Jedro

Sojenje v nenavzočnosti obtoženca glede na vsebino pritožbenih navedb zastavlja dilema, ali se je obtoženec dejansko odpovedal navzočnosti (sojenja) oziroma, ali je hotel opravičiti le svojo odsotnost na naroku z dne 13.1.2022, kot to trdi pritožba.

Glede na opisano procesno situacijo ni odveč pripomba, da mora biti sodišče v primerih, kot je obravnavan, še posebej dosledno pri zagotavljanju procesnih pravic obtožencev. Stranke s sodiščem praviloma poslujejo z vlogami ali izjavami na zapisnik (prvi odstavek 76. člena ZKP), glede na okoliščine primera pa tudi preko elektronskih komunikacij. Tako možnost ima tudi sodišče na podlagi drugega odstavka 127. člena ZKP, pogoj pa je, da je mogoče sklepati, da bo sporočilo doseglo tistega, kateremu je namenjeno, pri čimer mora sodišče o tem napisati uradni zaznamek (tretji odstavek istega člena). V izogib pomotam ali nesoglasij bi zato bilo koristno, da sodišče v tistih primerih, ko gre za odpoved določenih procesnih pravic zahteva, da stranke o tem podajo pisno izjavo in le izjemoma v primeru telefonskih klicev, da potrdijo sestavljen uradni zaznamek.

Izrek

I. Pritožbi obtoženčevega zagovornika se ugodi in izpodbijana sodba pod točko I razveljavi in zadeva vrne v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo pod točko I obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Po isti zakonski določbi mu je izreklo kazen eno leto in dva meseca zapora, ki se bo po osmem odstavku 86. člena KZ-1 izvršila z delom v splošno korist v trajanju 850 ur, ki jih mora obtoženec opraviti v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sodbe. Obtoženca je še opozorilo na način izvajanja ukrepa del v splošno korist ter mu nato po petem odstavku 186. člena KZ-1 odvzelo zasežene droge in sicer 165,56 g kokaina in 99,12 g konoplje, po prvem odstavku 73. člena KZ-1 pa elektronsko tehtnico. Odločilo je, da se pogojna obsodba Okrajnega sodišča v Novi Gorici opravilna št. I K 4035/2020 z dne 25.5.2020, ne prekliče, obtoženca pa je po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 2. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Sklenilo je tudi, da nagrada in potrebni izdatki zagovornika v smislu prvega odstavka 97. člena ZKP, bremenijo proračunska sredstva. Z isto sodbo pa je zoper obtoženca pod točko II na podlagi prvega odstavka 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo v smeri storitve lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Obtožencu je po prvem odstavku 73. člena KZ-1 odvzelo leseni količek ter glede stroškov postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebnih izdatkov obtoženca in potrebnih izdatkov ter nagrado zagovornika, odločilo, da le ti bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se v obsodilnem delu pod točko I pritožuje obtoženčev zagovornik. Uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s kršitvijo 29. člena Ustave RS ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe.

3. Na pritožbo je odgovorila okrožna državna tožilka pri Okrožnem državnem tožilstvu v Novi Gorici B. B. in predlagala, da jo sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je glavno obravnavo z dne 13.1.2022, ki se je zaključila z izrekom sodbe, opravilo v obtoženčevi nenavzočnosti. Kot je obrazložilo, je bil izpolnjen pogoj za sojenje v nenavzočnosti, saj je obtoženec po telefonu sporočil, da soglaša, da se glavna obravnava nadaljuje v njegovi nenavzočnosti, s tem pa sta soglašala tudi državna tožilka in obtoženčev zagovornik. Ker je bil predhodno že zaslišan, je sodišče glavno obravnavo nadaljevalo v obtoženčevi nenavzočnosti.

6. Obtoženčev zagovornik v pritožbi uvodoma navaja, da pogoji za sojenje v nenavzočnosti niso bili podani, s čimer zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Kot navaja, obtoženec trdi, da ni podal soglasja za sojenje v nenavzočnosti, ker ni pričakoval, da bo zadeva na tem naroku zaključena in je zato želel le opravičiti svoj izostanek. Poleg tega pa je bila njegova navzočnost nujna zaradi zaslišanja obremenilnih prič, glede katerih bi se obtoženec lahko izjasnil in v končni besedi tudi podal svoje stališče glede utemeljenosti obtožbe.

7. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 13.1.2022 izhaja, da je razpravljajoča sodnica navzočim pojasnila, da jo je obtoženec, ki na narok ni pristopil, prejšnji dan poklical po telefonu in ji povedal, da je hitri test pokazal, da je pozitiven na COVID in da bo opravil PCR test ter, da je soglašal, da se glavna, v kolikor bodo nanjo pristopile priče, opravi v njegovi nenavzočnosti. Zagovornik je ob tem izjavil, da ne nasprotuje predlogu za sojenje v obtoženčevi nenavzočnosti, čeprav bi priča C. C. v zadevi prvič pričala, s sojenjem v nenavzočnosti pa je soglašala tudi državna tožilka. Sodišče je nato ugotovilo, da so izpolnjene procesne predpostavke za sojenje v obtoženčevi nenavzočnosti in je glavno obravnavo nadaljevalo z zaslišanjem dveh prič, nakar je po končanem dokaznem postopku izdalo izpodbijano sodbo.

