Jedro

Če je upnik v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga za začetek stečaja dobil od dolžnika vrnjeno posojilo, ki še ni zapadlo, in to z asignacijo, je v pravdi na izpodbijajne tega pravnega dejanja dokazno breme za izpodbijanje domneve, da je vedel ali bi moral vedeti, da je ekonomsko-finančno stanje dolžnika slabo, na njegovi strani.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na izpodbijanje pravnega dejanja naloga, ki ga je dala tožeča stranka N. banki, na podlagi katerega je banka toženi nakazala 5.999.999,34 SIT, kar je predstavljalo vrnitev njenega posojila, ter na vrnitev navedenega zneska z zamudnimi obrestmi v stečajno maso.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila zaradi "zmotne ugotovitve dejanskega stanja in v zvezi s tem napačno uporabljenega materialnega prava" ter predlagala njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navedla je, da je sodišče prve stopnje pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje, ker je ugotovilo samo to, da tožena stranka ob vračilu kredita ni vedela za slabo ekonomsko-finančno stanje tožeče stranke, iz določbe 1. odst. 125. člena ZPPSL pa jasno izhaja, da je pravno dejanje možno izpodbijati že ob dejstvu, če bi zanj morala vedeti. Nato je ponovno obrazložila okoliščine, zaradi katerih bi tožena stranka morala vedeti za tako njeno ekonomsko-finančno stanje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba je utemeljena.

Po določbi 1. odst. 125. člena ZPPSL imajo upniki in stečajni upravitelj pravico izpodbijati vsako pravno dejanje, ki ga je dolžnik storil v zadnjem letu pred dnem začetka stečajnega postopka, če ima to dejanje za posledico neenakomerno ali zmanjšano poplačilo stečajnih upnikov oziroma s katerim je prišel posamezni upnik v ugodnejši položaj ter če je druga stran, v korist katere je bilo dejanje storjeno, vedela ali bi morala vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko-finančno stanje. V 4. odst. istega člena pa so predpisane domneve, da je upnik vedel ali bi moral vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko-finančno stanje: 1. če je prejel izpolnitev svoje terjatve, ki še ni dospela, ali je prejel izpolnitev v obliki ali na način, ki ni običajen; 2. če je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka. Namen teh določb je povsem jasen: zagotoviti vsem upnikom v stečajnem postopku enak položaj, v skladu z enim najbolj temeljnih načel stečajnega postopka, načelom paritete upnikov (glej 10. člen ZPPSL).

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka nad tožečo stranke od nje pred dospelostjo prejela vrnitev posojila na neobičajen način, to je z asignacijo (nalogom tožeče stranke svoji banki, da priliv iz tujine nakaže naravnost toženi stranki). Pravilna je nadaljnja ugotovitev, da se je tako zmanjšalo premoženje tožeče stranke in s tem obseg sredstev za poplačilo stečajnih upnikov. Tako je podan objektivni pogoj izpodbijanja obravnavanega pravnega dejanja, obenem pa so podane vse možne domneve iz 4. odst. 125. člena ZPPSL, da je tožena stranka ob prejemu vrnitve posojila vedela ali bi morala vedeti za slabo ekonomsko-finančno stanje tožeče stranke. Ob obstoju teh domnev je dokazno breme, da za to ni vedela niti ni morala vedeti, na strani tožene stranke.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka doslej dokazala, da ob prejemu vrnitve posojil za slabo ekonomsko-finančno stanje tožeče stranke ni vedela. Ni sicer točna trditev tožeče stranke v pritožbi, da se je sodišče ukvarjalo samo s tem, ali je tožena stranka za slabo ekonomsko-finančno stanje tožeče stranke vedela, ne pa tudi, ali bi za to morala vedeti.

Sodišče prve stopnje je to vprašanje obravnavalo (glej zadnji odstavek na 5. strani in prva dva odstavka na 6. strani prvostopne sodbe). Pač pa je glede na trditve in dokaze, ki sta jih ponudili pravdni stranki, preuranjeno in zato zaenkrat zmotno ocenilo, da je domneva o vedenju tožene stranke za slabo ekonomsko-finančno stanje tožeče stranke izpodbita tudi zato, ker naj bi tožena stranka dokazala, da zanj ni morala vedeti. Tožena stranka je namreč razen dejstev in dokazov, da je na podlagi okoliščin, ki jih je ugotovila takrat, ko je tožeči stranki dala posojili, sklepala, da njeno ekonomsko-finančno stanje ni tako slabo, da bi ji grozil stečaj, navedla samo še eno novo dejstvo, ugotovljeno v času po odobritvi posojil in pred njuno vrnitvijo, in sicer članek v Gospodarskem vestniku št. 14 z dne 28.3.1996. Pri tem pa prvostopno sodišče ni obrazložilo, od kod je na podlagi tega članka možen kakršenkoli zaključek o ekonomsko-finančnem stanju tožeče stranke, saj je samo na splošno ocenilo, da iz njega izhaja, da je delovanje tožeče stranke uspešno. Tožena stranka pa ni trdila, da bi se ob prejemu vrnitve posojila (samo glavnice, brez obresti, čeprav so bile s pogodbo dogovorjene, a trditve, da bi bile kdaj terjane, ni) kakorkoli skušala prepričati o ekonomsko-finančnem stanju tožeče stranke, čeprav bi ji način (asignacija) in čas (pred zapadlostjo) vrnitve posojil moral vzbuditi vsaj sum, da je ekonomsko-finančno stanje tožeče stranke slabo (pri čemer ni pogoj za obstoj subjektivnega elementa izpodbijanja pravnih dejanj tako slabo ekonomsko-finančno stanje, da bi bilo mogoče govoriti o grozečem stečaju). Glede tega pa se je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji sklicevala na blokado svojega žiro računa in tudi predložila EVRP obrazec, iz katerega po njeni trditvi sledi, da je na dan, ko je tožena stranka prejela vrnitev posojil, blokada znašala že 104.108.642,00 SIT. Tega dejstva sodišče prve stopnje v sodbi ni ugotovilo in ocenilo, na kar pritožba utemeljeno opozarja. Gre pa za odločilno dejstvo (in dokaz), saj lahko že to bistveno vpliva na zaključek, ali je tožena stranka ob vrnitvi posojila lahko oziroma bi morala vedeti za slabo ekonomsko-finančno stanje tožeče stranke. Gre namreč za podatek, dostopen vsaki zainteresirani osebi in bi tožena stranka zanj lahko zvedela oziroma bi morala zvedeti. To pa pomeni, da je zaenkrat vsaj prezgodaj sklepati, da je domneva o obstoju subjektivnega pogoja izpodbijanja spornega pravnega dejanja iz 4. odst. 125. člena ZPPSL izpodbita. To bo treba v novem postopku po ponovni in dopolnjeni ugotovitvi vseh odločilnih dejstev in oceni vseh dokazov bolj natančno in prepričljivo oceniti. Zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 1. odst. 370. člena ZPP napadeno sodbo razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri ponovni presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka, kakršnega uveljavlja tožeča stranka, sodišče prve stopnje verjetno ne bo moglo spregledati bogate dosedanje sodne prakse o vprašanju domneve obstoja subjektivnega elementa izpodbojnosti pravnih dejanj v stečaju, izražene v številnih odločbah Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, in to tudi glede teka obresti v takih primerih.