Jedro

Ker tožeča stranka ni dokazala, da bi inventurni manjko povzročili toženi stranki po svoji krivdi (namenoma ali iz hude malomarnosti), njen odškodninski zahtevek ni utemeljen. Toženi stranki namreč ne odgovarjata po načelu objektivne odgovornosti (zgolj zaradi tega, ker opravljata funkcijo poslovodje oziroma namestnika poslovodje).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v tč. I. izreka zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da sta ji dolžni toženi stranki povrniti škodo in sicer vsaka eno polovico zneska 32.077,92 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2007 do plačila. V tč. II. izreka je odločilo, da je prvotožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 125,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 3. 2007 dalje do plačila, v roku 8 dni. V presežku je zahtevek iz naslova osnovnih sredstev (535,95 EUR) zavrnilo. Odločilo je, da mora tožeča stranka povrniti prvotoženi stranki stroške postopka v višini 4.014,71 EUR, drugotoženi stranki pa v višini 2.560,68 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, prvotoženi stranki pa mora v primeru zamude plačati tudi zakonske zamudne obresti od dneva zapadlosti do plačila.

Zoper navedeno sodbo v tč. I. in III. izreka se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da je bil prvotoženi poslovodja, drugotoženi pa njegov pomočnik. Ne obstaja nobena trditev, ki bi izkazovala in dokazovala, da je za poslovalnico in za poslovanje v njej odgovarjal kdo tretji. Nobenega dvoma tudi ne more biti, da je inventurna komisija, ki je bila imenovana za popis blaga v poslovni enoti Vipava, opravila svoje delo natančno in vestno, pri čemer niti po izvedeni inventuri niti v času tega postopka nihče ni ponudil nobenega dokaza, da bi inventura ne bila verodostojna. Ker sodišče ne more dvomiti v točnost in resničnost ugotovitev inventurne komisije, bi moralo njene ugotovitve upoštevati in jih skozi ta vidik tudi oceniti. Razlogovanje o tem, da inventurna komisija ni ugotavljala razlogov za manjko, je neprimerno. Inventurna komisija namreč ugotavlja stanje knjigovodskih evidenc na eni strani, na drugi strani pa dejanske količine blaga v določeni enoti. Oba toženca sta dobila in podpisala natančna navodila o poslovanju v poslovni enoti v ..., poleg tega sta stalno sprejemala navodila, opozorila in obvestila s strani njima nadrejenih, v zvezi s tem, kako je potrebno opravljati delo pri vodenju poslovalnice. Prvotoženi je kupcem, ki niso imeli predhodno poravnanih obveznosti, kljub temu, da brez posebnih jamstev to ni bilo dovoljeno, izročal gradbeni material in to preko limitov, ki so bili za to določeni. Takšno ravnanje pomeni zavestno kršenje interno predpisanih postopkov pri prodaji trgovskega blaga. Iz inventur za leto 2007 in 2008 izhaja, da je manjko v letu 2007 skupaj znašal 0,37 %, leta 2008 pa 0,56 %, pri čemer prvotoženi ni bil več poslovodja. Sodišče je spregledalo dejstvo, da je na inventuro osebno prvotoženega povabil njegov pomočnik. Zanemari tudi dejstvo, da je bil poslovodjev pomočnik ves čas pri inventuri prisoten, torej je vsaj eden od odgovornih delavcev sodeloval pri inventuri in v zvezi z inventuro do danes ni imel nobenih ugovorov ali pripomb. Nesodelovanje prvotoženega pri inventuri ne pomeni nikakršne kršitve delodajalca, zato inventuri, tudi če bi bil prvotoženi prisoten, ni mogoče odrekati verodostojnosti. Toženca sta vedela, kako mora poslovanje potekati, zato sta tudi vedela, da ne delata prav. Zato je njuno ravnanje vsaj malomarno, če že ne naklepno. Ostaja dejstvo, da je inventurni manjko ogromen in da sta za poslovanje poslovne enote v Vipavi odgovorna toženca. Izgovor, da se je karkoli nezakonitega in nenavadnega dogajalo v času, ko je bil prvotoženi odstranjen z dela, pa služi zgolj vsaditvi dvoma v verodostojnost ugotovitev inventurne komisije. Sodišče je postavilo nedosledno domnevo, da se je lahko v dneh, ko je bil prvotoženi odstranjen z dela lahko marsikaj zgodilo, vendar pa nihče od zaslišanih prič ni zatrjeval, da bi se v tem času dogajalo karkoli nenavadnega. Očitno je torej, da ob izključitvi kakršnekoli možnosti, da je manjko povzročil kdo drugi od zaposlenih, razen tožencev, ob izključitvi kraje ali uničenja materiala in ob izključitvi eventualnih računskih ali knjigovodskih napak, ostajata toženca tisti osebi, ki v objektivnem smislu manjke lahko povzročita na takšen način, da njunega ravnanja ni ugotovil niti delodajalec in da za tako ravnanje niso vedeli niti drugi zaposleni v poslovni enoti. Značilnost tovrstnih manjkov je po prepričanju tožeče stranke ravno v tem, da je poslovanje na videz normalno in zakonito, kakšno je dejansko stanje pa pokaže šele inventura. Nervoza in nepripravljenost podpisati nepomembno izjavo o garanciji, če v poslovanju ni nobenih problemov, pomeni, da se je pozvani zavedal, da je nekaj močno narobe in je računal s tem, da se bo nečednost razkrila. Prvotoženi se je ves čas obnašal na način, da oteži, zamegli in onemogoči ugotavljanje njegove odgovornosti, ni pa se zmogel izjasniti o nobeni konkretni trditvi tožeče stranke. Pričakovali bi, da bi za tako ogromen primanjkljaj imel kakršnokoli razlago. Dokazovanje neke konkretne kršitve delovne obveznosti preprosto ni mogoče, saj bi sicer moral trgovski poslovodja imeti še enega nadzornika. Uspešnost poslovodje se izkazuje z uspešnostjo poslovanja poslovalnice, njegov odnos do trgovskega blaga pa z vsakoletno inventuro. Delodajalec nima in ne more imeti neposrednih dokazov, kdaj je bil kakšen artikel odtujen brez plačila ali je bilo izročenih več artiklov, kot je bilo plačanih ali je bilo trgovsko blago izdano brez računa, itd., zato je tožeča stranka dokazovala odgovornost za škodo z objektivnim dokazovanjem manjkov. Takšna škoda ne more nastati, če bi bilo ravnanje tožencev dopustno. Sodišče prve stopnje tudi ni ocenilo vseh izvedenih dokazov. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih pavšalno očita pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, njegova obrazložitev je logično obrazložena in koherentna ter materialnopravno pravilna. K tem razlogom pritožbeno sodišče nima česa dodati, zato se v celoti nanje tudi sklicuje in jih ne ponavlja. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa le še dodaja: Sodba sodišča prve stopnje je ustrezno obrazložena, saj vsebuje razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, od katerih je odvisna odločitev v tem odškodninskem delovnem sporu. Obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje ni nekritična in pristranska, kot to smiselno navaja pritožnik, ampak se je sodišče prve stopnje v sodbi izčrpno opredelilo do vseh pravno odločilnih dejstev in predpostavk odškodninske odgovornosti ter pravilno zaključilo, da toženca nista odškodninsko odgovorna, zaradi česar je utemeljeno tožbeni zahtevek v pretežnem delu zavrnilo.

