Jedro

Nobenih ovir ni, da po pripravljalnem naroku sodišče prve stopnje ne bi takoj prešlo k obravnavanju glavne stvari, v okviru odprtega sojenja pa lahko sodnik svoje videnje o tem, kaj je bistvo sporne zadeve, poda tudi že na prvem naroku za glavno obravnavo (svoje mnenje in predvsem dokazni postopek namreč vedno lahko tudi spremeni). Tudi sicer je pripravljalni narok namenjen dopolnitvi trditev in pravnih naziranj ter predlaganju nadaljnjih dokazov, sodišče pa je prosto v oceni, ali je v konkretnem pravdnem postopku tako postopanje potrebno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna plačati vsaki toženi stranki pravdne stroške v višini 5.050,80 EUR, vse v roku 15 dni v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, vsaki toženi stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 2.132,86 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Tožbeni zahtevek, ki glasi: "1. Prvo tožena stranka A., d. o. o., drugo tožena stranka B., d. o. o., tretje tožena stranka C., d. o. o., in četrto tožena stranka D. D., s. p., so dolžne tožeči stranki E., d. o. o., solidarno plačati znesek 381.634,89 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

2. Prvo tožena stranka A., d. o. o., drugo tožena stranka B., d. o. o., tretje tožena stranka C., d. o. o., in četrto tožena stranka D. D., s. p., so dolžne tožeči stranki E., d. o. o., solidarno povrniti stroške tega postopka, povečane za 22 % DDV, vse v 15 dneh od prejema odločbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.", se zavrne kot neutemeljen.

II. Tožeča stranka je dolžna plačati vsaki toženi stranki pravdne stroške v višini 5.197,00 EUR, vse v roku 15 dni od prejema drugopisa te sodbe, v nasprotnem tečejo zakonite zamudne obresti.

2. Zoper sodbo se je pritožila tožnica in priglasila stroške pritožbenega postopka.

3. Na pritožbo so odgovorile vse toženke in vse so priglasile stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je bila investitorka objekta X., prva toženka je bila projektantka tega objekta in je izdelala PGD in PZI, druga toženka je bila izvajalka varovanja gradbene jame z zagatnimi stenami, tretja toženka je izvajala strokovni in finančni nadzor gradnje, četrta toženka pa je izvedla široki izkop gradbene jame za objekt. Na sosednji nepremičnini je stal poslovni objekt Y., pod katerim je zaradi izkopa gradbene jame za X. prišlo do posedanja, s tem pa do poškodb temeljev in zidov nosilne konstrukcije, velikih razpok in nevarnosti porušitve objekta.

6. Lastnica objekta Y., družba F., d. o. o., je zoper tožnico dosegla izdajo sklepa o začasni odredbi, po katerem je morala tožnica na lastne stroške izvesti začasni sanacijski ukrep; ta sklep je postal pravnomočen. Zoper tožnico je družba F., d. o .o. vložila tudi tožbo, s katero je zahtevala končno sanacijo Y. v vrednosti 157.509,94 EUR in povrnitev škode v višini 177.022,43 EUR za vrnitev objekta v stanje, kot je bilo pred škodnim dogodkom. Tožnica trdi, da je tretjemu odškodninsko odgovarjala kot investitor gradnje, zaradi katere je do škode prišlo, zato je nepremičnino s hudo poškodovanim objektom od družbe F., d. o. o. kupila za 650.000,00 EUR. Pravdni postopek se je zaključil z umikom tožbe in ustavitvijo postopka. Tožnica trdi, da je na ta način družbi F., d. o. o. povrnila škodo in so se rešila njuna odprta razmerja v zvezi s škodo na objektu Y. ter da je v kupnini odškodnina. Če tožnica nepremičnine ne bi kupila (zaradi česar je družba F., d. o. o. tožbo umaknila), bi morala v sodnem postopku plačati več kot 300.000,00 EUR odškodnine, družbi F., d. o. o. povrniti visoke stroške postopka in nositi vse svoje.

