Jedro

Temeljno načelo premoženjskega zavarovanja je, da oškodovanec ni upravičen do višje zavarovalnine, kot znaša škoda, ki jo je v zavarovalnem primeru utrpel. Zavarovanec z izplačilom zavarovalnine ne sme biti obogaten. To načelo je uzakonjeno v drugem odstavku 949. člena OZ, izhaja pa tudi iz Splošnih pogojev za zavarovanje pred požarom.

Sodišči prve in druge stopnje nista ugotavljali, ali so v konkretnem primeru okoliščine take, da bi utemeljevale izplačilo nižje zavarovalnine od tržne vrednosti zgradbe.

Izrek

I. Revizija tožeče stranke zoper sklep o stroških se zavrže. II. Sicer se revizija tožeče stranke zavrne.

III. Reviziji tožene stranke se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v delu, v katerem je bilo ugodeno zahtevku za plačilo 620.240,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in glede odločitve o pravdnih stroških razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

IV. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo 620.240,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 1,822.117,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje obe pravdni stranki vlagata revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka predlaga, da Vrhovno sodišče njeni reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbi razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje. Tožena stranka pa predlaga, da revizijsko sodišče njeni reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da prisojeno zavarovalnino zniža, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

4. Obe pravdni stranki v odgovorih na reviziji predlagata zavrnitev revizije nasprotne stranke.

5. Revizija tožeče stranke v delu, s katerim izpodbija sklep o stroških, ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena. Revizija tožene stranke je utemeljena.

6. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E (Uradni list RS 10/17), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E. 7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva: – Tožeča stranka je lastnica nepremičnine ID znak 01 ...., stranski intervenient pa lastnik nepremičnine ID znak 02 .... Na obeh nepremičninah je stala stavba (poslovni objekt) kot enoten objekt. - Tožeča stranka (zavarovalec) in tožena stranka (zavarovalnica) sta 4. 6. 2009 sklenili zavarovalno polico Business Class št. .... Plačnik premije je bila družba S. d.d. Predmet zavarovanja pred požarom je bil poslovni objekt iz prejšnje alineje. Zavarovalna vsota je bila določena na 2,200.000,00 EUR. Sestavni del zavarovalne police so 10T Splošni pogoji za premoženjsko zavarovanje ter 11T Splošni pogoji za zavarovanje pred požarom.

- 9. 7. 2012 je objekt zgorel v požaru. Uničen je bil celoten objekt. - Objekta tožeča stranka ni obnovila.

- Med tožečo stranko in stranskim intervenientom ni bilo dogovora, da tožeča stranka v svojem imenu in za svoj račun vtožuje celotno zavarovalnino tudi za del objekta, ki je bil na nepremičnini stranskega intervenienta.

8. Tožeča stranka je zahtevala izplačilo zavarovalnine za škodo, nastalo na celotnem objektu.

9. Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali lahko tožeča stranka zahteva izplačilo zavarovalnine tudi za del objekta, ki stoji na nepremičnini stranskega intervenienta, ter višina škode, ki jo uveljavlja tožeča stranka.

10. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da je podlaga za izračun zavarovalnine tržna vrednost zgradbe na dan pred škodnim dogodkom brez upoštevanja vrednosti uporabnih ostankov za obnovo. Pojasnili sta, da tožeča stranka ne more uveljavljati izplačila zavarovalnine za del objekta, ki stoji na nepremičnini, ki ni v njeni lasti. Tožeči stranki sta zato prisodili 51 % vrednosti zavarovalnine, saj je bil objekt v tem obsegu na nepremičnini, ki je v njeni lasti.

**O reviziji tožeče stranke**

11. Tožeča stranka med drugim izpodbija tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče druge stopnje toženi stranki zmotno priznalo stroške odgovora na pritožbo, saj naj ta ne bi bil potreben.

