Jedro

Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke (bivšega delodajalca) zahtevala plačilo odškodnine za poškodbo, ki ji je nastala v času kondicijskega treninga pri teku navzdol po makadamski poti. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženi stranki ni mogoče očitati objektivne niti krivdne odškodninske odgovornosti. Vojaške dejavnosti same po sebi niso nevarne, pa tudi dejavnosti, pri kateri se je poškodovala tožnica, ni mogoče šteti za nevarno. Šlo je za običajni kondicijski trening, in sicer za tek navzdol po makadamski poti, široki tri metre in z manjšim naklonom (4 - 5 %). Teren je bil suh, tožnica je bila primerno športno oblečena in obuta ter kondicijsko dobro pripravljena. Dejstvo, da je bila pot razbrazdana od vode in na njej kamenje predstavlja tveganje, ki ga je mogoče nadzorovati. Poleg tega je bila proga primerna, tek je bil izveden s primerno stopnjo intenzivnosti in zahtevnosti, oseba, ki je vodila trening, pa je bila zanj strokovno usposobljena. Tako ni podana niti protipravnost ravnanja tožene stranke niti vzročna zveza med zatrjevanimi kršitvami (tek izven vojašnice, v popoldanskem času in strokovno usposobljen učitelj) ter nastalim škodnim dogodkom. Zato tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine iz naslova nezgode pri delu ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 46.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka in je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti stroške v višini 2.722,40 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica, in sicer iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, po vsebini pa tudi zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pritožbene stroške pa šteje kot nadaljnje stroške postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožnico zaslišalo na prvem naroku za glavno obravnavo, zato bi njeno izpoved moralo upoštevati kot del njene trditvene podlage. Izpoved tožnice bi moralo oceniti skupaj z izpovedjo priče A.A., ki je potrdila, da tožena stranka vojakom ni zagotavljala primerne športne obutve. Nadalje navaja, da je bil izvedenec športne stroke pravočasno obveščen, da se predlaganega dne (ogled je bil datumsko le predlagan) tožnica ogleda ne more udeležiti. Prisotnost pooblaščenke pa ne bi bila smiselna, saj ji ni poznano mesto poškodovanja tožnice. Tudi tožnica sama se po pridobitvi mnenja ni mogla opredeliti do mesta poškodovanja, ki ga je v mnenju navajal izvedenec. V vsakem primeru pa drži, kar je izpovedal B.B., to je, da se je tožnica poškodovala na slabšem delu cestišča, na katerem je bilo kamenje in gramoz, pri čemer je bila površina v času poškodbe razbrazdana zaradi vode. To je bilo B.B. znano že pred odreditvijo teka kritičnega dne. Izvedenec športne vzgoje navedenega opisa ni upošteval. Tožnica je izpovedala, da je kritičnega dne prvič tekla po progi, kjer se je poškodovala, torej je predhodno ni poznala. Tožena stranka ni dokazala, da je bil B.B. strokovno usposobljen za izvajanje kondicijske vadbe. Zgolj njegova izpoved še ne dokazuje, da je izpolnjeval strokovna merila. Tudi priporočila o tem, kdaj in kje naj bi se tek izvajal, imajo svojo težo. Tožnica prav tako ne sprejema stališča, da toženi stranki ni mogoče očitati objektivne odgovornosti. Priča A.A. je izpovedala, da se je pri teku tudi sama večkrat poškodovala. Sodišče prve stopnje pooblaščenki tožnice ni dovolilo vprašanja o načinu poškodovanja te priče, zaradi česar je ostala ta okoliščina nepojasnjena. Sodišče prve stopnje tudi ni dokazno ocenilo izpovedi priče C.C., ki je izpovedal, da je bilo poškodb vojakov pri teku mesečno 200, priča je sicer dodala, da je šlo za nepazljivost vojakov. 200 poškodb na mesec pomeni, da predstavlja tek način izvajanja kondicijske vadbe, iz katerega izvira večja nevarnost poškodb. Nadalje navaja, da rekreativni tek ni primerljiv s tekom, ki je odrejen po službeni dolžnosti, saj vojaki izpolnjujejo ukaz, poleg tega pa tudi nimajo možnosti izbirati proge. Prav tako ni primerljivo, če teče tekač rekreativec ali pa vojak v skupini. Rekreativec si sam diktira tempo, vojaku pa tempo diktira skupina oziroma voditelj teka. Poleg tega tožnica zaradi skupine ni mogla gledati hkrati naprej in še pod noge, saj tega tek v skupini, kjer so vojaki med seboj oddaljeni približno pol metra, ne dopušča. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnice. Prerekala je njene pritožbene navedbe in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnica v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala kot posledica škodnega dogodka dne 16. 9. 2004. Tožnica je bila v času od 13. 6. 2001 do 17. 6. 2006 zaposlena pri toženi stranki kot kandidat za vojaka. Do poškodbe je po ugotovitvah sodišča prve stopnje prišlo pri teku navzdol po makadamski poti na D. v E.. Tožnica toženi stranki očita tako objektivno kot krivdno odškodninsko odgovornost. V postopku pred sodiščem prve stopnje je navajala, da je vojaška dejavnost sama po sebi nevarna, nevaren pa je tudi tek po makadamski poti navzdol. Krivdna odgovornost tožene stranke pa po mnenju tožnice izvira iz dejstva, da ji je bil tek odrejen, da je v nasprotju s predpisi potekal izven vojašnice in v popoldanskem času, da je šlo za tek po neravnem terenu in da B.B., ki je vodil kondicijski trening na dan škodnega dogodka, za to ni bil strokovno usposobljen.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov presodilo, da toženi stranki ni mogoče očitati niti objektivne niti krivdne odškodninske odgovornosti. Presodilo je, da vojaške dejavnosti same po sebi niso nevarne, pa tudi dejavnosti, pri kateri se je poškodovala tožnica, ni mogoče šteti za nevarne. Šlo je namreč za običajni kondicijski trening, in sicer za tek navzdol po makadamski poti, široki tri metre in z manjšim naklonom (4 - 5 %). Teren je bil suh, tožnica je bila primerno športno oblečena in obuta ter kondicijsko dobro pripravljena. Tudi dejstvo, da je bila pot razbrazdana od vode in na njej kamenje, po presoji sodišča prve stopnje predstavlja tveganje, ki ga je mogoče nadzorovati. V zvezi z zatrjevano krivdno odškodninsko odgovornostjo je presodilo, da je bila proga primerna, da je bil tek izveden s primerno stopnjo intenzivnosti in zahtevnosti ter da je bil B.B. strokovno usposobljen za vodenje vadbe. Ugotovilo je, da noben predpis ne določa, da bi se morala vadba izvajati le znotraj vojašnice in v jutranjem času. Tako po presoji sodišča prve stopnje ni podane niti protipravnosti ravnanja tožene stranke niti vzročne zveze med zatrjevanimi kršitvami (tek izven vojašnice, v popoldanskem času in strokovno usposobljen učitelj) ter nastalim škodnim dogodkom. Ker je sodišče prve stopnje presodilo, da tožena stranka ni niti objektivno niti krivdno odškodninsko odgovorna za škodo, ki je tožnici nastala v škodnem dogodku dne 16. 9. 2004, je tožbeni zahtevek zavrnilo.

