Jedro

V obravnavanem primeru toženka kot podlago za izdajo izpodbijane odločbe uveljavlja nepravilnosti pri izpolnitvi pogodbene obveznosti v delu, ki se nanaša na izgradnjo prometne infrastrukture, zaradi česar je toženka ni hotela prevzeti in naj bi bila v tem delu celo razvezana. Vprašanje pravilne izpolnitve pogodbenih obveznosti, ki izhajajo iz Pogodbe o opremljanju dne 16. 12. 2013, in posledično veljavne pogodbe, je v pristojnosti sodišča splošne pristojnosti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločbi župana Občine Dol pri Ljubljani št. 3510-0062/2017-61 z dne 22. 8. 2018 in Občine Dol pri Ljubljani št. 3510-0062/2007-59 z dne 11. 6. 2018 odpravita.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Občina Dol pri Ljubljani (prvostopenjski organ) je z v izreku navedeno odločbo tožnici za novogradnjo na parcelah 434/1, 434/12, 434/13, 434/14, 438/2, 438/3 in 438/7, vse k.o. ..., odmerila komunalni prispevek v višini 19.551,28 EUR, ki ga je dolžna plačati najkasneje v 15 dneh po pravnomočnosti te odločbe na tam navedeni TRR organa, sicer bodo zaračunane zamudne obresti (od 1. do 3. točke izreka). Odločila je še, da mora zavezanka navedeni znesek poravnati pred izdajo gradbenega dovoljenja (4. točka izreka) ter da krijeta organ in stranka vsak svoje stroške upravnega postopka (5. točka izreka).

2. V obrazložitvi med drugim navaja, da je bila med zavezanko in toženko 29. 11. 2013 sklenjena pogodba o opremljanju, na podlagi katere se je investitorka zavezala na račun zmanjšanja plačila komunalnega prispevka zagotoviti komunalno infrastrukturo, in sicer za vodovodno omrežje in prometno infrastrukturo. Toženka je nato 16. 12. 2013 izdala odločbo za plačilo komunalnega prispevka zaradi novogradnje na navedenih parcelah, v kateri je bilo v 2. in 3. točki izreka navedeno, da znaša skupna višina komunalnega prispevka 91.933,04 EUR, vendar bo zavezanka del komunalnega prispevka v višini 44.707,68 EUR poravnala v naravi z izgradnjo javne komunalne infrastrukture (vodovod in cesta), preostali znesek pa bo plačala v skladu s pogodbo o opremljanju. K pogodbi o opremljanju je bilo sklenjenih več aneksov zaradi podaljšanja roka izvedbe, dne 8. 9. 2017 pa je bil izveden tehnični pregled prometne, energetske in komunalne infrastrukture. Na poziv investitorja za izvedbo primopredaje je občina odgovorila, da zgrajena infrastruktura ne ustreza prevzemu, ker vzdrževanje odvodnjavanja ni mogoče, saj so ponikovalnice locirane na zemljiščih, ki niso v njeni lasti, ker še niso izvedeni hišni priključki za vodovodno omrežje, in jih bo treba izvesti kasneje, kar pomeni poseg v že izvedeni asfaltni sloj in ker podporni zid, postavljen tik na katastrski meji, onemogoča ustrezno vzdrževanje cest. Zato je predlagala, naj se cesta ne prevzame in naj zavezanka poravna komunalni prispevek v višini 19.551,28 EUR. Z izpodbijano odločbo je navedeno obveznost določila in se sklicevala na 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt).

3. Župan Občine Dol pri Ljubljani (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z v uvodu navedenim aktom odločbo prvostopenjskega organa z II. točko izreka spremenil tako, da se sedaj glasi, da je tožnica zavezanka za plačilo komunalnega prispevka zaradi novogradnje na parc. št. 434/1, 434/12, 434/13, 434/14, 438/2, 438/3 in 438/7, vse k.o. ..., v višini 19.551,28 EUR, ki ga je tožnica dolžna plačati najkasneje v 15 dneh po dokončnosti te odločbe na tam navedeni TRR toženke, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (1. točka izreka) in da posebni stroški pri izdaji te odločbe niso nastali (2. točka izreka). S I. točko izreka pa je zavrnil tožničino pritožbo kot neutemeljeno (1. točka izreka), ugotovil, da posebni stroški pri izdaji te odločbe niso nastali (2. točka izreka) in da tožnica sama krije svoje stroške v pritožbenem postopku (3. točka izreka).

4. Pojasnjuje, da je z II. točko izreka v skladu z 223. členom, v povezavi z drugim odstavkom 248. člena in prvim odstavkom 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) popravil pomote v izreku odločbe prvostopenjskega organa, in sicer nepravilno ime zavezanke, odveč pa je bila tudi 4. točka izreka odločbe prvostopenjskega organa, saj je potrebno pritrditi pritožnici, da je bilo gradbeno dovoljenje že izdano. Pritrjuje pa pritožnici tudi v delu, ki se nanaša na določitev teka zamudnih obresti in pojasnjuje, zakaj navedena napaka ni vplivala na odločitev.

