Jedro

Sodišče v zvezi z ugotavljanjem odgovornosti glede možnosti zaposlovanja tožnika, res ni uporabilo določbe 192. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nadalj.), vendar zato, ker to ni bilo potrebno, saj je ocenilo, da oškodovanec za tovrstno nastalo škodo sam ni odgovoren. Tožnikova invalidnost je po mnenju sodišča razlog za njegove težave pri iskanju zaposlitev oziroma slabšem plačilu in zato je tudi odškodninska odgovornost tega dela zahtevka v celoti na strani tožene stranke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku iz naslova odškodnine zaradi posledic nesreče pri delu dne 14.2.1987 znesek 1,249.096,70 SIT z zamudnimi obrestmi in mu povrniti stroške postopka v znesku 633.332,00 SIT. Zaradi umika tožbe glede dela tožbenega zahtevka je za 70.662,56 SIT postopek ustavilo.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da so razlogi v sodbi v nasprotju z navedbami oziroma izpovedbami iz zapisnikov obravnav in da zgolj navedba brez obrazložitve, zakaj sodišče ne dvomi v delo izvedenke, pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma da zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in revizijsko sodišče lahko odloča le na podlagi ugotovitev dejanskega stanja ugotovljenega s strani nižjih sodišč. Ker je pretežen del revizije naperjen proti ugotovitvi dejanskega stanja, revizijsko sodišče v tem delu izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo nasprotij v sodbi in listinami v spisu, niti ni ugotovilo, da se je ne bi dalo preizkusiti (česar revizija niti ne zatrjuje, čeprav je to bistvo očitane kršitve), zato ni ugotovilo (revizijsko sodišče je upoštevalo ta očitek samo zato, ker je vsebinsko jasen) očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je korektno povzelo izpovedbe v obravnavnih zapisnikih in do svojega zaključka prišlo zaradi izpovedbe tožnika, da bi si v primeru, če ne bi bil invalid, lahko življenje organiziral drugače, saj je zaradi invalidnosti imel mnoge omejitve. Za te omejitve je po mnenju sodišča odgovorna tožena stranka, kar pomeni tudi odgovornost za škodo iz tega naslova.

Ugotoviti je, da gre za povsem logičen zaključek in zato tovrstne bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Revizija ni opredelila, katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka naj bi sodišče zagrešilo, ker je navedlo samo, da ne dvomi v delo izvedenke. Zato revizijsko sodišče glede tega očitka izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi.

Sodišče v zvezi z ugotavljanjem odgovornosti glede možnosti zaposlovanja tožnika, res ni uporabilo določbe 192. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nadalj.), vendar zato, ker to ni bilo potrebno, saj je ocenilo, da oškodovanec za tovrstno nastalo škodo sam ni odgovoren. Tožnikova invalidnost je po mnenju sodišča razlog za njegove težave pri iskanju zaposlitev oziroma slabšem plačilu in zato je tudi odškodninska odgovornost tega dela zahtevka v celoti na strani tožene stranke. Sorazmerno manjšo odškodnino je zato glede na citirani predpis mogoče priznati tožniku samo zato, ker je za škodni dogodek v letu 1987 do 70% odgovorna tožena stranka za 30% pa sam tožnik, kar je bilo pri določitvi višine odškodnine tudi upoštevano, v ostalem pa ni ugotoviti, da bi bila še kakšna krivda za škodo tudi na strani tožnika. Zato je v tem delu ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanja materialno pravo pravilno uporabljeno.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZOR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbno Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).