Jedro

Prvostopenjsko sodišče je pravilno obrazložilo, da je prilagoditev delovnega mesta invalidu predvidena le, če mu je priznana pravica do poklicne rehabilitacije (70. člen ZPIZ-2), ki pa tožnici ni bila. Tako po odločbah ZPIZ z dne 18. 3. 2019 in 16. 9. 2019 kot po pravnomočni sodbi socialnega sodišča ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, zato ji toženec nadaljnjega dela na delovnem mestu vzgojiteljica predšolskih otrok - pomočnica vzgojitelja ne more in ne sme več zagotavljati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti nezakonita in se razveljavi; da tožnici delovno razmerje pri tožencu ni prenehalo in še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi po pogodbi o zaposlitvi z dne 7. 2. 2019 za delovno mesto vzgojiteljica predšolskih otrok - pomočnica vzgojitelja; reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje, razen zoper odločitev o stroških toženca, se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Očita, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju: Komisija) ni bilo popolno. Socialno sodišče je pravnomočno odpravilo odločbo ZPIZ, na podlagi katere je bila tožnici podana odpoved. Toženec jo je diskriminiral zaradi invalidnosti in je ni obravnaval enako kot A. A. Ta neutemeljeno ni bila zaslišana. Njuni zdravstveni situaciji nista različni. Napačen je zaključek, da tožnica svojega dela z omejitvami ne more več opravljati, saj izhaja nasprotno iz mnenja ZPIZ, Službe za izvedenstvo II. stopnje, mnenja zdravnika medicine dela in športa B. B. ter iz sodbe opr. št. V Ps 1143/2019. Sodišče je napačno interpretiralo mnenje sodne izvedenke medicinske stroke dr. C. C., saj ta ni zapisala, da tožnica svojega dela ne more več opravljati. Ima popolnoma funkcionalno desnico, s katero lahko premešča tudi bremena, katerih z levico ne more, zato bi ji toženec moral delovno mesto prilagoditi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem po drugem odstavku 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. O odločilnih dejstvih je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pritožbeno sodišče z njimi soglaša. Sprejelo je materialnopravno pravilno odločitev.

6. Tožnica je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vzgojiteljica predšolskih otrok - pomočnica vzgojitelja. Dne 9. 2. 2021 ji je bila odpovedana zaradi invalidnosti (4. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), saj ji toženec v skladu z dokončno odločbo ZPIZ (z dne 18. 3. 2019 in 16. 9. 2019) ni mogel zagotoviti drugega ustreznega dela. Po tej odloči je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto s polnim delovnim časom od 14. 1. 2019 dalje in z omejitvami: delo z levo roko le do 60- odročitve, brez dvigovanja bremen z levico, zgolj premeščanje bremen z desnico.

7. Zmoten je pritožbeni očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Preizkus izpodbijanega dela sodbe je mogoč, saj obrazložitev vsebuje vsa odločilna dejstva, na podlagi katerih je sodišče zaključilo, da je odpoved zakonita, ti razlogi tudi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Želja tožnice vrniti se k tožencu, pa ni odločilno dejstvo.

8. Pritožba navaja, da je 25. 1. 2022 postala pravnomočna sodba socialnega sodišča V Ps 1143/2019 z dne 18. 11. 2021, s katero sta bili odpravljeni odločbi ZPIZ z dne 18. 3. 2019 in 16. 9. 20191; tožnica je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto s polnim delovnim časom od 14. 1. 2019 dalje in z omejitvami: brez dvigovanja leve rame nad horizontalo, brez ponavljajočih in/ali nenadnih hitrih gibov z levo ramo, brez dvigovanja težjih bremen od 5 kg z levo roko, brez dela na višini; zavrnjen je bil tožbeni zahtevek, da se ji prizna pravica do dela na delovnem mestu vzgojiteljica predšolskih otrok - pomočnica vzgojiteljice v polnem delovnem času v skupinah pri starejših predšolskih otrocih in da se ji ne določi razbremenitev brez dela na višini. Izpodbijana sodba je bila izdana 4. 1. 2022, v njej pa se je prvostopenjsko sodišče med drugim opredelilo tudi do razlogov tedaj še nepravnomočne sodbe V Ps 1143/2019. 9. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je toženec v aktu o sistemizaciji imel ustrezno delovno mesto (vzgojiteljica predšolskih otrok - pomočnica vzgojitelja), le prilagoditi bi ga moral tožničinim omejitvam, kot npr. v zadevi Pdp 931/2012. Prvostopenjsko sodišče je pravilno obrazložilo, da je prilagoditev delovnega mesta invalidu predvidena le, če mu je priznana pravica do poklicne rehabilitacije (70. člen ZPIZ-2), ki pa tožnici ni bila. Tako po odločbah ZPIZ z dne 18. 3. 2019 in 16. 9. 2019 kot po pravnomočni sodbi socialnega sodišča ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, zato ji toženec nadaljnjega dela na delovnem mestu vzgojiteljica predšolskih otrok - pomočnica vzgojitelja ne more in ne sme več zagotavljati. Glede na to je neutemeljeno tudi sklicevanje pritožbe na sodbo SEU, št. C-13/05, ki govori o obveznosti zagotavljanja razumnih prilagoditev za invalidne osebe. "Razumna prilagoditev" obstoječega tožničinega delovnega mesta bi bila namreč v vsebinskem nasprotju z njeno pravico (in obenem dolžnostjo delodajalca) do premestitve na drugo ustrezno delovno mesto, glede katerega pa je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da toženec z njim ne razpolaga.

10. Pritožba zmotno očita, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedi ravnatelja toženca o tem, da tožnici tudi glede na nove omejitve ne more zagotoviti dela. V socialnem sporu je bil namreč pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek, da se ji prizna pravica do dela na delovnem mestu vzgojiteljica predšolskih otrok - pomočnica vzgojiteljice v skupinah pri starejših predšolskih otrocih, torej pravica, za katero se je tožnica zavzemala s sklicevanjem na zahtevo po prilagoditvi delovnega mesta njenim omejitvam. Tudi sicer toženec delovnega mesta vzgojiteljica predšolskih otrok - pomočnica vzgojitelja starejših predšolskih otrok sploh nima sistemiziranega. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje, da omejitev glede dviganja bremen z levico ni ovira, ker ima tožnica popolnoma funkcionalno dominantno desnico. Če bi bilo omejitve levice pri opravljanju dela mogoče nadomestiti z desnico, bi to upoštevala že sodna izvedenka v socialnem sporu, vendar takšne ugotovitve ni podala. Poudarila je celo, da se je glede na izvide tožnici stanje maja 2021 zelo poslabšalo, ter da se bo na kontrolnem pregledu ugotovilo, ali bodo v prihodnje potrebne še kakšne dodatne razbremenitve (manjše zagotovo ne). Glede na to je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da se ji zdravstveno stanje od zadnjega pregleda izboljšuje. V zvezi s pritožbenim izpodbijanjem prvostopenjske ugotovitve, da je sodna izvedenka ugotovila, da tožnica dela pomočnice vzgojitelja zaradi omejitev ne more več opravljati, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dejansko zapisala, da ga ne more opravljati v celoti, temveč bi potrebovala razbremenitve. Za delovni spor pa je ključno, da je socialno sodišče ob upoštevanju ugotovitev izvedenke tožnici priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami.

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je toženec diskriminiral tožnico zaradi invalidnosti, kar je neutemeljen odpovedni razlog (90. člen ZDR-1). V zvezi s tem se je tožnica sklicevala, da jo je toženec obravnaval drugače kot A. A. Kot izhaja iz prvostopenjskih ugotovitev, je bila obema delavkama priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto. Pritožba očita, da ima A. A. hujše omejitve (ročno premeščanje bremen le do 5 kg, abduciranje v zgornji okončini v ramenih do 60-), pa je še vedno zaposlena pri tožencu na istem delovnem mestu (pomočnica vzgojitelja), ki ga je zasedala pred pridobitvijo statusa invalida. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim zaključkom, da je temeljna razlikovalna okoliščina med njima v tem, da je po izdani odločbi A. A. o priznanju pravice do premestitve, ZPIZ izdal dopolnilno mnenje o tem, da je zmožna za delovno mesto pomočnica vzgojitelja. Za tožnico tako mnenje ni bilo izdano, toženca pa zavezuje pravnomočna sodba socialnega sodišča, zato je tožničin očitek o diskriminaciji neutemeljen. Enako velja za očitek, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo A. A. Predlagana je bila o tem, kakšne omejitve ima, a je v izpodbijani sodbi pravilno obrazloženo, da so bile te razvidne že iz listin v spisu.

12. Ker je sodišče prve stopnje pri A. A. upoštevalo dopolnilno mnenje ZPIZ, bi po mnenju pritožbe moralo tudi pri tožnici upoštevati naslednje: da je ZPIZ v odgovoru na tožbo v socialnem sporu podal mnenje, da bi lahko delo pomočnice vzgojitelja, ki bi se opravljalo z ustreznimi omejitvami, zadostilo zahtevam drugega ustreznega delovnega mesta za tožnico; v socialnem sporu je Služba ZPIZ za izvedenstvo II. stopnje navedla, da bi lahko tožnica glede na omejitve opravljala delo s starejšimi otroki; invalidska komisija II. stopnje je navedla, da je zmožna za delo pomočnice vzgojiteljice z omejitvami, kot npr. v skupinah starejših predšolskih otrok; po mnenju zdravnika medicine dela in športa B. B. je zmožna opravljati svoje delo z omejitvami. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je te listine upoštevala v socialnem sporu sodna izvedenka. Kakšna je bila vsebina odločitve v V Ps 1143/2019, je bilo že obrazloženo, delovno sodišče pa v tem sporu o tožničini invalidnosti ne more zavzemati stališč, ki bi odločitvi v citirani sodni odločbi nasprotovala.

13. Pritožba zmotno navaja, da mnenje Komisije z dne 20. 1. 2021 ni bilo popolno in strokovno utemeljeno, ker naj bi toženec in sekretarka Komisije potrdila, da ta pred njegovo podajo ni bila seznanjena z mnenjem invalidske komisije II. stopnje in sodne izvedenke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izvedensko mnenje datirano šele s 13. 7. 2021, zato Komisiji niti ni moglo biti predloženo. Mnenje invalidske komisije II. stopnje je tožnica poslala Komisiji naknadno in ji predlagala izdajo revidiranega mnenja, a kot je pojasnilo prvostopenjsko sodišče, je Komisija vztrajala pri mnenju, da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tudi sicer je pravilna prvostopenjska ugotovitev, da je bila Komisija pri delu vezana le na dokončno odločbo ZPIZ (drugi odstavek 4. člena Pravilnika o načinu dela Komisije - Ur. l. RS, št. 117/2005 in nadaljnji, v zvezi s 8. členom Navodila za izpolnjevanje obrazca prijave v zavarovanje za invalide - Ur. l. RS, št. 10/2005 in nadaljnji).

14. Da toženec razpolaga z ustreznim delovnim mestom, po mnenju pritožbe izhaja tudi iz tega, da zaradi kadrovske podhranjenosti poziva upokojene vzgojiteljice, naj se vrnejo na delo. Navedba ni utemeljena. Iz listin, ki so v zvezi s tem priložene pritožbi, je razvidno, da so upokojenci priskočili tožencu na pomoč zaradi velikega števila odsotnosti zaposlenih v posledici koronavirusa. Iz teh listin pa ne izhajajo nobena dejstva, ki bi dokazovala, da toženec razpolaga z delovnim mestom, na katerega bi lahko zaposlil tožnico skladno z odločitvijo v pravnomočno končanem socialnem sporu.

15. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožnici odpoved podana zakonito, zato je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za njeno razveljavitev, ter reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek.

16. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 V zadevi VIII Ips 124/2014 je Vrhovno sodišče RS obrazložilo: " ... 9. točka 394. člena ZPP določa, da se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, obnovi, če se opira sodna odločba na drugo sodno odločbo ali na odločbo kakšnega drugega organa, pa je bila ta odločba pravnomočno spremenjena, razveljavljena oziroma odpravljena. Ker se je prvotna sodba opirala na odločbo drugega organa (organov ZPIZ), ta pa je bila pravnomočno odpravljena (pravilno: spremenjena), sta bili sodišči v obnovljenem postopku dolžni upoštevati tako spremenjeno odločbo."