8. Iz navedenega stanja stvari se zastavlja vprašanje, ali se je obtoženec v telefonskem pogovoru dejansko želel odpovedati navzočnosti v nadaljevanju glavne obravnave ali zgolj na naroku z dne 13.1.2022, na katerem sta bili zaslišani dve priči. Glede sojenja v nenavzočnosti obtoženca se je oblikovala obširna in enotna sodna praksa, iz katere je mogoče povzeti sledeča stališča. Pravica do sojenja v navzočnosti iz 29. člena Ustave RS je ena najpomembnejših pravic obtoženca, saj predstavlja pogoj za učinkovito uresničevanje drugih temeljnih pravnih jamstev v kazenskem postopku (pravice do izjave o pravnih in dejanskih vidikih zadeve; izvajanja dokazov v svojo korist, aktivno sodelovanje pri izvajanju obremenilnih dokazov). Ta pravica pa ni absolutna, saj se obtoženec pravici do sojenja v navzočnosti lahko odpove, bodisi izrecno bodisi s konkludentnim ravnanjem (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 24015/2010 z dne 11.9.2014 in druge). Pravica do sojenja v navzočnosti pa je tudi po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice ena od temeljnih pravic poštenega postopka, kateri pa se obtoženec lahko odpove bodisi izrecno ali molče. Odpoved pravici pa je skladna s prvim odstavkom 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah le, če je nedvoumna, ni v nasprotju s kakšnim pomembnim javnim interesom in če so v postopku zagotovljene varovalke, ki so sorazmerne s pomenom te pravice.

9. V obravnavani zadevi ni nobenega dvoma, da je obtoženec dan pred glavno obravnavo po telefonu poklical sodnico, prav tako ni videti razlogov, da zapis sodnice glede vsebine telefonskega razgovora, ne bi odražal tega, kar je obtoženec tedaj izjavil sodnici. Vendar pa se glede na vsebino pritožbenih navedb zastavlja dilema, ali se je obtoženec dejansko odpovedal navzočnosti (sojenja) oziroma, ali je hotel opravičiti le svojo odsotnost na naroku z dne 13.1.2022, kot to trdi pritožba. Dejstvo je, da je obtoženec pristopil na predhodno obravnavo 9.12.2021, na kateri je podal svoj zagovor in na njej aktivno sodeloval, nato pa dan pred nadaljevanjem obravnave poklical sodnico zaradi suma okužbe z virusom COVID. Navedeno ravnanje obtoženca ne govori v prid temu, da se je odpovedal sojenju v nenavzočnosti in tudi soglasje njegovega zagovornika oz. nestrinjanje s sojenjem v odsotnosti obtoženca, ne more nadomestiti volje obtoženca. Zagovornik namreč tedaj očitno ni vedel za obtoženčev klic sodišču in tudi ni bil seznanjen z obtoženčevo domnevno okužbo, pač pa je šele kasneje od obtoženca izvedel, da ta naj ne bi podal soglasja za sojenje v nenavzočnosti, temveč le opravičilo za obravnavani narok. Ker je iz pojasnila sodišča na glavni obravnavi 13.1. razvidno, da je obtoženec soglašal, da se opravi glavna obravnava le, če bodo nanjo pristopile priče, pa tudi ta zapis kaže, da naj bi soglašal le z odsotnostjo na navedeni obravnavi. Glede na opisano situacijo pa obtožencu tudi ni mogoče pripisati, da je vedel, da bo glavna obravnava 13.1.2022 zaključena in da bo o zadevi odločeno s sodbo. Res je, da so se na predhodni obravnavi izvedli vsi listinski dokazi in da sta bili na obravnavi 13.1.2022 zaslišani le predlagani priči, drugih dokazov pa tožilstvo in zagovornik nista predlagala. Vendar obtoženčeva pravica do izvajanja dokazov v svojo korist s tem ne bi smela biti okrnjena, saj bi obtoženec glede na izpovedbe obeh prič lahko sam predlagal izvedbo določenih dokazov. To pa pomeni, da bi morala sodnica obtoženca v telefonskem pogovoru seznaniti tudi z možnostjo, da bo glavna obravnava 13.1.2022 zaključena in da bo izdana sodba. Če bi tak poduk bil obtožencu podan, in bi obtoženec izjavil enako, potem bi bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji za nadaljevanje in tudi zaključek sojenja. Ker pa glede na povedano niso bili, je pritožnikova trditev o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, povsem na mestu.

10. Glede na opisano procesno situacijo ni odveč pripomba, da mora biti sodišče v primerih, kot je obravnavan, še posebej dosledno pri zagotavljanju procesnih pravic obtožencev. Stranke s sodiščem praviloma poslujejo z vlogami ali izjavami na zapisnik (prvi odstavek 76. člena ZKP), glede na okoliščine primera pa tudi preko elektronskih komunikacij. Tako možnost ima tudi sodišče na podlagi drugega odstavka 127. člena ZKP, pogoj pa je, da je mogoče sklepati, da bo sporočilo doseglo tistega, kateremu je namenjeno, pri čimer mora sodišče o tem napisati uradni zaznamek (tretji odstavek istega člena). V izogib pomotam ali nesoglasij bi zato bilo koristno, da sodišče v tistih primerih, ko gre za odpoved določenih procesnih pravic zahteva, da stranke o tem podajo pisno izjavo in le izjemoma v primeru telefonskih klicev, da potrdijo sestavljen uradni zaznamek.

11. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje utemeljeni pritožbi obtoženčevega zagovornika ugodilo in izpodbijano sodbo pod točko I na podlagi prvega odstavka 392. člena ZKP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na navedeno procesno kršitev, ki je imelo za posledico razveljavitev sodbe, pa sodišče druge stopnje ostalih pritožbenih navedb vsebinsko ni presojalo.