12. Odločba o stroških postopka ima pravno naravo sklepa (peti odstavek 128. člena ZPP). To velja tudi za primer, ko je izrek o stroških vsebovan v sodbi, s katero je odločeno o glavni stvari (prvi odstavek 166. člena ZPP). Stranke lahko vložijo revizijo le zoper tisti del sklepa sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). V obravnavani zadevi se je postopek med pravdnima strankama končal s pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča. Ker torej sklep o stroških ni sklep, s katerim se je postopek pravnomočno končal, revizija zoper tak sklep ni dovoljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

13. Tožeča stranka v reviziji zoper sodbo ponavlja svoje trditve, da je upravičena do izplačila zavarovalnine za celoten objekt, čeprav se je ta nahajal tudi na zemljišču, ki je bilo v lasti stranskega intervenienta. Ker je bil zavarovan celoten objekt, meni, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ko sta upoštevali lastništvo nepremičnin kot podlago za delno izplačilo zavarovalnine tožeči stranki.

14. Zavarovalno pogodbo skleneta zavarovalec in zavarovalnica. Z njo se zavarovalec zavezuje, da bo zavarovalnici plačal premijo ali prispevek, zavarovalnica pa se zavezuje, da bo v primeru nastanka zavarovalnega primera izplačala zavarovancu ali komu tretjemu zavarovalnino ali odškodnino ali storila kaj drugega (921. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Zavarovalec lahko zavarovalno pogodbe sklene v svojem imenu in za svoj račun (v tem primeru nastopa v vlogi zavarovalca in zavarovanca) ali pa za račun tretje osebe (zavarovalec in zavarovanec sta različni osebi). V slednjem primeru zavarovalec plačuje zavarovalno premijo, pravice iz zavarovanja pa lahko izvršuje le tisti, čigar interes je zavarovan in ki ima pravice iz zavarovanja, razen če ta privoli v to, da jih izvršuje zavarovalec (prvi odstavek 929. člena OZ). V primeru zavarovanja na tuj račun torej lahko zavarovanec zahteva izpolnitev iz zavarovalne pogodbe (izplačilo zavarovalnine) v svojem imenu in za svoj račun. Pri premoženjskem zavarovanju je upravičenec iz zavarovanja tisti, ki ima premoženjski interes, da zavarovalni primer ne bi nastal (948. člen OZ).

15. V obravnavanem primeru ima torej premoženjski interes, da zavarovalni primer ne bi nastal, lastnik nepremičnine, na kateri je stal objekt, ki je zgorel v požaru. Ti nepremičnini sta dve in imata različna lastnika: tožečo stranko in stranskega intervenienta. Sodišči prve in druge stopnje sta tako pravilno uporabili materialno pravo, ko sta upoštevali lastništvo nepremičnin pri presoji, kdo je upravičenec iz zavarovalne pogodbe.

16. Tožeča stranka bi glede na določbo prvega odstavka 929. člena OZ lahko zahtevala izplačilo zavarovalnine v svojem imenu in za svoj račun tudi za del, ki se nanaša na nepremičnino v lasti stranskega intervenienta, le v primeru, če bi slednji v to privolil. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, ki jih v revizijskem postopku ni več dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da med tožečo stranko in stranskim intervenientom ni bilo dogovora, da tožeča stranka lahko v svojem imenu in za svoj račun zahteva celotno zavarovalnino, torej tudi za del objekta, ki je bil na nepremičnini stranskega intervenienta. Z revizijskimi očitki, s katerimi tožeča stranka graja dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje glede obstoja dogovora med njo in stranskim intervenientom, nedovoljeno posega v ugotovljeno dejansko stanje.