8. Pravno podlago tega odškodninskega spora predstavlja prvi odstavek 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki določa, da mora delodajalec delavcu po splošnih pravilih civilnega prava povrniti škodo, ki je delavcu povzročena pri delu ali v zvezi z delom. Splošna pravila civilnega prava o povzročitvi škode ureja Obligacijski zakonik (OZ: Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), in sicer v 2. oddelku II. poglavja splošnega dela (členi 131 do 189). Krivdna odškodninska odgovornost je opredeljena v prvem odstavku 131. člena OZ, ki določa, da mora tisti, ki povzroči drugemu škodo, to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Drugi odstavek 131. člena OZ pa določa, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo, in torej opredeljuje objektivno odškodninsko odgovornost. 9. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje kot del tožničine trditvene podlage upoštevati njeno izpoved, podano na prvem naroku za glavno obravnavo, o tem, da ji tožena stranka ni zagotovila za tek primerne obutve. Kot je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje, izpoved zaslišane stranke v postopku predstavlja dokaz in v nobenem primeru ne more postati del trditvene podlage stranke, ne glede na to, ali je stranka zaslišana na prvem naroku za glavno obravnavo ali pa kasneje v postopku. Očitana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z 212. členom ZPP tako ni podana. Ker torej tožnica prvič šele v pritožbenem postopku navaja, da ji tožena stranka ni zagotovila ustrezne obutve, čeprav bi ta dejstva lahko navedla že prej, pritožbeno sodišče teh dejstev glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP ne more upoštevati.

