Jedro

Od vsakega povprečnega udeleženca v prometu se utemeljeno pričakuje, da bo v primeru, ko se ga seznani, da je bil udeležen v prometni nesreči, naredil vse, da se vprašanje prometne nesreče razišče (drugi odstavek 110. člena ZPrCP).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 2,69 EUR.

Obrazložitev

1.Toženec je bil kot voznik osebnega avtomobila 10. 10. 2016 udeležen v prometni nesreči, v kateri je bil poškodovan drug osebni avtomobil. Lastnica tega vozila je kot oškodovanka neposredno od zavarovalnice (tožnice), pri kateri je imel toženec zavarovano vozilo, zahtevala povrnitev škode, ki jo krije zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Tožnica je oškodovanki 3. 5. 2017 za škodo izplačala odškodnino v znesku 3.169,08 EUR.

2.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim tožnica od toženca zahteva povračilo izplačanega zneska z obrestmi v skupnem znesku 3.675 EUR ter zakonske zamudne obresti od vložitve predloga za izvršbo dalje.

3.V pravočasni pritožbi toženec uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Priglaša pritožbene stroške.

3.V pritožbi izpostavlja, da ni vedel, da je do prometne nesreče prišlo, ker ni zaznal, da je oškodovanka trčila v ograjo. Ravno zato v nadaljevanju, ko ga je oškodovanka ustavila, ni verjel, da je povzročil prometno nesrečo. Od njega ni bilo mogoče pričakovati, da bo potem, ko ga je oškodovanka (neznanka na nevarnem območju) zaustavila ob cesti, slednji posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju ter počakal na prihod policije. Ravnal je z vso potrebno skrbnostjo, kraja prometne nesreče ni krivdno zapustil. Ker sodišče ni upoštevalo vseh okoliščin v zvezi s toženčevo krivdo, je zmotno uporabilo 135. člen OZ1, pa tudi kršilo 8. člen ZPP2 ter v posledici te kršitve napačno ugotovilo dejansko stanje. Toženec je dokazal, da ni kriv za obstoj okoliščin, ki povzročijo izgubo zavarovalnih pravic. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je štelo, da je dolžnost toženca, da sodeluje z oškodovanko, nepravilno širilo obveznosti toženca na čas po nastanku zavarovalnega primera, kar je v nasprotju z 942. členom OZ. Nazadnje še trdi, da je tožnica kot profesionalna oseba dolžna nositi tveganja, ki so širša od tveganj, ki jih nosijo fizične osebe, saj jih lažje obvlada.

4.Tožnica se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Materialnopravno izhodišče presoje pritožbene trditve, da toženec ni izgubil zavarovalnih pravic, je sprva v ZOZP3, veljavnem v času povzročitve prometne nesreče. Ta v drugem odstavku 7. člena določa, da ima zavarovalnica v primerih določenih z zakonom ali splošnimi pogoji, ki je poravnala škodo oškodovancu ali plačala zavarovalnino, pravico uveljaviti povračilo izplačanih zneskov, skupaj z obrestmi in stroški od zavarovanca oziroma od odgovorne osebe. V 7. točki tretjega odstavka 7. člena pa je določeno, da ima pri zavarovanju avtomobilske odgovornosti zavarovalnica pravico uveljaviti povračilo škode, ki jo je poravnala oškodovancu oziroma povračilo plačila, od zavarovanca oziroma od odgovorne osebe v primeru, če voznik po nesreči zapusti kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju.

6.Toženec je imel pri tožnici zavarovano avtomobilsko odgovornost po polici, katere del so tudi Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti PG-aod 11-7 (v nadaljevanju Splošni pogoji4). Zato je upoštevna tudi 7. točka prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev. Ta določa, da zavarovanec izgubi svoje pravice iz zavarovanja, če je voznik po nesreči zapustil kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju. Zavarovanec pa po 1.a točki drugega odstavka 3. člena ne izgubi svojih zavarovalnih pravic, če dokaže, da ni kriv za obstoj okoliščin iz 7. točke.

6.V času prometne nesreče veljavni ZPrCP5 je udeležencu prometne nesreče, ki zapusti mesto prometne nesreče, v tretjem odstavku 110. člena nalagal, da nemudoma obvesti upravičenca do podatkov iz drugega odstavka 110. člena6 ali policijo, da je bil udeležen v prometni nesreči, da posreduje podatke o kraju in ostalih okoliščinah nesreče, svoje podatke, registrsko številko vozila in navede kraj, kjer se nahaja, ter omogoči naknadno ugotavljanje dejstev.

7.Zavarovanec lahko vselej dokaže, da ni po svoji krivdi odšel s kraja prometne nesreče brez posredovanja potrebnih podatkov. Zato pogodbena določba o izgubi zavarovalnih pravic v primeru, ko zavarovanec po nastanku zavarovalnega primera ne izpolni svoje zakonske dolžnosti iz tretjega odstavka 110. člena ZPrCP ter pogodbene dolžnosti iz 7. točke prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev, ni nična (942. člen OZ). Pritožbeni pomislek v tej smeri zato ni utemeljen.

8.Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja odločilna dejstva, ki pritožbeno niti niso izpodbijana:

-da je bil toženec kot voznik osebnega avtomobila 10. 10. 2016 udeležen v prometni nesreči, v kateri je na oškodovankinem vozilu nastala materialna škoda,

-da je škodo povzročil toženec, ker se pred prehitevanjem ni prepričal s pogledom v levo preko boka in ni nakazal svoje namere s smerokazom, ter je pričel s prehitevanjem v trenutku, ko ga je s svojim osebnim avtomobilom že prehitevala oškodovanka, zaradi česar je oškodovanka začela zavirati in se umikati v levo, kjer jo je "zajela" bankina in je z levim bočnim delom vozila podrsala po kovinski varovalni ograji,

-da toženec na kraju prometne nesreče ni ustavil,

-da se je oškodovanka zapeljala za njim, ga ustavila s prižganimi štirimi smerokazi in mu povedala, da je povzročil prometno nesrečo, saj se je zaradi njegovega prehitevanja poškodovalo njeno vozilo,

-da toženec oškodovanki ni dal nobenih podatkov, temveč je odpeljal naprej, zaradi česar je oškodovanka poklicala policijo,

-da je toženca izsledila šele policija, kateri je oškodovanka javila registrsko številko vozila, ki je povzročilo prometno nesrečo,

-da je tožnica za škodo, ki je nastala v tem škodnem dogodku na oškodovankinem vozilu, izplačala odškodnino v višini 3.169,08 EUR,

-da vtoževani znesek 3.675 EUR predstavlja vsoto zneska izplačane odškodnine in obresti do vložitve predloga za izvršbo.

9.S pritožbenimi argumenti pritožba ne more izpodbiti pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da toženec ni dokazal, da ni bil kriv, ker je zapustil kraj prometne nesreče, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju. Toženca je oškodovanka ustavila in seznanila z dejstvom, da je bil udeležen v prometni nesreči. Vedel je, da je predhodno med vožnjo prehiteval, oškodovanka pa mu je povedala, da je ravno to njegovo prehitevanje povzročilo prometno nesrečo. Že zato, ker vsak povprečen voznik ve za možnost "mrtvega kota" na levem delu vozišča, bi se moral in mogel zavedati, da je lahko pri prehitevanju spregledal vozilo, ki ga je že prehitevalo in da zato obstoji možnost, da je udeleženec prometne nesreče. Kljub temu ni počakal na kraju samem, da bi se zadeva razčistila, temveč je odpeljal naprej, brez da bi oškodovanki posredoval potrebne podatke. Potem ko je odpeljal naprej, bi moral o sporni situaciji (o okoliščini, da je bil s strani neznane voznice, ki ga je ustavila med vožnjo, obveščen, da je povzročil prometno nesrečo) nemudoma obvestiti policijo. Od vsakega povprečnega udeleženca v prometu se namreč utemeljeno pričakuje, da bo v primeru seznanitve o udeležbi v prometni nesreči upošteval pravila, ki se nanašajo na udeležence prometne nesreče in da bo naredil vse, da se vprašanje prometne nesreče razišče (drugi odstavek 110. člena ZPrCP). Toženec kot povprečni udeleženec v prometu ni ravnal s tako skrbnostjo. Obvestitve policije pa mu potem, ko je odpeljal s kraja, na katerem je bil obveščen o udeležbi v prometni nesreči, gotovo ni preprečeval v pritožbi izpostavljeni strah pred neznano oškodovanko in nevarnostjo kraja, na katerem je bil ustavljen.

10.Tožnica na račun večje skrbnosti pri opravljanju poklicne dejavnosti (6. člen OZ) ne more biti odgovorna za protipogodbena ravnanja toženca, pa čeprav je ta njena pogodbena stranka. Posledice takšnega ravnanja mora nositi toženec sam.

11.Pritožbeni razlogi niso podani. Ker ni podan niti kakšen od razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi.

12.Toženec ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov, saj s pritožbo ni uspel. Je pa tožnici, ki je na njegovo pritožbo argumentirano odgovorila, dolžan povrniti potrebne pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena ter prvi odstavek 155. člena ZPP). V izreku te sodbe odmerjeni znesek stroškov predstavlja izdatek za poštnino, nastal s pošiljanjem odgovora na pritožbo.

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 83/01 s spremembami in dopolnitvami.

2Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami.

3Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu, Uradni list RS, št. 70/94, 29/96, 67/02, 13/05, 30/06, 52/07, 40/12 - ZUJF, 4/16, 33/16 - PZ-F.

4V spisu pod prilogo A4.

5Zakon o pravilih cestnega prometa, Uradni list RS. št. 109/10, 57/12, 63/13.

6Drugi odstavek 110. člena ZPrCP: "Po prometni nesreči mora udeleženec prometne nesreče: 1. ustaviti vozilo; 2. zavarovati in označiti kraj nesreče, pri prometni nesreči I. kategorije pa vozilo čimprej odstraniti z vozišča; 3. pomagati poškodovanim; 4. obvestiti policijo, center za obveščanje ali koga drugega, ki lahko obvesti policijo, razen pri prometni nesreči I. kategorije; 5. soudeleženim ali poškodovanim v prometni nesreči posredovati ime in priimek ter naslov, posredovati podatke iz vozniškega dovoljenja in prometnega dovoljenja ter posredovati podatke o obveznem zavarovanju ali izpolniti Evropsko poročilo o prometni nesreči; 6. osebi, ki ji je povzročena škoda, pa je ni na kraju nesreče, posredovati svoje osebne podatke; 7. ostati na kraju prometne nesreče, dokler ni končan ogled, razen če tisti, ki vodi ogled, ne odloči drugače. Če je treba rešiti človeško življenje, lahko udeleženec prometne nesreče začasno zapusti kraj prometne nesreče, vendar se mora takoj, ko je to mogoče, vrniti."