Jedro

Stroški individualnega priključka ne vplivajo na odmero komunalnega prispevka, ampak so za odmero komunalnega prispevka podlage obračunska območja in stroški komunalne opreme na tem območju, preračunani na enoto mere in podrobnejša merila za odmero komunalnega prispevka. Vprašanje delne komunalne opremljenosti, zato ni vprašanje višjih ali nižjih stroškov priklopa na zgrajeno komunalno opremo, temveč vprašanje, ali občina priključitev na tisto vrsto komunalne opreme, od katere odmerja komunalni prispevek, zagotavlja ali ne.

Vprašanje, na katerega naj bi Vrhovno sodišče odgovorilo, v reviziji sploh ni izpostavljeno, navedbe pa so splošne in niso pomembne po vsebini zadeve, saj izhajajo iz materialno pravnega izhodišča kot ga zastopata revidenta v prvo postavljenem vprašanju in je drugačno od stališča sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožečih strank zoper odločbo Občinske uprave Občine A., št. 351-33/2015-20 z dne 7. 10. 2015, s katero je bilo odločeno, da se tožečima strankama odmeri in vsaki do 1/2 naloži v plačilo komunalni prispevek, v skupnem znesku 9.684,74 EUR, za novogradnjo dveh stanovanjskih hiš na zemljišču s parc. št. 1750/8 in 1750/9, obe v k. o. X. Odločeno je bilo še o posledicah zamude s plačilom in o stroških postopka. Župan Občine A. je z odločbo, št. DT-351-33/20165-29 z dne 18. 2. 2016, pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. 2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta tožnika (v nadaljevanju revidenta) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljujeta z razlogom iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zatrjujeta zmotno uporabo materialnega prava in kršitev pravil postopka. Predlagata, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbi ugodi in upravni akt odpravi ter zadeva vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovno odločanje, podredno pa, da se reviziji ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se mu zadeva vrne v ponovno sojenje. Zahtevata povračilo stroškov revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča RS je trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju teh pogojev na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne razlaga.1

5. Revidenta glede dovoljenosti navajata, da jo vlagata iz razloga po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, z vprašanjem ali lahko občina obračuna komunalni prispevek na celotnem obračunskem območju enako za vse investitorje, ne glede na to, da so lahko okoliščine pri posameznih investitorjih znotraj tega območja bistveno drugačne oziroma so posamezni investitorji v bistveno drugačnem položaju, kar pripelje do neenakega obravnavanja. Pri tem se sklicujeta predvsem na različne finančne stroške in druge obveznosti z individualno priključitvijo na sekundarno omrežje, če se ta ne nahaja že na njihovi parceli ter da gre zato za delno opremljeno zemljišče. 6. Odgovor na vprašanje revidentov je jasen že na podlagi branja predpisov, prav tako pa ni sprožalo večjih dilem v dosedanji praksi Vrhovnega sodišča. S komunalnim prispevkom se skupaj s proračunom občine, proračunom države in drugimi viri financira gradnja komunalne opreme.2 Komunalni prispevek se določi na podlagi programa opremljanja glede na površino in opremljenost stavbnega zemljišča s komunalno opremo ter glede na neto tlorisno površino objekta in njegovo namembnost oziroma glede na izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo.3 S plačilom komunalnega prispevka je zavezancu zagotovljena priključitev na že zgrajeno komunalno opremo oziroma mu je zagotovljeno, da bo ta zgrajena v roku in obsegu, kot to določa program opremljanja. Šteje se, da so s plačilom komunalnega prispevka poravnani vsi stroški priključevanja objekta na komunalno opremo, razen gradnje tistih delov priključkov, ki so v zasebni lasti.4

7. Glede na navedeno pravno podlago stroški individualnega priključka ne vplivajo na odmero komunalnega prispevka, ampak so za odmero komunalnega prispevka podlage obračunska območja in stroški komunalne opreme na tem območju, preračunani na enoto mere in podrobnejša merila za odmero komunalnega prispevka.5 Vprašanje delne komunalne opremljenosti, zato ni vprašanje višjih ali nižjih stroškov priklopa na zgrajeno komunalno opremo, temveč vprašanje, ali občina priključitev na tisto vrsto komunalne opreme, od katere odmerja komunalni prispevek, zagotavlja ali ne.

8. To vprašanje tako ni pomembno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 9. Revidenta glede dovoljenosti nadalje navajata, da bi obravnavanje revizije prispevalo k enotni uporabi prava pri vprašanju procesnih zahtev, saj je sodišče prve stopnje odstopilo od dolžne opredelitve do navedb in dokazov revidentov oziroma njihovega upoštevanja pri odločanju, prezrlo naj bi odločilne navedbe in dokaze revidentov ter tako odločilo protispisno in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča glede obsega obrazložitve (X Ips 189/2015, 323/2016, 441/2014). Med razlogi, s katerimi utemeljujeta absolutno bistveno kršitev postopka, pravno vprašanje, na katerega naj Vrhovno sodišče odgovori v zvezi z drugo postavljenimi navedbami za dovoljenost revizije, ni oblikovano.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča z navedbami o postopkovnih kršitvah sodišča prve stopnje revidenta nista zadostila standardu natančnosti in konkretiziranosti opredelitve pomembnega pravnega vprašanja glede katerega zatrjujeta odstop od prakse Vrhovnega sodišča, saj vprašanje, na katerega naj bi Vrhovno sodišče odgovorilo, v reviziji sploh ni izpostavljeno, navedbe pa so splošne in niso pomembne po vsebini zadeve, saj izhajajo iz materialnopravnega izhodišča kot ga zastopata revidenta v prvo postavljenem vprašanju in je drugačno od stališča sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da vsebinsko navajanje revizijskih razlogov, s katerimi revidenti zatrjujejo bistvene kršitve pravil postopka (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za dovoljenost revizije ne zadostuje.6 Vrhovno sodišče bi torej moralo na podlagi navedb v reviziji samo oblikovati pomembno pravno vprašanje, nato pa še nanj odgovoriti. To pomeni, da revidenta nista izpolnila svojega trditvenega bremena.

11. Glede na navedeno pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani, zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

12. Revidenta z revizijo nista uspela, zato sama trpita svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Razlogi za to so pojasnjeni v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015. 2 Drugi odstavek 77. člena ZPNačrt-1. 3 82. člen ZPNačrt-1. 4 79. člen ZPNačrt-1. 5 75. člen ZPNačrt-1. 6 Prim. sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 5/2017 z dne 22. 2. 2017, X Ips 163/2015 z dne 6. 10. 2016, X Ips 103/2015 z dne 21. 9. 2016 in X Ips 10/2016 z dne 11. 2. 2016.