10. Nadalje tožnica v pritožbi izpostavlja, da ni imela možnosti se udeležiti ogleda kraja škodnega dogodka, ki je bil opravljen s strani izvedenca športne stroke, prof. dr. F.F.. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedencu s sklepom z dne 12. 7. 2013 (list. št. 134a - 134c) naložilo ogled kraja škodnega dogodka ob prisotnosti tožnice in predstavnika tožene stranke. Z dopisom z dne 30. 9. 2013 (list. št. 145) je sodišče prve stopnje pozvalo obe pravdni stranki, da z izvedencem uskladita datum ogleda. Po prejemu izvedenskega mnenja, je tožnica v pripravljalni vlogi z dne 14. 1. 2014 navedla, da ji ni bilo omogočeno, da bi se udeležila ogleda kraja škodnega dogodka (list. št. 175). Ker pa tožnica niti v tej vlogi niti kasneje v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predlagala ponovne izvedbe ogleda kraja škodnega dogodka, se po presoji pritožbenega sodišča sedaj v pritožbi ne more uspešno sklicevati, da ji ta ni bil omogočen. Zaradi odsotnosti takšnega predloga niti ni mogoče očitati sodišču prve stopnje, da bi moralo izvedencu naložiti izvedbo ponovnega ogleda. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi, če bi sodišče prve stopnje kršilo kakšno določbo pravdnega postopka, to ne bi vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Tožnica namreč v pritožbi ne navaja, da bi bila njena udeležba na ogledu potrebna zaradi pravilne ugotovitve kraja škodnega dogodka ali pravilno ugotovljenih lastnosti poti, po kateri je tožnica tekla. Smiselno očitana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka tako ni podana.

11. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje dovoliti vprašanje priči A.A. o načinu njenega poškodovanja pri teku. Ker navedeno vprašanje za pravilno ugotovitev relevantnega dejanskega stanja v obravnavani zadevi (kako je prišlo do poškodbe tožnice in ali je za to poškodbo odgovorna tožena stranka) ni pomembno, je bilo postopanje sodišča prve stopnje, ki vprašanja ni dovolilo, pravilno. Očitana kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 239. člena ZPP tako ni podana.

12. Po oceni pritožbenega sodišča je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da dejavnost, pri kateri se je poškodovala tožnica, ni nevarna dejavnost in da zato tožena stranka ni objektivno odškodninsko odgovorna. Tek navzdol po suhi makadamski poti z naklonom 4 - 5 % ne more predstavljati dejavnosti, iz katere bi izvirala večja škodna nevarnost za okolico(1). Tudi dejstvo, da je bilo na poti kamenje in da je bila pot razbrazdana zaradi meteorne vode, ne more predstavljati tveganja poškodbe, ki ga ob ustrezni skrbnosti ne bi bilo mogoče obvladovati. Zato niti ni bistveno, da se izvedenec športne stroke do navedene izpovedi v svojem mnenju ni izrecno opredelil, sicer pa je tožnica imela možnost izvedencu na naroku za glavno obravnavo o tem postaviti vprašanje, pa tega ni storila. Dodati je še, da mora biti zaradi dejstva, da so pojavi kamenja in brazd na makadamski poti običajni in zato pričakovani, skrbnost oseb, ki tečejo po takšni poti navzdol, ustrezno večja. Še posebej, če so te osebe vojaki, za katere se pričakuje, da se pri svojem usposabljanju zaradi narave svojega dela srečujejo z različnimi tereni. Na pravilno materialnopravno presojo sodišča prve stopnje ne vpliva niti sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 293/2008 z dne 17. 11. 2011, na katero opozarja pritožba, saj se nanaša na drugačno dejansko situacijo (tožnik je premagoval leseno pregrado) in zato za obravnavano zadevo ni uporabljiva.

