Jedro

Oškodovanec je do nove oz. dodatne odškodnine upravičen le v primeru, če bi bilo v izvedeniškem mnenju ugotovljeno poslabšanje oškodovančevega - tožnikovega zdravstvenega stanja po obsegu in naravi tako, kakršnega ob prejšnjem odločanju o odškodnini za bodočo škodo (v tem primeru ob sklenitvi poravnave), po normalnem teku stvari, gotovo ni bilo mogoče pričakovati.

Izrek

Pritožbi tožene stranke in delno pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino za negmotno novo škodo v višini 1.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.3.1997 dalje do plačila ter mu povrniti stroške postopka v višini 112.254,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.3.1997 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. Za 1.858.333,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo. S sklepom pa je zavrnilo tudi predlog tožnika za taksno oprostitev.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek v celoti zavrne. Tožena stranka meni, da je priznanje odškodnine za telesne bolečine povsem neutemeljeno. Tožnik je že prejel odškodnino za prestane in bodoče telesne bolečine, ki so bile pričakovane na podlagi njegove poškodbe v obeh izvensodnih poravnavah z dne 14.12.1987 in z dne 19.8.1992. Po 19.8.1992, ko je bila sklenjena zadnja izvensodna poravnava za nastale bolečine ob zadnjem operacijskem posegu, niso z novimi pregledi nastale nobene nove nepričakovane in vnaprej nepredvidene telesne bolečine, celo nasprotno, razbremenilni aparat, ki ga je tožnik prejel, mu je razbremenil bolečino. Tožena stranka tudi meni, da ne zadošča le ugotovitev odstotka zmanjšanja življenjske aktivnosti za priznanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ampak je potrebno tudi utemeljiti, v čem je tožnikova aktivnost omejena in otežkočena. Poleg tega pa ni spregledati dejstva, da je tožnik že prejel odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, zato ni mogoče mimo tega, da mora biti izpolnjen pogoj bistvenega poslabšanja za priznanje odškodnine za novo nastalo škodo.

Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje in zoper sklep o neoprostitvi sodnih taks se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da obsodi toženo stranko, da je dolžna tožniku plačati poleg že prisojene odškodnine še nadaljnjo odškodnino v znesku 1.770.833,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.080,00 SIT od 1.1.1993 dalje do plačila, od 33.458,00 SIT od 1.9.1993 dalje do plačila, od 14.395,00 SIT od 5.12.1993 dalje do plačila, od 1.700,00 SIT od 25.3.1993 dalje do plačila ter mu povrniti vse stroške postopka. Izpodbija tudi sklep sodišča prve stopnje o neoprostitvi plačila sodnih taks, saj meni, da je sodišče zmotno ocenilo tožnikovo premoženjsko stanje, zaradi česar ni upravičen do taksne oprostitve.

Pritožba tožene stranke je v celoti, pritožba tožnika pa le delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da je med strankami nesporno dejstvo, da je tožena stranka objektivno odgovorna za škodni dogodek z dne 17.3.1986, iz katerega je nastala za tožnika škoda, spor je le o obsegu in času nastanka nove škode, tožniku priznalo odškodnino za novo škodo. Tožnik zatrjuje, da je uveljavljena škoda nastala v času po 19.8.1992, tožena stranka pa nasprotno, da je škoda nastala že pred 19.8.1992 oz., da sta stranki za nastanek te bodoče škode vedeli že ob podpisu poravnave. Po presoji sodišča prve stopnje stranki nista vedeli za bodoče poslabšanje zato, ker pred podpisom poravnave ni bilo pridobljeno medicinsko izvedensko mnenje, zato je odločilo, da gre za novo škodo in tožniku prisodilo za telesne bolečine 400.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa 600.000,00 SIT, v presežku pa je zahtevek zavrnilo.