7. V tem postopku tožnica ne zahteva povračila celotne kupnine, pač pa le povrnitev zneska, ki je bil zajet v kupnino in naj bi ga tožnica plačala na račun škode, to je 326.047,97 EUR, kolikor naj bi znašala škoda na objektu, nastala zaradi ravnanj toženk. Da je v kupnino zajeta tudi odškodnina, naj bi izhajalo iz prodajne pogodbe, kjer je med uvodnimi ugotovitvami navedeno, da so s plačilom kupnine 650.000,00 EUR rešena vsa odprta razmerja med pogodbenima strankama v zvezi s škodo na objektu Y. 8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da nikjer v nobenem členu prodajne pogodbe, na katero se tožnica sklicuje, ni niti z besedo izraženo, da ne bi šlo za kupnino za točno določeno nepremičnino in tako iz pogodbe ni razvidno, da bi kupec (tožnica) karkoli plačal na račun odškodnine. Pogodba zato ne omogoča tožnici pridobitve regresne pravice za plačilo odškodnine, saj tožnica dokaznega bremena, da je s plačilom kupnine pridobila to pravico proti toženkam, ni zmogla.

9. Uvodoma višje sodišče pritožnici, ki se sklicuje na visoko vrednost spora in s tem povezane visoke stroške postopka in trdi, da je sodišče zadevo odpravilo po hitrem postopku, brez poglobljenega študija spisa, zgolj pojasnjuje, da vrednost spora ne določa načina njegove obravnave, niti tega, katere dokaze bo sodišče izvedlo in katerih ne. Vpliv ima lahko le v primerih, ko tako določa zakon (npr. na vrsto postopka, po katerem bo sodišče odločalo, na stvarno pristojnost sodišča ...). Višje sodišče ugotavlja tudi, da so (sicer zgolj pavšalni) pritožbeni očitki o tem, da ni bila deležna korektnega, neodvisnega, nepristranskega in zakonitega sojenja, neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je pravilno izluščilo bistveno vprašanje v tej zadevi in se o njem jasno in prepričljivo izjasnilo, skladno s temi zaključki pa obravnavanje drugih pravnih vprašanj v tem sporu tudi po stališču višjega sodišča ni bilo smiselno in potrebno.

10. V zvezi s postopkovnimi kršitvami pritožnica trdi še, da je sodnik prve stopnje na naroku 22. 3. 2023 izrecno navedel, da se vsi dokazi zavrnejo, kar pomeni, da sodišče ni izvedlo niti listinskih dokazov. Ta pritožbeni očitek je neutemeljen. Pritožnica sicer trdi, da je dokazni sklep z vpogledom vseh listin v spisu zgolj formalno zapisan, vendar že iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče listovno dokazno gradivo obravnavalo tudi vsebinsko, saj se je o posameznih listinskih dokazih izreklo v izpodbijani sodbi in jih dokazno ocenilo. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da je sodnik povedal, da se vsi dokazi zavrnejo. Iz zapisnika naroka (red. št. 41, list. št. 190 spisa) izhaja, da je sodišče dopustilo dokaz z vpogledom vseh listin v spisu, zavrnilo pa vse ostale predlagane dokaze kot nepotrebne. Zapisnik je javna listina, za katero velja zakonska domneva, da potrjuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa, dovoljeno pa je dokazovati, da so v njej navedena dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena (prvi in tretji odstavek 224. člena ZPP). Pritožnica za svoje trditve ni predlagala nobenega dokaza.

11. Nadalje pritožnica uveljavlja, da sodišče ni izvedlo ne pripravljalnega naroka ne prvega naroka, niti ni izdelalo programa vodenja postopka, predvsem pa ni poskušalo s poravnavanjem niti ni postopka prekinilo ter napotilo strank na mediacijo, čeprav jo je pooblaščenka tožnice predlagala. V zvezi s slednjo višje sodišče ugotavlja, da sta na pripravljalnem naroku 22. 3. 2023 z mediacijo poleg tožnice zgolj načeloma soglašali le prva in tretja toženka in torej nobena od toženk za mediacijo ni podala izrecnega soglasja. Pri tem iz zapisnika o glavni obravnavi ne izhaja, da bi tožnica v zvezi s tem pritožbenim očitkom predhodno uveljavljala kakršnokoli kršitev določb postopka (prim. 286.b člen ZPP). Iz podatkov spisa pa izhaja, da je tudi višje sodišče pred dodelitvijo spisa sodniku zadevo poslalo v mediacijo vsem pravdnim strankam, a te, razen tožnice, soglasja niso podale.

12. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ne bi izvedlo pripravljalnega naroka. Tako tožnica kot vse toženke so bile namreč vabljene na pripravljalni narok in narok za glavno obravnavo.1 Nobenih ovir ni, da po pripravljalnem naroku sodišče prve stopnje ne bi takoj prešlo k obravnavanju glavne stvari (prim. peti odstavek 279.c člen ZPP), v okviru odprtega sojenja pa lahko sodnik svoje videnje o tem, kaj je bistvo sporne zadeve, poda tudi že na prvem naroku za glavno obravnavo (svoje mnenje in predvsem dokazni postopek namreč vedno lahko tudi spremeni). Tudi sicer je pripravljalni narok namenjen dopolnitvi trditev in pravnih naziranj ter predlaganju nadaljnjih dokazov, sodišče pa je prosto v oceni, ali je v konkretnem pravdnem postopku tako postopanje potrebno. Tudi po oceni višjega sodišča je sodišče prve stopnje že v začetku pravilno ocenilo, katera dejstva in dokazi so bistveni za odločitev v zadevi in pravilno zaključilo, da za odločitev zadostuje že izvedba listinskih dokazov, kar bo še obrazloženo v nadaljevanju. Ne le, da je sodišče prve stopnje prosto v svoji oceni, ali je program vodenja postopka smiseln, v tej zadevi tudi po stališču višjega sodišča ni bil potreben.

13. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da glavna obravnava ni potekala po postopku, ki ga določa ZPP. Pritožnica ne konkretizira ne svoje ocene, da naj bi šlo na naroku za nekakšen neformalni pogovor med sodnikom in strankami, ne katerih njenih trditev razpravljajoči sodnik naj ne bi vnesel na zapisnik. V zvezi z očitkom, da ji sodišče ni dalo možnosti odgovoriti na navajanja četrte toženke, pa višje sodišče ugotavlja, da je četrta toženka te trditve podala že v svoji predhodni pripravljalni vlogi in je nanje tožnica že imela možnost odgovoriti. Katere dodatne dokaze je tožnica nameravala še predložiti na naroku in kako bi ti vplivali na izid postopka, pritožnica v pritožbi ni pojasnila, zato so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da ji tega sodišče prve stopnje ni dopustilo, ampak zaključilo narok. Ker pritožnica tudi ni konkretizirala kršitev posameznih členov ZPP, ki jih v tem delu pritožbe našteva, višje sodišče na te pritožbene očitke ni nadalje odgovarjalo. Dodati gre le še, da tudi očitana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Ta ima namreč izrazito funkcionalen značaj in je zagrešena le, ko odločbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti pa izpodbijana sodba nima, saj vsebuje jasne razloge, ki so sodišče prve stopnje vodili k odločitvi.

14. Ker niti ne trdi, da bi pri sodišču prve stopnje vložila predlog, naj se sodba dopolni (prim. 325. člen ZPP), so neutemeljene nadaljnje pritožbene trditve, da naj bi sodišče prve stopnje tožnici odreklo odločitev o zahtevku, za katerega je pristojno, in sicer s tem, ko pri odločitvi ni upoštevalo njenega povečanja zahtevka še na plačilo 6.976,64 EUR v prvi pripravljalni vlogi in o njem ni odločilo. Sodišče prve stopnje namreč dopolnilno sodbo izda le na predlog stranke.

15. Pritožnica nadalje trdi, da je sodišče prve stopnje kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožnice niti priče G. G., saj da je tožnica opisala celovito dejansko stanje in predložila številne dokaze, iz katerih izhaja, da je bila v kupnino zajeta tudi odškodnina, o čemer bi lahko izpovedala prav predhodno omenjena. Vendar strankina pravica do izvedbe dokazov ni absolutna. Sodišče izvede le tiste dokaze, ki so predlagani za dokazovanje odločilnih dejstev. Ponujene dokaze lahko zavrne, če so prepozni, nedopustni, nepotrebni, irelevantni ali očitno neprimerni, vendar mora odločitev o tem ustrezno obrazložiti (prim. drugi odstavek 213. člena ZPP). Preden pojasni, zakaj je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da izvedba ostalih (nelistinskih) dokazov ni potrebna, višje sodišče odgovarja še na neutemeljen pritožbeni očitek o protispisnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da naj iz pogodbe ne bi bilo razvidno, da bi kupec (ki je tožnica - dodalo višje sodišče) karkoli plačal na račun odškodnine tožeči stranki. Iz konteksta izpodbijane sodbe je namreč jasno, da je s slednjo mišljena družba F., d. o. o., ki je tukajšnjo tožnico predhodno tožila zaradi odškodnine.