13. V pritožbi tožnica navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi priče C.C. o tem, da je bilo mesečno pri teku 200 poškodb vojakov. Ker iz izjave ni razvidno, v kakšnih okoliščinah je do navedenih dogodkov prišlo (za kakšen način teka je šlo, kje je do dogodkov prihajalo in kako so bili vojaki takrat opremljeni), navedena izpoved ne more vplivati na pravilnost presoje sodišča prve stopnje, zato je ni bilo dolžno upoštevati pri svoji odločitvi.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo tudi, da aktivnosti vojakov niso že same po sebi nevarne, nevarne pa ne postanejo niti zato, ker so ukazane s strani nadrejenih. V nasprotnem primeru bi bil zaradi delavčeve obveznosti upoštevanja delodajalčevih navodil (32. člen ZDR) vsak delodajalec objektivno odškodninsko odgovoren za škodo, ki delavcu nastane pri delu ali v zvezi z delom. Takšne odgovornosti delodajalca pa ne določa niti zakon niti takšno stališče ne izhaja iz sodne prakse.

15. Pravilen je tudi dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo za povsem običajni kondicijski tek, saj navedeno izhaja iz izvedenih dokazov (tudi izpovedi tožnice), nenazadnje pa niti tožnica sama v postopku ni zatrjevala, da bi šlo za kakšno specifično vrsto oziroma način teka. Objektivno odškodninsko odgovornost je utemeljevala le s tem, da je tek po makadamski poti navzdol nevaren. Prav tako tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajala, da gre za nevarno dejavnost zato, ker je bil tek izvajan v skupini in tožnica ni mogla hkrati gledati naprej in pred noge ter si sama narekovati tempa. Pritožbeno sodišče zato navedenih pritožbenih navedb glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP ni upoštevalo in se do njih ne opredeljuje.

16. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da toženi stranki ni mogoče očitati nezadostne skrbnosti pri izvedbi konkretnega teka in s tem krivdne odškodninske odgovornosti. Ker noben predpis, ki ureja izvajanje športne vadbe v Slovenski vojski (sodišče prve stopnje jih navaja v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, zato jih pritožbeno sodišče ne ponavlja), ne nalaga toženi stranki obveze, da lahko tek izvaja le zjutraj in znotraj vojašnice (to glede na naravo usposabljanja in dela vojakom niti ne bi bilo smiselno), pač pa gre zgolj za priporočilo, tožena stranka ni ravnala protipravno, ker je bil sporni tek izveden popoldne (ob 14.30 uri) in zunaj vojašnice. Sicer pa, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, ni podane niti vzročne zveze med tekom v popoldanskem času in zunaj vojašnice ter nastalim škodnim dogodkom.

17. Pravilen je dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da je bil B.B., ki je vodil trening, zanj strokovno usposobljen, saj to izhaja tako iz njegove izpovedi kot tudi iz izvedenskega mnenja. Sicer pa tudi navedeno ni bilo vzrok za škodni dogodek. Čeprav vodja treninga ne bi bil strokovno usposobljen, namreč to samo po sebi, ob ugotovitvah izvedenca športne stroke, da je bila pot, po kateri so tekli, primerna, da po tovrstni podlagi tečejo tudi rekreativni tekači in da je bil trening izveden s primerno stopnjo intenzivnosti in zahtevnosti, ne bi moglo vplivati na nastanek škodnega dogodka.

18. Ker tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da je po poti, kjer je prišlo do poškodbe, tekla prvič, pritožbeno sodišče te pritožbene navedbe glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP ni upoštevalo in se do nje ne opredeljuje.

19. Glede na zgoraj navedeno, niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo tožene stranke ni pripomogel k pravilni rešitvi obravnavane zadeve, zato stroški v zvezi z odgovorom na pritožbo niso potrebni stroški (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča, opr. št. II Ips 52/2001 z dne 13. 9. 2001 in opr. št. II Ips 525/2009 z dne 11. 10. 2012, ter sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1544/2009 z dne 8. 7. 2009.