17. Tudi z navedbami, da je bila zavarovalna vsota določena sporazumno za vrednost celotnega objekta, torej tudi za del objekta, ki stoji na nepremičnini stranskega intervenienta, revidentka ne more uspeti. Ne drži namreč, da je tožena stranka obogatena, ker je bila zavarovalna premija plačana za celoten objekt, tožena stranka pa ni izplačala celotne zavarovalnine. V konkretnem primeru sta zavarovanca iz zavarovalne pogodbe lastnika obeh nepremičnin, na katerih se je nahajal zavarovani objekt. To sta tožeča stranka in stranski intervenient. Zavarovalna pogodba je bila sklenjena za račun tožeče stranke in za račun stranskega intervenienta. Gre torej za neke vrste mešano zavarovalno pogodbo, ki je v delu, ki se nanaša na stranskega intervenienta, pogodba za tuj račun (929. člen OZ). Kot je bilo pojasnjeno v 14. točki obrazložitve te odločbe, lahko zavarovanec pri zavarovanjih na račun tretjega zahteva izplačilo zavarovalnine v svojem imenu in za svoj račun. V delu, v katerem poškodovani objekt stoji na nepremičnini stranskega intervenienta, lahko slednji zahteva izplačilo zavarovalnine od tožene stranke. Tožena stranka zato ni obogatena, saj je (ob izpolnitvi ostalih pogojev) dolžna v tem delu izplačati zavarovalnino njemu. Zgolj celotno plačilo zavarovalne premije pa na pravico do izplačila zavarovalnine ne vpliva (prvi odstavek 929. člena OZ).

18. Odločitev sodišč prve in druge stopnje, ki sta tožeči stranki prisodili zavarovalnino, skladno z deležem, v katerem objekt, ki je bil poškodovan v požaru, stoji na nepremičnini tožeče stranke, je tako pravilna.

19. Tožeča stranka ne more uspeti s trditvami, da je šlo v konkretnem primeru za nujno gestijo, saj naj bi stranski intervenient pred začetkom stečajnega postopka nad tožečo stranko dal poroštveno izjavo za kredit, ki ga je S. d.d. dala tožeči stranki. V korist kreditodajalke naj bi za zavarovanje kredita, danega tožeči stranki, ustanovil hipoteko na svoji nepremičnini. Zaradi takšne prepletenosti upniško-dolžniških in lastniških odnosov naj bi S. d.d. plačala zavarovalno premijo za zavarovanje celotnega objekta zaradi varovanja lastnega premoženjskega interesa. Glede povzetih trditev je že sodišče druge stopnje v 15. točki obrazložitve svoje sodbe pojasnilo, da gre za nove navedbe, ki jih zaradi prekluzije ni upoštevalo. Te navedbe je v ponovljenem postopku po priglasitvi intervencije podal stranski intervenient. Ker mora stranski intervenient sprejeti pravdo v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo, ter ima v nadaljnjem teku pravde pravico dajati predloge in opravljati vsa druga pravdna dejanja v rokih, v katerih bi to lahko storila stranka, ki se ji je pridružil (prvi odstavek 201. člena ZPP), je sodišče druge stopnje te navedbe pravilno štelo za prepozne.

20. Neutemeljeni so tudi revizijski očitki, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati navedbe stranskega intervenienta, s katerimi naj bi priznaval obstoj dogovora med njim in tožečo stranko, da zavarovalnino, ki bi sicer pripadala njemu, uveljavlja tožeča stranka. Sodišči prve in druge stopnje sta pojasnili, da je tožeča stranka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ves čas spreminjala svoje navedbe, ki se nanašajo na njeno pravico uveljavljati celotno zavarovalnino za svoj račun. Glede na to revizijske trditve, da obravnava navedb stranskega intervenienta (da se je strinjal, da stečajni upravitelj tožeče stranke vloži zahtevek za izplačilo zavarovalnine in kasneje tožbo zoper toženo stranko v zvezi s škodo na celotnem objektu) ne bi zavlekla reševanja spora v smislu petega odstavka 286.a člena ZPP, ne držijo. Sodišče prve stopnje bi namreč moralo te navedbe presojati tudi s stališča navedb tožeče stranke, te pa so si bile med seboj povsem različne (kot je pojasnjeno v 12. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe) in bi zato terjale širšo in daljšo obravnavo.