Po zaključku pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje preuranjeno odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Kot izhaja iz izvedenskega mnenja je rentgenska slika že dne 11.11.1991 pokazala varus artrozo na levem kolenskem sklepu, zato je na podlagi vsega, predvsem pa zaradi nejasne patologije, tožniku specialist - ortoped predlagal artroskopsko revizijo levega kolenskega sklepa tako, da je bil preiskovanec v času od 24.1.1992 do 2.2.1992 hospitaliziran na ortopedskem oddelku Celjske bolnišnice, ko so mu 28.1.1992 z artroskopsko preiskavo ugotovili okvaro zunanjega meniskusa na levem kolenskem sklepu in delno natrganje prednje križne vezi. Zato je takoj sledil artroskopski operativni poseg s toaleto kolenskega sklepa. Postoperativno se je kontinuirano kontroliral pri specialistu ortopedu vse do 6.4.1992, ko so se ugotavljale še težave v levem kolenskem sklepu s tipičnim startnimi bolečinami, z bolečino pri daljši hoji, zatekanjem kolenskega sklepa, z omejeno gibljivostjo v smislu upogljivosti, ki je zaostala za 10 stopinj normale in z zmerno obliko nestabilnosti levega kolenskega sklepa. Zaradi vsega tega mu je bilo svetovano nadaljevanje razgibavanja s kopanjem, razgibavanjem in jačanjem mišic, odsvetovana pa mu je bila hoja po neravnem terenu in fleksijske obremenitve. Dne 17.6.1993 je bila preiskovancu ob pregledu pri specialistu ortopedu predpisana ortoza (razbremenilni aparat) za levi kolenski sklep z namenom, da se mu zmanjša negativni vpliv nestabilnosti kolenskega sklepa na razvoj nadaljnjih obrabnih sprememb.

Predmet pravne presoje v tem primeru je le vprašanje, ali je tožniku po sklenjeni poravnavi dne 19.8.1992 nastala dodatna škoda in ali je bila ta dodatna škoda taka, da tožnik pri sklenitvi poravnave nanjo ni mogel misliti ali predvideti njenih posledic in da zato ni bila predmet poravnave oz., da je poravnava zajemala tudi škodo, katero sedaj v tem sporu uveljavlja tožnik. Sodišče prve stopnje je menilo, da gre za novo s poravnavo neupoštevano škodo in je tožniku tudi prisodilo odškodnino za novo škodo. Po zaključku pritožbenega sodišča je odškodninski temelj sporen glede na ugovor tožene stranke, da je bila tudi sporna škoda, ki je nastala tožniku v zvezi s težavami, ki so se dogajale v začetku in tekom leta 1992, predmet poravnave, sklenjene dne 19.8.1989. Predmet zahtevka ali poravnave je lahko samo tista škoda, ki je že nastala, z izjemo po 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89, ki se v RS uporablja kot republiški predpis), ki govori o tisti bodoči negmotni škodi, za katero je po normalnem teku stvari gotovo, da bo trajala tudi v bodoče. Ta mora torej v času odločanja že obstajati in se bo pojavljala tudi v bodoče. S pogodbo o poravnavi (ob pogojih členov 1089. in naslednjih ZOR) dobi namreč neposlovno, to je iz škodnega dogodka izvirajoče razmerje obliko poslovnega razmerja. Ko se s poravnavo uredi določeno razmerje, se lahko na tak način odpravi spor in negotovost o vseh elementih, obstoječih in torej predvidljivih v času njenega sklepanja. Do nove oz. dodatne odškodnine bi bil tožnik upravičen le v primeru, če bi bilo v izvedeniškem mnenju ugotovljeno poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja po obsegu in naravi tako, kakršnega ob prejšnjem odločanju o odškodnini za bodočo škodo, (torej ob sklepanju poravnave) po normalnem teku stvari gotovo ni bilo mogoče pričakovati. Tožnik je svoj zahtevek utemeljeval z dejstvom nastanka nove škode, kar pa za ponovno presojo "dodatne" odškodnine ne zadošča. Zatrjevati in seveda dokazati bo namreč moral, da gre za tako poslabšanje zdravstvenega stanja, ki po normalnem teku stvari ni bilo predvidljivo oz., da gre za tako poslabšanje zdravstvenega stanja, do kakršnega ob normalnem teku stvari sploh ne bi smelo priti. Tožniku je bilo dano napotilo, da mora jačati mišico z razgibavanjem, izogibati pa se mora raznim obremenitvam kolena, zato je pri opredelitvi poslabšanja zdravstvenega stanja, ki ga ob normalnem teku stvari ni mogoče opredeliti, treba upoštevati tudi dejstvo, ali je tožnik dejansko ravnal tako, da ne bi prišlo do poslabšanja. Sicer pa se pri tovrstni poškodbi v kolenskem sklepu razvija artroza, kot posledica poškodbe in operativnih posegov, vendar te posledice so normalno pričakovane.