5. Glede zavrnitve tožničine pritožbe (I. točke izreka) pa med drugim pojasnjuje, da je že v postopku obrazložil, da je imela gradnja komunalne opreme pomanjkljivosti, ki bi jih morala tožnica odpraviti. V dopisu z dne 19. 3. 2018 ji je dal 30 dnevni rok za njihovo odpravo, drugače bo toženka od pogodbe odstopila. Ker pomanjkljivosti v danem roku niso bile odpravljene, je toženka z dopisom z dne 9. 5. 2018 odstopila od pogodbe in podala izjavo, da gradnje ne bo prevzela ter tožnici dala rok za plačilo preostalega komunalnega prispevka. Ta trenutek je bilo mogoče šteti za odstop od pogodbe v skladu s 103. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ne glede na navedeno pa je bila pogodba skladno s prvim odstavkom 104. člena OZ razvezana že po samem zakonu, saj je bil rok izpolnitve določen v pogodbi. Zaradi razveze pogodbe so ugasnile izpolnitvene obveznosti, kar je pripeljalo do situacije, da toženka ni imela več podlage izterjati neporavnani del komunalnega prispevka. Zato ne drži trditev, da je vprašanje predmetnega komunalnega prispevka stvar obligacijskega razmerja. Zaradi prenehanja pravne podlage za plačilo neporavnanega dela komunalnega prispevka je moral prvostopenjski organ po uradni dolžnosti izdati izpodbijano odločbo, saj se je tožnica priključila na cestno omrežje, s čimer je šteti, da je bila njena nepremičnina dodatno komunalno opremljena.

6. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je bila izpodbijana odločba izdana v zadevi, ki ni več upravna stvar, pač pa gre kvečjemu za vprašanje pravilne in popolne izpolnitve pogodbenih obveznosti po pogodbi o opremljenosti z dne 16. 12. 2013. Poleg tega je izpodbijana odločba izdana nezakonito, brez zahteve stranke, kar je neskladno s 128. členom ZUP in tudi s šestim odstavkom 79. člena ZPNačrt oz. 221. člena ZUreP-2, kar pomeni, da je celo nična, saj je izdana v zadevi iz sodne pristojnosti oz. brez zahteve stranke. Poudarja, da je toženka o isti zadevi odmere komunalnega prispevka že pravnomočno odločila z odločbo z dne 16. 12. 2013. Pojasnjuje tudi, zakaj njena izpolnitev nima napak oz. niso takšne, da bi bil možen oz. dopusten odstop od pogodbe, pri čemer poudarja, da sta bila za zgrajeno infrastrukturo izdana tako gradbeno, kot tudi uporabno dovoljenje, ki sta oba postala pravnomočna. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo izreče za nično oz. podrejeno, naj jo odpravi in toženki naloži povrnitev stroškov postopka.

7. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojih dosedanjih stališčih in predlaga zavrnitev tožbe in naložitev plačila stroškov tožnici. Pojasnjuje razloge, zakaj meni, da je prišlo do prenehanja veljavnosti pogodbe (odstop, razveza po zakonu) in posledično po prenehanja pravne podlage za plačilo neporavnanega dela komunalnega prispevka. Glede tožničinih navedb, da je bila odločba izdana brez zahteve stranke pa pojasnjuje, da je bila zahteva stranke podana že 12. 2. 2013. Sklicuje pa se tudi na 126. člen ZUP, ki omogoča organu, da začne postopek po uradni dolžnosti in opozarja na kršitev 14. in 22. člena Ustave, do katerih bi prišlo, če ji toženka ne bi odmerila komunalnega prispevka.

8. V pripravljalni vlogi z dne 8. 4. 2019 je toženka pozvala sodišče, naj razpiše narok, ker naj bi imeli stranki interes za sklenitev sodne poravnave.

9. Tožba je utemeljena.

10. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je drugostopenjski organ (kljub zavrnitvi pritožbe v 1. I. točki izreka odločbe) izrek odločbe prvostopenjskega organa spremenil v celoti, zato je tožnica tožbo pravilno vložila zoper odločbo drugostopenjskega organa. Že omenjeno, da je drugostopenjski organ z izrekom hkrati tožničino pritožbo zavrnil, hkrati pa izrek izpodbijane odločbe spremenil v celoti, česar ZUP ne predvideva, pa pomeni, da je izrek odločbe drugostopenjskega organa sam s seboj v nasprotju, zaradi česar jo je treba odpraviti. Drugostopenjski organ se v obrazložitvi svoje odločitve o spremembi celotnega izreka prvostopenjskega organa sicer sklicuje na 223. člen ZUP in navaja, da gre v zadevi zgolj za popravo pomot v izreku prvostopenjskega organa, vendar ista določba izrecno določa, da lahko pomote (v imenih ali številkah, pisne ali računske ter druge očitne pomote v odločbi) popravi organ, ki je odločbo izdal. Navedeno pomeni, da drugostopenjski organ za popravo pomot na podlagi 223. člena ZUP, ki jih je v svoji odločbi storil prvostopenjski organ, niti ni pristojen. Drugostopenjski organ se sicer sklicuje tudi na drugi odstavek 248. člena in prvi odstavek 251. člena ZUP, ki prav tako odločitve, kot je obravnavna, ne predvidevata. Kljub temu, da bi lahko sodišče izpodbijano odločbo, kot rečeno, odpravilo že zaradi nedoločnosti njenega izreka, pa se v nadaljevanju zaradi preprečitve nepotrebnega odlašanja opredeljuje še do stališč toženke, ki so bile v zadevi bistvene in s katerimi se tožnica ne strinja.

11. V zadevi ni sporno, da je tožnica 12. 2. 2013 pri toženki podala vlogo za odmero komunalnega prispevka zaradi novogradnje na nepremičninah s parc. št. 434/1, 434/12, 434/13, 434/14, 438/2, 438/3 in 438/7, vse k.o. ....

12. Prav tako ni sporno, da je toženka 16. 12. 2013 izdala odločbo, s katero je o navedeni zahtevi (v celoti) odločila, in sicer je tožnici odmerila komunalni prispevek, hkrati pa odločila, da bo tožnica del prispevka v višini 44.707,68 EUR poravnala v naravi, z izgradnjo javne komunalne infrastrukture (vodovod in cesta), preostali znesek pa mora tožnica plačati, v skladu z dne 29. 11. 2013 sklenjeno Pogodbo o opremljanju. Navedena odločba je postala pravnomočna. S tem je bilo o tožničini zahtevi za odmero komunalnega prispevka z dne 12. 2. 2013 pravnomočno odločeno, ne glede na morebitno zatrjevano razvezo pogodbe o opremljanju z dne 16. 12. 2013 v delu, ki se nanaša na prometno infrastrukturo.

13. Glede na navedene ugotovitve sodišče pritrjuje tožnici, da toženka za izdajo izpodbijane odločbe ni imela več pravne podlage. Kot rečeno, je bilo o tožničini zahtevi z dne 12. 2. 2013, v celoti že pravnomočno odločeno, zato o njej ne more biti odločeno ponovno.

14. Po ZPNačrt pa se po uradni dolžnosti komunalni prispevek lahko odmeri le zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo (sedmi odstavek 79. člena tega zakona). Navedeno pomeni, da se v primeru, ko je bil komunalni prispevek z odločbo že odmerjen, kot je bilo v obravnavnem primeru, z novo odločbo o komunalnem prispevku po uradni dolžnosti lahko odmeri komunalni prispevek le za tisto vrsto komunalne opreme, ki v odmerni odločbi še ni bila zajeta.

15. V obravnavnem primeru pa toženka ne navaja, da bi šlo za tak primer, ampak kot podlago za izdajo izpodbijane odločbe uveljavlja nepravilnosti pri izpolnitvi pogodbene obveznosti v delu, ki se nanaša na izgradnjo prometne infrastrukture, zaradi česar je toženka ni hotela prevzeti in naj bi bila pogodba v tem delu celo razvezana.

16. Gre torej za vprašanje pravilne izpolnitve pogodbenih obveznosti, ki izhajajo iz Pogodbe o opremljanju z dne 16. 12. 2013, in posledično veljavnosti pogodbe, kar je v pristojnosti sodišča splošne pristojnosti, na kar pravilno opozarja tožnica v tožbi. Sodišče zgolj pripominja, da ZPNačrt prav zaradi zaščite občine pred nepravočasno ali nepravilno izvedbo del po pogodbi v 11. točki tretjega odstavka 78. člena ZPNačrt kot sestavino pogodbe o opremljanju predvideva bančni garanciji, s katerima se zavaruje predvideni rok in obseg del ter dobro izvedbo del. 17. Posledično tudi glede navedenih vprašanj, ki, kot rečeno sodijo v pristojnost sodišča splošne pristojnosti, stranki pred naslovnim sodiščem ne bi mogli skleniti sodne poravnave, ampak bi morali tako poravnavo skleniti pred sodiščem splošne pristojnosti, pred katerim bi morali sprožiti za to ustrezen postopek. Naslovno sodišče namreč v nobenem primeru ne bi moglo skleniti poravnave z vsebino, s katero bi bilo ponovno odločeno o zahtevku, o katerem je bilo s pravnomočno odločbo že odločeno. Zaradi načela zakonitosti delovanja uprave namreč ne sme biti sklenjena poravnava z vsebino, ki je upravni organ ne bi mogel določiti v izreku zakonitega upravnega akta. Poleg tega stranki lahko spor rešita tudi s sklenitvijo izvensodne poravnave, pri čemer ima taka poravnava, sklenjena pred notarjem v obliki notarskega, ob soglasju zavezanca, značaj neposredne izvršljivosti (4. člen Zakona o notariatu).

18. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo, posledično pa je na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo tudi odločbo prvostopenjskega organa, saj je utemeljena z enakimi razlogi.

19. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).