Tožeča stranka je tožencema očitala, da sta kot poslovodja in pomočnik poslovodje poslovne enote ... pri svojem delu kršila svoja pooblastila in odgovornosti tako, da sta tožeči stranki povzročila znatno škodo, ki se je pokazala v inventurnem manjku. Inventura je bila namreč napravljena za obdobje od 30. 11. 2006 do 13. 1. 2007. Tožeča stranka pri tem v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala niti dokazovala, katere konkretne delovne obveznosti sta toženca nepravilno izpolnjevala in da sta škodo povzročila namenoma ali iz hude malomarnosti. Tožeča stranka niti ni opredelila, kaj inventurni manjko pomeni oz. pri katerih zalogah je do manjka prišlo ter v kakšni količini. Tožeča stranka je šele v pritožbi dopolnila svoje tožbene navedbe, ko je zapisala, da je prvotoženi kršil svoje delovne obveznosti tako, da je kupcem, ki niso imeli predhodno poravnanih obveznosti, kljub temu, da brez posebnih jamstev to ni bilo dovoljeno, izročal gradbeni material in to preko limitov, ki so bili za to določeni ter da takšno ravnanje pomeni zavestno kršenje interno predpisanih postopkov pri prodaji trgovskega blaga. V zvezi s temi pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče ugotavlja, da so po določbi 337. člena ZPP ter v zvezi s 1. in 2. odstavkom 286. člena ZPP nedovoljene pritožbene novote, zato jih pritožbeno sodišče pri odločanju o utemeljenosti pritožbe ni upoštevalo. Pritožnik ni izkazal, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogel navesti v roku iz 1. odst. 337. čl. ZPP.