21. Navedbe tožeče stranke, da bi že zato, ker je sodišče stranskemu intervenientu s sklepom priznalo pravni interes za udeležbo v pravdi, moralo njegove navedbe upoštevati, pa so zaradi že opisane omejitve intervenientovih pravdnih dejanj, določene v prvem odstavku 201. člena ZPP, očitno neutemeljene.

22. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija tožeče stranke zoper sodbo vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče to revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

**O reviziji tožene stranke**

23. Sestavni del zavarovalne pogodbe so 10T Splošni pogoji za premoženjska zavarovanja in 11T Splošni pogoji za zavarovanje pred požarom. Splošni pogoji za premoženjska zavarovanja v prvem odstavku 11. člena določajo, da zavarovalna vsota predstavlja zgornjo mejo obveznosti zavarovalnice, in sicer je povračilo škode, nastale ob zavarovalnem primeru, za predmete zavarovanja, pod vsako posamezno postavko police, omejeno z zavarovalno vsoto, navedeno za zadevno postavko. V prvem odstavku 5. člena Splošnih pogojev za zavarovanje pred požarom pa je določeno, da je podlaga za izračun zavarovalnine, ne glede na določbe 11. člena Splošnih pogojev za premoženjska zavarovanja, zavarovalna vrednost v času nastanka zavarovanega primera (dejanska vrednost), pri poškodovanih stvareh pa razlika med to vrednostjo in vrednostjo ostankov, pri čemer se pri njegovem izračunu upošteva uporabnost ostankov za obnovo. Na vrednotenje ostankov ne vplivajo uradne omejitve obnove. V drugem odstavku 5. člena Splošnih pogojev za zavarovanje pred požarom so določene dejanske vrednosti. Tako je za zgradbe v a) točki drugega odstavka 5. člena določeno, da je dejanska vrednost gradbena vrednost po cenah v kraju gradnje z odbitkom zneska, ki ustreza stanju zgradbe, zlasti starosti in obrabi; če se zgradba ponovno ne postavi v treh letih, računano od dneva nastanka zavarovalnega primera, se povrne največ tržna vrednost (pri delnih škoda njena sorazmerna tržna vrednost). Pri izračunu tržne vrednosti se ne upošteva vrednost zemljišča. 24. Tožena stranka v reviziji nasprotuje stališču sodišč prve in druge stopnje, da iz povzetih splošnih pogojev izhaja, da se pri uničenih zgradbah (kamor sodi tudi sporna zgradba, ki je zgorela v požaru) ne upošteva uporabne vrednosti morebitnih ostankov, če zgradba ni obnovljena oziroma na novo postavljena v treh letih od nastanka zavarovalnega primera. Meni, da bi morali sodišči prve in druge stopnje od prisojene zavarovalnine odšteti uporabno vrednost ostankov.

25. Iz splošnih pogojev tožene stranke izhaja, da je pri izračunu zavarovalnine treba ločevati med uničenimi in poškodovanimi zgradbami. Pri uničenih zgradbah je odločilna zavarovalna vrednost v času nastanka zavarovalnega primera (to je dejanska vrednost), pri poškodovanih zgradbah pa razlika med to vrednostjo in vrednostjo ostankov, pri čemer se pri njegovem izračunu upošteva uporabnost ostankov za obnovo (prvi odstavek 5. člena Splošnih pogojev za zavarovanje pred požarom). Druga odločilna okoliščina, ki vpliva na izračun zavarovalnine, pa je, ali je bila zgradba po požaru ponovno zgrajena. V obravnavanem primeru ni sporno, da zgradba v treh letih od škodnega dogodka ni bila na novo postavljena. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bila zgradba uničena. Iz že povzete točke a) drugega odstavka 5. člena Splošnih pogojev za zavarovanje pred požarom izhaja, da je dejanska vrednost pri uničenih zgradbah, ki niso ponovno postavljene v treh letih od nastanka zavarovalnega primera, največ njihova tržna vrednost. 26. Temeljno načelo premoženjskega zavarovanja je, da oškodovanec ni upravičen do višje zavarovalnine, kot znaša škoda, ki jo je v zavarovalnem primeru utrpel. Zavarovanec z izplačilom zavarovalnine ne sme biti obogaten. To načelo je uzakonjeno v drugem odstavku 949. člena OZ, izhaja pa tudi iz Splošnih pogojev za zavarovanje pred požarom. Kot je bilo že povzeto, je v prvem odstavku 5. člena teh splošnih pogojev tako določeno, da je podlaga za izračun zavarovalnine zavarovalna vrednost v času nastanka zavarovalnega primera (to je dejanska vrednost). To v poenostavljenem pomeni, da je podlaga za izračun zavarovalnine višina škode, ki jo je utrpel zavarovanec.