Za utemejenost tožnikovega zahtevka po novi škodi je bistveno vprašanje, ali je bila v priznano odškodnino, ki je bila predmet navedene izvensodne poravnave, vključena tudi v tej pravdi iztoževana škoda. Iz podpisane izvensodne poravnave izhaja, da je s tem poravnana vsa negmotna škoda, nastala v zvezi s hospitalizacijo in da se poravnava nanaša na posledice, ki ob sklenitvi poravnave že obstojijo oz., ki jih je iz ugotovitve v zdravstveni dokumentaciji mogoče pričakovati. V postopku je sicer ugotovljeno, da se tožnikovo zdravstveno stanje slabša, saj mu je bilo ob poškodbi pri delu 10.10.1986 v splošni narkozi izvršen kirurški operativni poseg na levem kolenskem sklepu, pri katerem so mu odstranili delno natrgan notranji meniskus, kar lahko povzroča artrozo na levem kolenskem sklepu (obseg poslabšanja je tudi razviden iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki temelji na izvedeniškem mnenju), vendar pa po presoji pritožbenega sodišča le objektivno dejstvo poslabšanja zdravstvenega stanja še ne zadošča za prisojo dodatnega denarnega zadoščenja. Zato naj sodišče prve stopnje v ponovnem postopku ugotovi, kaj je tisto poslabšanje, katerega bi stranke ob sklenitvi zadnje poravnave ob normalnem teku lahko pričakovale. Zgolj zatrjevanje, da se tožniku stanje slabša, ne zadostuje. Nova škoda je samo tista škoda, ki jo v času priznanja odškodnine bodisi s sodbo ali pa s poravnavo ni bilo mogoče zajeti, ker jo po normalnem teku stvari ni mogoče pričakovati, kar pa je pri poškodbi kolena, ko se pojavlja artroza, težko razmejiti med tem, kar se lahko pričakuje in tistim, kar se ne more. Ker je glede tega vprašanja ostalo dejansko stanje še nerazčiščeno, je sodišče druge stopnje glede opredelitve nove škode pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v ponovnem postopku naj sodišče zahteva po potrebi dopolnitev izvedenskega mnenja glede zgoraj navedenih vprašanj in izvede druge dokaze ter nato ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Prav tako pa je sodišče prve stopnje preuranjeno zavrnilo zahtevek iz naslova gmotne škode z razlogi, da tožnik ni zahteval zvišanja rente, zato zahtevku po izplačilu dodatnega materialnega prikrajšanja ni bilo mogoče ugoditi. Pravilno sicer ugotavlja sodišče prve stopnje, da po določbi 186. člena ZOR lahko sodišče na zahtevo oškodovanca le za naprej poveča rento. Če pride do položaja, da že odmerjena renta ne krije celotne škode, mora oškodovanec zahtevati njeno zvišanje in to samo za v naprej, saj sprememba za nazaj ni dopustna zaradi tega, da ne bi oškodovanca spravili v težaven položaj, ko bi moral plačevati za nazaj zneske, s katerimi ni računal. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik ne zahteva zvišanja rente, ampak uveljavlja samo prikrajšanje pri nadomestilu plače, ki mu je nastajalo v času, ko je bil v bolniškem staležu. Pravilno opozarja pritožba tožeče stranke, da tožnik v tej pravdi iztožuje izgubo na osebnem dohodku, ki mu je nastala kljub temu, da mu tožena stranka izplačuje mesečno odškodninsko rento in kljub temu, da tožnik od Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje prejema nadomestilo osebnega dohodka zaradi III. oz. sedaj II. kategorije invalidnosti.

Ker se je tožnik zaradi posledic nezgode dodatno zdravil in je bil dodatno v bolniškem staležu, mu je nastalo vmes prikrajšanje pri plači kot gmotna škoda, ki jo sedaj vtožuje. Pri utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka je bistveno tudi vprašanje, ali je bil navedeni bolniški stalež, za katerega tožnik uveljavlja materialno prikrajšanje, torej od decembra 1992 dalje in za posamezne mesece v letu 1993 in 1994, dejansko odobren v zvezi z utrpljeno poškodbo pri delu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke in delno pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 1.odst. 370. čl. ZPP/77 razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo obravnavanje.

Ni pa utemeljena pritožba tožeče stranke, ko izpodbija sklep sodišča prve stopnje o neoprostitvi plačila sodnih taks, saj je sodišče prve stopnje povsem pravilno upoštevajoč 13. člen Zakona o sodnih taksah, ZST (Ur. l. RS, št. 1/90 - 20/98), ki določa, da se stranko oprosti plačila sodnih taks, če bi bila s plačilom le teh občutno zmanjšanja sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani, zaključilo, da tožniku s plačilom takse ob upoštevanju njegovega premoženjskega stanja ne bi bila ta sredstva občutno zmanjšana. Zato je pritožba tožnika v tem delu neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje.