Jedro

Spor se nanaša na obdobje od decembra 2010 do septembra 2015, pri čemer se deli na čas do uveljavitve ZUJF in na čas po uveljavitvi ZUJF, tj. od 1. 6. 2012 dalje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni obračunati in izplačati razliko stroškov prehrane za mesece od decembra 2010 do septembra 2015 v zneskih, kot so razvidni iz izreka sodbe, in jih skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi nakazati tožniku. Tožniku je naložilo, da toženki v 15 dneh plača stroške postopka v znesku 3.503,56 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je zmotno stališče sodišča, da po uveljavitvi ZUJF ni več upravičen do dodatka za povračilo stroškov prehrane v višini 50 % iz šestega odstavka 106.a člena ZVNDN. Meni, da bi se moralo število regresov za prehrano pred uveljavitvijo ZUJF ugotavljati na enak način kot po uveljavitvi ZUJF (torej tako, da bi se število ur mesečne obveznosti delilo z 8 urami in ne z 12 urami). Nepravilno je sklicevanje sodišča na stališče, ki ga je pritožbeno sodišče zavzelo v razveljavitvenem sklepu Pdp 466/2017, saj je pritožbeno sodišče kasneje v zadevi Pdp 605/2019 zavzelo nasprotno stališče, torej takšno, kot ga zagovarja tožnik. ZUJF v prvem odstavku 1. člena taksativno določa zakone, ki so bili ob pričetku veljavnosti ZUJF spremenjeni ali dopolnjeni, med njimi pa ni ZVNDN. Določba šestega odstavka 106. člena ZVNDN določa zgolj 50 % dodatek k regresu za prehrano za čas nočnega dela v izmenah, ne tudi višine regresa. Sodišče prve stopnje, razen sklicevanja na razveljavitveni sklep, ni utemeljilo svoje odločitve, zato ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe, ki so nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo tudi v delu odločitve o zahtevku, ki se nanaša na obdobje pred uveljavitvijo ZUJF, tj. do junija 2012 v zvezi z vprašanjem, koliko regresov za prehrano za delo v 12 urni izmeni pripada tožniku. Tudi s tem v zvezi se tožnik sklicuje na sodbo Pdp 6o5/2019. ZUJF določa, da se število regresov za prehrano določi tako, da se število ur mesečne delovne obveznosti deli z 8. Ker je ZUJF le bolj natančno določil število pripadajočih regresov, bi se število regresov za prehrano tudi pred uveljavitvijo ZUJF moralo izračunati na enak način. Zato je zmotno stališče v izpodbijani sodbi, da tožniku za obdobje pred uveljavitvijo ZUJF za delo v 12 urni izmeni pripada (le) en regres za prehrano, in ne 1,5 regresa. Dejansko stanje je bilo raziskano s pridobitvijo izvedenskih mnenj, na katere bi bilo možno opreti spremenjeno sodbo, kvečjemu pa bi bilo potrebno za sprejem pravilne odločitve v smeri ugoditve zahtevku, pozvati k dopolnitvi izvedenskih mnenj.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. Nasprotuje upoštevanju spremenjenih stališč pritožbenega sodišča, kot izhajajo iz sodbe Pdp 605/2019. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja.

6. Tožnik je zaposlen pri toženki na delovnem mestu vodje gasilske enote. Vztraja, da toženka pri plačilu nadomestila stroškov za prehrano za nočno delo ne priznava dodatka v višini 50 % iz šestega odstavka 106.a člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (ZVNDN, Ur. l. RS, št. 64/94 in nasl.).1 Spor se nanaša na obdobje od decembra 2010 do septembra 2015, pri čemer se deli na čas do uveljavitve Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF; Ur. l. RS, št. 40/2012 in nasl.) in na čas po uveljavitvi ZUJF, tj. od 1. 6. 2012 dalje.

7. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu Pdp 466/2017 glede na vsebino tretjega odstavka 164. člena ZUJF2 zavzelo stališče, da je navedena pravna podlaga iz ZVNDN relevantna le za čas do uveljavitve ZUJF, ne pa tudi za nadaljnje obdobje, ko je relevantna podlaga iz šestega odstavka 166. člena ZUJF, ki določa, da če zaposleni v določenem mesecu dela preko polnega delovnega časa, mu za vsakih izpolnjenih osem ur dela preko polnega delovnega časa pripada znesek iz drugega odstavka tega člena. To je 3,52 EUR.

8. Glede predhodnega obdobja pa je pritožbeno sodišče takrat upoštevalo navedbe toženke v pritožbi, da tožniku stroškov prehrane res ni priznavala na način, kot to določa šesti odstavek 106.a člena ZVNDN, vseeno pa je vztrajala, da tožnik z njenim obračunom stroškov ni bil prikrajšan, temveč nasprotno, saj mu je obračunavala 50 % dodatek na strošek prehrane ne le za čas nočnega dela, ampak tako, da je število turnusov za posamezni mesec pomnožila z dejanskim številom opravljenih ur, nato pa število regresov za prehrano določila tako, da je število ur mesečne obveznosti delila z 8. Pritožbeno sodišče je naložilo sodišču prve stopnje, da preveri, ali navedeno res presega strošek prehrane, do katerega bi bil tožnik upravičen po šestem odstavku 106.a člena ZVNDN.

9. Sodišče prve stopnje je upoštevaje navedena izhodišča v ponovljenem sojenju tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je v obdobju do uveljavitve ZUJF prišlo do preplačila v višini 258,48 EUR, v obdobju po uveljavitvi ZUJF pa je tožnik prejel premalo regresa za prehrano, in sicer v višini 98,62 EUR. Te ugotovitve je sprejelo ob sodelovanju izvedenke finančne stroke.

10. Tožnik v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje, razen sklicevanja na razveljavitveni sklep, ni utemeljilo svoje odločitve, zato izpodbijani sodbi očita pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni možno preizkusiti. Pritožbeno sodišče takšnemu očitku ne pritrjuje, ugotavlja pa, da pritožba s sklicevanjem na stališča, zavzeta v pravnomočni sodbi pritožbenega sodišča Pdp 605/2019, utemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. V tej zadevi je namreč pritožbeno sodišče glede uporabe šestega odstavka 106.a člena ZVNDN za čas po uveljavitvi ZUJF zavzelo drugačno stališče. Presodilo je, da se tudi po uveljavitvi ZUJF določba šestega odstavka 106.a člena ZVNDN uporablja, le da se dodatek v nespremenjeni višini prizna glede na znižano osnovo oziroma znižan znesek regresa za prehrano, kot ga je v drugem odstavku 166. člena določil ZUJF in sicer je višina znižana za 10 % in znaša 3,52 EUR, ne več 3,91 EUR. Za čas pred uveljavitvijo ZUJF pa je pritožbeno sodišče v zadevi Pdp 605/2019 presodilo, da se delavcu v primeru 12-urne izmene prizna celotno povračilo za prehrano (kot npr. za 8-urni delovnik) in še dodatno polovično povračilo za prehrano (4 ure). Če je bilo opravljeno nočno delo, ki je trajalo več kot 4 ure, se torej upošteva 50 % povečanje povračila.

11. Sodišče prve stopnje za čas po uveljavitvi ZUJF ni ugotavljalo števila nočnih izmen, ker je štelo, da tožnik ni upravičen do dodatka za nočne izmene, zato pritožba v tem delu pravilno ugotavlja nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Za obdobje do uveljavitve ZUJF pa je sodišče prve stopnje izvedenki zmotno naložilo, da seštevek ur mesečne delovne obveznosti deli z 12, namesto z 8. Zato ni bilo pravilno ugotovljeno število izmen, za katere bi bil tožnik upravičen do dodatka v višini 50 % regresa.

12. Ker je potrebno upoštevaje navedeno ugotoviti število nočnih izmen za celotno vtoževano obdobje, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da samo dopolni dejanske ugotovitve glede števila nočnih izmen za skoraj petletno obdobje, saj gre za raziskovanje večjega sklopa dejstev, za kar bo predvidoma potrebna tudi dopolnitev mnenja izvedenke finančne stroke (355. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 Ta določa: Javnemu uslužbencu na področju zaščite in reševanja, ki opravlja delo v izmenah ali turnusu, pripada nadomestilo stroškov za prehrano v skladu s predpisi, ki veljajo za javne uslužbence, če mu prehrane med delom ni mogoče zagotoviti, pri čemer je nadomestilo stroškov za prehrano za nočno delo višje za 50 %. 2 Ta določa: Povračila stroškov in drugi prejemki v zvezi z delom pripadajo zaposlenim pod pogoji in v višini, določeni v tem zakonu, s prvim dnem v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem je uveljavljen ta zakon, razen prejemka iz 176. člena tega zakona. V času uporabe tega zakona se za zaposlene v javnem sektorju določbe kolektivnih pogodb, predpisov ter splošnih aktov, ki urejajo povračila stroškov in druge prejemke drugače, ne uporabljajo.