27. Sodišči prve in druge stopnje sta s pomočjo izvedenca ugotavljali tržno vrednost uničene zgradbe in toženi stranki naložili povrnitev celotne tržne vrednosti zgradbe. Pri tem pa nista upoštevali, da Splošni pogoji za zavarovanje pred požarom določajo, da se pri uničenih zgradbah, ki niso ponovno zgrajene v treh letih od nastanka zavarovalnega primera, povrne največ tržna vrednost (točka a) drugega odstavka 5. člena Splošnih pogojev za zavarovanje pred požarom). Sodišči prve in druge stopnje tako nista ugotavljali, ali so v konkretnem primeru okoliščine take, da bi utemeljevale izplačilo nižje zavarovalnine od tržne vrednosti zgradbe. Pri zgradbah, ki se v treh letih od nastanka zavarovalnega primera obnovijo ali na novo postavijo, se namreč zavarovalnina obračuna glede na gradbeno vrednost po cenah v kraju gradnje (z odbitkom zneska, ki ustreza stanju zgradbe glede starosti in obrabe). Osnova za izračun zavarovalnine pri zgradbah je torej njihova gradbena vrednost. Pri zgradbah, ki se ne obnovijo oziroma ne postavijo na novo, pa gradbene vrednosti ni mogoče izračunati, zato se glede na splošne pogoje tožene stranke ta oceni glede na dejansko škodo, ki je nastala zavarovancu. Navzgor je izplačilo omejeno s tržno vrednostjo zgradbe. To pomeni, da je podlaga za izračun in izplačilo zavarovalnine lahko tudi ocenjena vrednost, ki je nižja od tržne vrednosti.

28. Trditve tožene stranke, da je kljub temu, da je bila zgradba glede na ugotovitve sodišč prve in druge stopnje uničena, potrebno upoštevati uporabno vrednost morebitnih ostankov, ki so ostali po požaru, se tako izkažejo za utemeljene. Če ti obstajajo in se pri izračunu zavarovalnine ne upoštevajo, je namreč zavarovanec lahko obogaten, saj prejme tako izračunano zavarovalnino, hkrati pa mu ostanejo tudi ostanki z uporabno vrednostjo. Pri tem Vrhovno sodišče poudarja, da je treba upoštevati uporabnost ostankov za obnovo (prvi odstavek 5. člena Splošnih pogojev za zavarovanje pred požarom). Tožena stranka v reviziji utemeljeno opozarja na to, da je izvedenec, ki ga je postavilo prvostopenjsko sodišče, ugotovil, da ostanki obstajajo. Odločilno dejstvo je torej, ali imajo uporabno vrednost za obnovo in kolikšna je ta vrednost. Zaradi napačne razlage Splošnih pogojev za zavarovanje pred požarom sodišči prve in druge stopnje navedenega nista ugotavljali.

29. Vrhovno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje v delu, v katerem je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku, in v tem obsegu zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

30. Napotki za novo sojenje so razvidni iz 23. - 28. točke obrazložitve te odločbe.

**Odločitev o stroških revizijskega postopka**

31. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.