri vrnitvi ne bo ogrožen oziroma preganjan. Tožnik je Musliman, tožena stranka pa je ugotovila, da Muslimani v BiH predstavljajo enega izmed treh konstitutivnih narodov, v Federaciji BiH pa so večinsko prebivalstvo. Zato je po mnenju sodišča prve stopnje pravilno stališče tožene stranke, da tožnik ob vrnitvi v BiH ne bi bil ogrožen zaradi narodnostne pripadnosti in vere. Ker ne izpodbija dejstva, da je večkrat potoval v izvorno državo skozi obe entiteti, je po presoji sodišča prve stopnje pravilno stališče tožene stranke, da je mogoče, prav zaradi njegovih neoviranih potovanj, sklepati, da so okoliščine v obeh entitetah takšne, da tožnik ob vrnitvi v izvorno državo ne bi bil izpostavljen mučenju, nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Začasno zatočišče, ki mu je bilo priznano do preklica v letu 2002, mu je prenehalo zgolj zato, ker je Republiko Slovenijo zapustil brez dovolilnice, saj je odpotoval takoj, ko je bil v večernih urah obveščen, da je njegova mati doživela infarkt. Tudi ob posedovanju dokumentov (na primer potnega lista) so lahko državljani neke države podvrženi slabemu, nehumanemu in nečloveškemu ravnanju ali kazni, ki ni dovoljena, česar vse organi odločanja niso ocenili in preuranjeno sklepajo, da bi bila njegova vrnitev v izvorno državo zanj varna. Organi odločanja so pri odločanju vsekakor dolžni upoštevati vsa dejstva in okoliščine, pomembne za odločanje, v primeru zavrnitve izdaje dovoljenja za prebivanje, pa predvsem tudi hude posledice, ki bi jih taka odločitev povzročila njemu. Glede na vse pojasnjeno je izpodbijana odločba tožene stranke neustrezna, saj navedenemu ne zadosti. Dejansko stanje je po njegovem mnenju ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato izpodbijana odločba ne more biti pravilna, kot tudi ni zakonita. Njegova vrnitev v izvorno državo bi, skladno z navedenim, pomenila resno grožnjo njegovi osebni varnosti, kar pomeni kršitev temeljnih človekovih pravic - načela nevračanja (non refoulement). Navedena pravica je določena po notranji in mednarodni zakonodaji in varuje osebo pred vračanjem v državo, kjer obstoji realna možnost, da bo izpostavljena mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju oziroma varuje pred izgonom na ozemlje, kjer bi bila njeno življenje ali svoboda ogrožena zaradi rase, vere, državljanstva, pripadnosti neki določeni družbeni skupini ali prepričanja. Ta pravica je absolutna in je države ne morejo omejiti (EKČP se nanaša na vse osebe, ki se nahajajo na ozemlju države podpisnice; država mora v EKČP zagotovljene pravice in svoboščine omogočiti vsakomur, ki se nahaja na njenem ozemlju - 1. člen EKČP). Glede na vse navedeno meni, da je njegova pritožba zoper izpodbijano sodbo utemeljena. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbi, odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek. Prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks iz humanitarnih razlogov.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilna in zakonita.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo. Po določbi 51. člena ZTuj-I ni dovoljena prisilna odstranitev ali vrnitev tujca v državo, kjer bi bilo njegovo življenje ali svoboda ogrožena zaradi njegove rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, ali v državo, v kateri bi bil lahko izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kazni. Po določbi 1. odstavka 52. člena navedenega zakona: pomeni zadrževanje po tem zakonu dovoljenje tujcu, ki mu je bil določen rok za zapustitev države, oziroma tujcu, ki se ga mora prisilno odstraniti, da začasno ostane v Republiki Sloveniji. Po 2. odstavku 52. člena navedenega zakona: se zadrževanje v Republiki Sloveniji dovoli: če bi bila prisilna odstranitev v nasprotju z 51. členom tega zakona; če odstranitev ni možna iz drugih razlogov.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da je tožena stranka v obravnavanem primeru pravilno in zakonito ugotovila dejansko stanje, ki izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da tožnik v izvorni državi (BiH) očitno ne bo ogrožen in mu ne grozi preganjanje v smislu določbe 51. člena ZTuj-1. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik pri svojih potovanjih v izvorno državo potoval po obeh entitetah BiH, vstopal in izstopal je tudi iz Republike Srbske z veljavnimi dokumenti, ob tem po lastni izjavi ni imel nobenih težav. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča to kaže na pravilno sklepanje tožene stranke, da je prav zaradi prehajanja državne meje na mejnem prehodu S.B. tožnikov strah neutemeljen.

Tožnik v tožbi, in sedaj tudi v pritožbi zoper izpodbijano odločbo, tudi ne izpodbija stališča tožene stranke, da so se razmere v BiH uredile, predvsem v Federaciji BiH. Prav tako je utemeljeno stališče sodišča prve stopnje, da služenje vojaškega roka v razmerah, ki so urejene, tako kot v drugih državah sveta, predstavlja državljansko dolžnost. Tožnik v tožbi in sedaj tudi v pritožbi zoper izpodbijano odločbo poudarja, da bodo morali njegovi sorodniki v kratkem zapustiti hišo v G., vendar tega podrobneje ne konkretizira. V tožbi in sedaj tudi v pritožbi zoper izpodbijano odločbo tudi ne izpodbija sklepanja tožene stranke, da se bo vrnil k sorodnikom v G. Zato je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno stališče tožene stranke, da tožnik pri vrnitvi ne bo ogrožen oziroma preganjan. Po mnenju pritožbenega sodišča pa je v zvezi s tem neutemeljen tožnikov očitek v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, da organi odločanja vračajo tožnika v G., kjer trenutno živijo njegovi starši. Tožena stranka in sodišče prve stopnje namreč le ugotavljata, da tožnik pri vrnitvi v BiH oziroma k sorodnikom v G. ne bo ogrožen oziroma preganjan. V zvezi s tem je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ugotovila, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je tožnik Musliman in da Muslimani v BiH predstavljajo enega izmed treh konstitutivnih narodov, v Federaciji BiH pa so večinsko prebivalstvo. Zato je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno stališče tožene stranke, da tožnik ob vrnitvi v BiH oziroma G. ne bi bil ogrožen zaradi narodnostne pripadnosti in vere. Po stališču pritožbenega sodišča je utemeljena presoja sodišča prve stopnje, ki izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je pravilno stališče tožene stranke, ker tožnik ne izpodbija dejstva, da je večkrat potoval v izvorno državo skozi obe entiteti, da je mogoče prav zaradi njegovih neoviranih potovanj sklepati, da so okoliščine v obeh entitetah takšne, da tožnik ob vrnitvi v izvorno državo (BiH) ne bi bil izpostavljen mučenju, nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni. Zato je neupoštevna pritožbena trditev, da bi tožnikova vrnitev v izvorno državo pomenila resno grožnjo njegovi osebni varnosti, kar pomeni kršitev temeljnih človekovih pravic oziroma načela nevračanja.

Sicer pa tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ne navaja nobenih novih dejstev in okoliščin, zaradi katerih bi pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je že sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa), ta oprostitev pa velja za celoten upravni spor, zato o predlogu za oprostitev sodnih taks pritožbenemu sodišču ni bilo treba odločati ponovno.