16. Prvi pogoj, ki bi ga morala tožnica v tej zadevi izpolniti, da bi z zahtevkom lahko uspela, je dokazati, da je družbi F., d. o. o. plačala odškodnino. To je namreč materialno pravna predpostavka za utemeljenost regresnega zahtevka. Šele v drugem koraku, če bi ta bila izpolnjena, bi lahko sodišče prve stopnje presojalo odškodninsko odgovornost toženk za s strani tožnice zatrjevano škodo.

17. Tožnica v pritožbi ne uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje vsebino prodajne pogodbe, na katero se sklicuje, v izpodbijani sodbi napačno povzelo, temveč zgolj ponavlja in povzema v tožbi podane trditve, do katerih se je po stališču višjega sodišča zadostno in prepričljivo opredelilo že sodišče prve stopnje in jih višje sodišče ne bo ponavljalo. Višje sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da iz pogodbe ni razvidno, da bi kupec oziroma tožnica karkoli plačala na račun odškodnine družbi F., d. o. o., saj bi za tak zaključek (poleg tega, da bi vsaj kakšno pogodbeno določilo to dejstvo dejansko omenjalo) tudi po stališču višjega sodišča morale biti drugačne tudi še druge pogodbene določbe. Sporna prodajna pogodba po stališču višjega sodišča dokazuje le, da je tožnica nepremičnino kupila, in pa, da je imela tožnica z družbo F., d. o. o. odprta vprašanja glede škode na tej nepremičnini, konkretneje na stavbi na tej nepremičnini, ne pa, da bi bil v kupnini zajet tudi znesek odškodnine, kajti v pogodbi to ni nikjer napisano.

18. Poleg tega bi tožnica morala dokazati tudi, da je odškodnino dejansko plačala. Konkretno kdaj in kam je odškodnino nakazala oziroma na kakšen način je bila plačana, pa ni niti navedla (razen, da je 11. 12. 2018 plačala kupnino). Pritožbeno vztrajanje, da je v plačani znesek 650.000,00 EUR zajeta tudi odškodnina, tako ni dokazano in s tem tudi ni utemeljeno.

19. Višje sodišče pritrjuje tudi stališču sodišča prve stopnje, da gre za (običajno - dodalo višje sodišče) prodajno pogodbo. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da naj bi sporna pogodba imela tudi mešane elemente, ki ustrezajo temu, kar predpisi uzakonjajo kot poravnavo. Iz sporne pogodbe namreč nikjer ne izhaja, da bi stranki razrešili nastali spor z vzajemnim popuščanjem, pritožnica pa niti ne trdi, da bi te trditve v postopku dokazovala še s kakšnimi drugimi dokazi. Tudi dopis družbe F., d. o. o. z dne 5. 4. 2018 (A50, pritožnica neutemeljeno trdi, da gre za poravnalno ponudbo) po stališču višjega sodišča dokazuje kvečjemu nasprotno, kot izhaja tudi iz pravilnega sklepanja sodišča prve stopnje: tožnici je prodajna pogodba koristila, kajti sama je trdila, da naj bi bila vrednost nepremičnin cca. 600.000,00 EUR, škoda pa nadaljnjih 400.000,00. Enako izhaja prav iz citiranega dopisa, v katerem F., d. o. o. tožnici predlaga, da ji toženke plačajo 400.000,00 EUR za škodo, tožnica pa 600.000,00 EUR za nepremičnino. Poravnavanje se torej nanaša kvečjemu na višino kupnine za sporno nepremičnino.