V obravnavanem primeru gre za odškodninsko odgovornost iz delovnega razmerja, ki je urejena v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS št. 42/2002), ki ureja odškodninsko odgovornost v okviru delovnega razmerja v določbah od 182. do 185. člena. Upoštevajoč splošno ureditev odškodninske odgovornosti po Obligacijskem zakoniku (OZ - Ur. l. RS, št. 83/2001) ter posebnosti, ki veljajo po delovnopravni zakonodaji, morajo za odškodninsko odgovornost za škodo v okviru delovnega razmerja obstajati naslednje predpostavke: da je škoda nastala na delu ali v zvezi z delom, ki je predmet pogodbe o zaposlitvi, da je škoda sploh nastala, da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem delavca, da je škodo delavec povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo vse okoliščine in elemente morebitne odškodninske odgovornosti toženih strank. Sodišče pri tej presoji ni imelo možnosti upoštevati zadolžitev toženih strank na delovnem mestu poslovodje in pomočnika poslovodje, saj tožeča stranka sodišču ni dostavila ne pogodb o zaposlitvi ne opisa del in nalog za ti dve delovni mesti. Tožeča stranka je tista, ki nosi dokazno breme glede krivde toženih strank za primanjkljaj, do katerega naj bi v obravnavanem primeru prišlo. Krivda ali huda malomarnost toženih strank bi se lahko pokazala v tem, da bi tožeča stranka dokazala, da je bilo poslovanje toženih strank nepravilno, ker sta delo opravljala v nasprotju z internimi predpisi tožeče stranke in sta točno določeno blago (z opisom blaga in količine blaga) izstavljala kupcem, ki niso imeli predhodno poravnanih obveznosti ter tožeča stranka teh obveznosti kasneje tudi ni mogla od takšnih dolžnikov izterjati. Vendar pa tožeča stranka tega ni zatrjevala. Ni zatrjevala niti dokazovala, katera navodila in v zvezi s čim, bi morala toženca upoštevati, kaj so ta pravila določala in katera pravila sta kršila. Tožeča stranka ni zatrjevala, da je bilo blago odtujeno, pa ne plačano in ji je zato v posledici navedenega nastala škoda. Tožeča stranka je izkazovala le pavšalni inventurni manjko za obdobje meseca in pol (30. 11. 2006 - 13. 1. 2007), pri čemer niti ni dostavila podatkov o inventuri za celotno leto 2006, niti za celotno leto 2007 (za leto 2007 je podatke dostavila šele v pritožbi, pa še ti kažejo, da je manjko za leto 2007 v višini 0,37 %, kar je glede na tožbene navedbe v okviru dovoljenih 1,71 %) čeprav iz dokaznega postopka izhaja, da je tožeča stranka v novembru 2006 opravila inventuro, pri kateri ni bilo ugotovljenih večjih odstopanj. Tožeča stranka tudi ni dostavila celotne inventurne računalniško izpisane liste, saj je predsednica inventurne komisije (P.Č.) pri pregledu listin ni našla. Takšno ravnanje tožeče stranke upravičeno poraja dvom v opravljeno inventuro v januarju 2007 ter v rezultate te inventure, sploh tudi glede na dejstva, ki sta jih izpovedala delavca tožeče stranke glede samega načina oprave inventure. Tako je zaslišani A.P. pojasnil, da so ob inventuri blago le popisovali ter da popisovalci niso imeli pri sebi nikakršne dokumentacije o knjigovodskem stanju zalog, temveč le prazen papir, kamor so zapisovali komade in količine materiala ter so šele po inventuri dobili informacijo, da so se pokazale vrednostne razlike (list. št. 100).

Tako tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da v danem primeru ni mogoče trditi, da je očitani primanjkljaj nastal zaradi nedopustnega ravnanja tožencev oz. po njuni krivdi, kar nedvomno potrjujejo izpovedbe obeh zaslišanih delavcev tožeče stranke, tako A.P. kot A.F., ki sta potrdila izpoved tožencev o njunem skrbnem delu pri prevzemanju in izdajanju blaga. Kot je to ugotovilo že sodišče prve stopnje, sta oba skladno izpovedala, da je izdaja blaga iz skladišča vedno potekala na podlagi listin poslovodje oz. namestnika poslovodje ter da je bilo blago ob prihodu v skladišče vedno prekontrolirano glede na dobavnico. Priča A.P. je izpovedal, da bi se glede na količino, tako velik manjko v tako kratkem obdobju tudi fizično moral opaziti. Tudi pritožbeno sodišče nima nobenega dvoma v izpovedbo navedenih prič, saj sta oba delavca še vedno zaposlena pri tožeči stranki in torej nista zainteresirana, da v tem postopku uspeta toženi stranki.

Tožeča stranka v danem primeru ni dokazala, da bi zatrjevani primanjkljaj povzročili toženi stranki po svoji krivdi, torej namenoma ali iz hude malomarnosti, kot to določa 182. člen ZDR. Za očitano škodo toženi stranki ne moreta odgovarjati po načelu objektivne odgovornosti, se pravi že samo zaradi tega, ker je bil prvotoženi poslovodja, drugotoženi pa njegov namestnik.