20. Na tem mestu višje sodišče odgovarja na pritožbeni očitek o kršitvi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi neizvedbe dokazov z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožnice in priče G. G. Tožnica v svoji pripravljalni vlogi, v kateri je dokaza predlagala, niti ni navedla, katera konkretna pravno relevantna dejstva naj se s predlaganima dokazoma ugotovijo oziroma o čem bi zaslišana izpovedala, in bi sodišče prve stopnje že zato predloga lahko zavrnilo kot nesubstancirana in zato nedopustna (prim. 212. člen ZPP).

21. Višje sodišče pa nadalje ugotavlja tudi, da je taka razlaga prodajne pogodbe, za kakršno se zavzema tožnica, v nasprotju s prisilnimi pravnimi predpisi in zato ne more uživati sodnega varstva, tudi če bi jo zaslišana potrdila (prim. 3. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Tožnica je namreč trdila, da je v znesku 650.000,00 EUR kupnine za 326.047,97 EUR odškodnine družbi F., d. o. o. (in torej le za 323.952,03 EUR kupnine), čeprav je F., d. o. o. občini kot predkupni upravičenki, in tega pritožba ne izpodbija, nepremičnino ponudil za ceno 403,00 EUR za kvadratni meter, kar znaša 649.233,00 EUR. Občina je ponudbo zavrnila, v tem primeru pa cena ne sme biti nižja od tiste, ki je bila ponujena nosilcu predkupne pravice, torej občini, saj je sicer pogodba nična. To izrecno določa peti odstavek 191. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2). Sodišče prve stopnje je zato izvedbo dokazov z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožnice in priče G. G. utemeljeno zavrnilo kot nepotrebno.

22. Povedano še drugače: teze, da je v kupnini všteta tudi odškodnina, ni mogoče sprejeti niti zato, ker bi s tem sodišče kot legitimno potrdilo ravnanje pogodbenih strank prodajne pogodbe pred njeno sklenitvijo; nepremičnina je bila namreč ponujena v odkup občini, ki bi v primeru, da bi se za nakup odločila, s tem pokrila tudi odškodnino, za katero tožnica trdi, da jo je bila ona dolžna plačati družbi F., d. o. o. Take razlage torej sodišče niti ne sme podpreti, zato njeno dokazovanje ni bilo potrebno.

23. Ker prodajna pogodba, na katero se tožnica sklicuje, dokazuje le, da se je z družbo F., d. o. o. dogovorila za plačilo 650.000,00 EUR kupnine v zameno za prenos lastninske pravice na sporni nepremičnini, ne pa, da bi tožnica plačala kakršnokoli odškodnino, so nerelevantne tudi pritožbene trditve, da če v kupnino ne bi bil zajet tudi ustrezen znesek odškodnine, družba F., d. o. o. brez dvoma ne bi umaknila tožbe, kot tudi nadaljnje pritožbene trditve, da bi v postopku zato moralo sodišče s pomočjo izvedenca poiskati odgovornost, kolikšna bi bila pravno priznana višina škode za vzpostavitev prvotnega stanja na objektu Y. in bi izvedenec izračunal višino, ki bi jo morala plačati tožnica, če se ne bi poravnala.

24. V dokaz sklenjene poravnave na način priznanja temelja in višine odškodninske terjatve v zameno za umik odškodninske tožbe ter prenos lastninske pravice na nepremičnini se pritožnica neutemeljeno sklicuje tudi na notarski zapis o deponiranju DK 66/18 z dne 7. 12. 2018 (priloga A51 spisa). Iz predložene listine namreč izhaja zgolj, da je družba F., d. o. o. pri notarki deponirala umik tožbe. Umik tožbe v pravdnem postopku med tožnico in družbo F., d. o. o. med pravdnimi strankami v tem postopku niti ni bil sporen. Ker se sodišču v obrazložitvi svojih odločb ni potrebno opredeljevati do tistih navedb in dokazov strank, ki za odločitev niso bistveni ali so očitno neutemeljeni, je s tem povezan pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do te listine ni opredelilo, neutemeljen.

25. Posledično pritožnica ne more uspeti niti s pritožbenimi trditvami, da sodišče ne bi smelo izhajati zgolj iz določb prodajne pogodbe, pač pa bi jo moralo presojati v povezavi z vsemi ostalimi dokazi in dejstvi. Kateri drugi (listinski) dokazi (ki v tej obrazložitvi še niso bili omenjeni) še potrjujejo njeno trditev o plačilu odškodnine, pritožnica konkretno ne pojasni, pri tem pa je zmotno tudi njeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, zakaj je družba F., d. o. o. umaknila tožbo ob očitni utemeljenosti tožbenega zahtevka. Da je bil razlog za to plačilo odškodnine, je bilo trditveno in dokazno breme tožnice, a ga ta ni zmogla. Tudi s pritožbenim vztrajanjem v nadaljevanju pritožbe, da je bila odškodnina del plačanega zneska, kar da izhaja iz vseh okoliščin primera in ostalih predloženih dokazov, zato pritožnica ne more uspeti.

26. Sodišče prve stopnje je določbe prodajne pogodbe pravilno presojalo z vidika 82. člena OZ in upoštevaje že zgoraj povedano o avtonomiji pogodbenih strank pravilno uporabilo materialno pravo. Zato je tudi pravilno zaključilo, da tožnica regresne pravice do povračila zahtevanega denarnega zneska od toženk ni pridobila. Posledično so neutemeljene tudi nadaljnje pritožbene trditve, da zaradi zmotno ugotovljenega izhodišča sodišče prve stopnje nadaljnjih elementov odškodninske odgovornost sploh ni presojalo. Zaradi načela ekonomičnosti in pospešitve postopka (prvi odstavek 11. člena ZPP) v primeru, ko sodišče ne ugotovi enega izmed pogojev terjatve, ni potrebno ugotavljati še obstoja drugih elementov, v tem primeru elementov odškodninske odgovornosti toženk in v zvezi s tem mu tudi ni bilo potrebno izvajati dokazov, kajti na spremembo odločitve ne bi mogli več vplivati (prim. prvi odstavek 213. člena ZPP).

Glede stroškov postopka:

27. Tožnica se pritožuje tudi zoper odločitev o pravdnih stroških, in sicer, da je ta napačna zato, ker bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi. Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od uspeha strank v postopku, so glede na zgoraj povedano te pritožbene trditve neutemeljene.

28. V zvezi s priznanjem 200 točk vsaki od toženk za "razgovor s stranko ter obvestitve" se pritožnica sklicuje na enotno sodno prakso o neupoštevanju obvezne razlage Odvetniške zbornice v zvezi s 1. alinejo 1. točke tarifne številke 39 Odvetniške tarife - OT. Drži, da je po ustaljeni sodni praksi posvet s stranko že zajet v nagradi za storitev sestave vloge in nima statusa samostojne storitve. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa o stroških vsaki od toženk priznalo po 6.900 točk za vloge in po 200 točk za razgovor s stranko ter obvestitve. Višje sodišče se strinja, da so v odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi, za katere je sodišče prve stopnje stroškovnim zahtevkom toženk ugodilo, stroški posveta s stranko že vsebovani. Vsaki od toženk zato še dodatnih 200 točk ne pripada. Glede na to je višje sodišče pritožbi tožnice zoper II. točko izreka odločbe delno ugodilo in odločitev o povračilu stroškov postopka znižalo, stroškovni del odločitve pa spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe (358. člen ZPP).

Sklepno:

29. Ostale navedbe v pritožbi niso bistvene, zato se višje sodišče do njih ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Po ugotovitvi, da niso podani niti zatrjevani pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče v preostalem pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

Glede stroškov pritožbenega postopka:

30. Uspeh pritožnice zoper stroškovno odločitev v izpodbijani sodbi na uspeh tožnice s pritožbo ni vplival, saj glede glavnega zahtevka ni uspela. Tožnica zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), vsaki od toženk pa je dolžna povrniti stroške vloženega odgovora na pritožbo v višini 2.132,86 EUR (2.875 točk oziroma 1.725 EUR za odgovor na pritožbo po tar. št. 22/1 OT, povečano za 2 % oziroma 1 % materialne stroške po 3. odstavku 11. člena OT, kar znaša 23,25 EUR, in 22 % DDV), v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. člen ZPP).

1 Red. št. 29, list. št. 133 spisa.