Posebnosti odškodninske odgovornosti iz delovnega razmerja so predvsem v tem, da je delavec odgovoren le za škodo, ki jo povzroči na delu (pri opravljanju svojih del in nalog) ali v zvezi z delom in ki jo povzroči namenoma ali iz hude malomarnosti (182. do 185. člen ZDR). Po načelih delovnega prava je delavčeva odškodninska odgovornost podana le takrat, če je škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti, po splošnih načelih odškodninskega prava pa je določena odgovornost tudi za majhno, navadno malomarnost. Ne ZDR in tudi ne Obligacijski zakonik ne opredeljujeta pojmov namena in hude malomarnosti. OZ v 135. členu ureja odgovornost za naklepno in malomarno ravnanje, pri čemer pojmov kot takih (naklep, malomarnost) ne opredeljuje.

Vsebino teh nedoločnih pojmov določajo pravni standardi. Po teh standardih gre za lahko malomarnost (navadno nepazljivost), kadar storilec oziroma povzročitelj škode zanemarja tisto pazljivost, ki se pričakuje od običajno skrbnega človeka. Za hudo malomarnost pa gre, kadar povzročiteljevo ravnanje odstopa od ravnanj povprečnega (normalno skrbnega) človeka, torej presega navadno malomarnost in je vrsta skrajne nepazljivosti (tako sodba VSM opr. št. Cp 1168/97 z dne 9. 9. 1999).

Pri ugotavljanju oblike krivde v delovnih sporih je treba izhajati iz ravnanj povprečnega delavca. Delavec, ki ravna tako, da njegovo ravnanje odstopa od ravnanja povprečnega delavca, ravna hudo malomarno. Delavec mora delo opravljati s skrbnostjo, po pravilih stroke in običajih. V konkretnem primeru poslovodja ravna hudo malomarno, če njegovo ravnanje odstopa od ravnanj povprečnega poslovodje.

Po oceni pritožbenega sodišča je iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje jasno razvidno, da je sodišče pri ugotavljanju oblike krivde vsekakor upoštevalo pravne standarde, ki veljajo pri ugotavljanju oblike krivde v civilnem (delovnem) pravu. Glede na izpoved prič A.P. in A.F., ki sta potrdila izpoved tožencev o njunem skrbnem delu pri prevzemanju in izdajanju blaga ter ob izostanku ustrezne trditvene podlage tožeče stranke v smeri zatrjevanja ravnanj, ki naj bi jih toženca storila in ki bi odstopala od ravnanj povprečnega poslovodje oz. namestnika poslovodje, je mogoče ugotoviti, da toženca nista ravnala tako, da bi njuno ravnanje odstopalo od ravnanja povprečnega delavca (poslovodje oz. namestnika poslovodje), kar bi pomenilo hudo malomarnost, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni podan navedeni strožji standard odškodninske odgovornosti v smislu namena ali hude malomarnosti. Ker ni podane krivde, toženca za zatrjevano škodo nista odškodninsko odgovorna.

Pri vsem zapisanem ne gre spregledati, da je bil prvotoženi (kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje) v januarju 2007 na delovnem mestu prisoten le 10 ur (prvotoženi je zatrjeval, da je bil že s 5. 1. 2007 odstranjen z dela brez primopredaje), da je do inventure trgovina poslovala z drugim poslovodjem, da so bile zamenjane tudi ključavnice, čemur tožeča stranka niti ni oporekala. Pri inventuri prvotoženec kot odgovorni delavec ni sodeloval, kar pomeni, da na licu mesta niti ni mogel razjasniti stanja zalog (pa tudi če bi bil, tega ne bi mogel storiti, ker glede na izpovedbo priče P. popisovalci dokumentacije o knjigovodskem stanju zalog niti niso imeli pri sebi) ter tako vplivati na končni rezultat inventure.

Ker delavec lahko odgovarja za škodo povzročeno na delu ali v zvezi z delom le po načelu krivdne in ne objektivne odgovornosti, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na izplačilo odškodnine za škodo, ki naj bi jo toženca povzročila svojemu delodajalcu, saj jima tožeča stranka krivde za zatrjevano škodo ni dokazala.

V obrazložitvi sodbe se sodišče druge stopnje na podlagi 1. odst. 360. člena ZPP do pritožbenih navedb, ki se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva in ki ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča prve stopnje glede zavrnitve tožbenegazahtevka, ni opredelilo. Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani,prav tako pa ne razlogi, na katere po določbi 2. odst. 350. člena ZPP pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo v pritožbenem postopku ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da krije sama svoje stroške pritožbene stroške.