Jedro

Ustrezno se lahko uporabijo le tista merila iz Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva RS z naturalizacijo, ki so v skladu z namenom določbe tretjega odstavka 40. člena ZDRS oziroma le tista, ki opredeljujejo tožnikovo nevarnost za obrambo države, pogojeno s tožnikovim konkretnim delovanjem zoper RS (možnost uporabe 1. alinee 8. člena uredbe).

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, Oddelka v Novi Gorici, št. U 1525/95-13 z dne 12.1.2001, se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 21.8.1995. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da izpodbijana odločba tožene stranke temelji na 3. odstavku 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 13/94, ZDRS), po katerem ima tožena stranka pravico zavrniti vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ne glede na izpolnjene pogoje iz 1. odstavka tega člena, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena istega zakona, to je, da bi sprejem take osebe v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za varnost in obrambo države. Merila za ugotavljanje navedenih razlogov so določena tudi v 8. členu Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (Uradni list RS, št. 47/94 - v nadaljevanju Uredba). Po navedeni določbi Uredbe je nevarnost za obrambo države podana med drugim tudi, če je oseba služila v oboroženih silah tujih držav. V obravnavani zadevi tožnik sam priznava, da je potem, ko so ga rezervisti jugoslovanske vojske mobilizirali pri Š., mesec in sedem dni vozil hrano bližnjim enotam na fronto. Prav tako tožnik sam navaja, da se je vse to dogajalo v obdobju od 1.10.1991 do 15.11.1991. Navedeno pa pomeni, da ugotovitev tožene stranke, da je tožnik v času od 1.10.1991 do 15.11.1991 aktivno služil v oboroženih silah tuje vojske, ni sporna. Okoliščine, na katere se sklicuje tožnik v tožbi in jih je navajal že ob zaslišanjih v upravnem postopku, pa tudi po presoji sodišča na drugačno ugotovitev dejanskega stanja ne morejo vplivati. V navedenem obdobju je bilo splošno znano dejstvo, da je državljanom nekdanje SFRJ na ozemlju, ki ga je nadzorovala jugoslovanska vojska, grozila mobilizacija in da je lahko kdorkoli, torej tudi tožnik, računal s tem, da bo v vojsko vpoklican. Dejstva, da je potoval preko ozemlja, kjer so takrat potekali boji in da je s tem pristal na posledice, ki so ga z mobilizacijo v jugoslovansko vojsko tudi doletele, tožnik ne zanika in ga z dokazi, ki jih predlaga, ne izpodbija. Prav zato tudi niso pomembni razlogi, zaradi katerih se je tožnik vračal v Jugoslavijo in tudi ne dejstvo, da je v oboroženih silah služboval manj časa, kot je bilo za vpoklicane osebe običajno. Sodišče zato tudi glede ocene prostega preudarka nima pomislekov do ugotovitve tožene stranke, da nevarnost za obrambo države izhaja iz tožnikovega služenja v tuji vojski.

Tožnik vlaga pritožbo iz pritožbenih razlogov po 72. členu ZUS.

Navaja, da izpodbijana sodba ne vsebuje tehtnih razlogov. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v celoti oprlo le na izjavo ene priče, ki je neverodostojna, saj ni slovenski državljan in je večkrat bil v kazenskih postopkih. Sodišče bi moralo izvesti glavno obravnavo, na kateri bi mu bila dana možnost, da se izjavi o odločilnih dejstvih, da predlaga zaslišanje določenih prič, ki jih upravni organ ni želel zaslišati ter da se opravi soočenje z edino obremenilno pričo. Sodišče je pri uporabi prostega preudarka šlo nekoliko predaleč, prekoračilo je namen in obseg v zakonu danega pooblastila ter s tem ravnalo v nasprotju z načelom zakonitosti.

Sodišče bi moralo razlikovati med prostovoljnim aktivnim sodelovanjem v tujih oboroženih silah in med prisilno mobilizacijo, pri čemer pa je nesprejemljivo stališče, da bi moral računati s tem, da bo vpoklican v jugoslovansko vojsko in da je s svojim ravnanjem dejansko pristal na vse kasnejše posledice. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, podrejeno pa, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se s presojo sodišča prve stopnje, da je odločba tožene stranke zakonita, ne strinja.

V konkretnem primeru je bila tožnikova vloga za pridobitev državljanstva zavrnjena na podlagi 3. odstavka 40. člena ZDRS in z uporabo 3. alinee 8. člena Uredbe (oseba je aktivno služila v oboroženih silah tujih držav). Izpodbijana sodba in odločba tožene stranke temeljita na zaslišanju tožnika in dveh prič v upravnem postopku in na dejanskih okoliščinah, da je tožnik aktivno služil v oboroženih silah tuje vojske (JA) v času od 1.10.1991 do 15.11.1991, ko naj bi sodeloval na bojiščih v Hrvaški. Vendar to po presoji pritožbenega sodišča ne zadošča za odločitev na podlagi 3. odstavka 40. člena ZDRS in za preizkus sodbe sodišča prve stopnje. V skladu s pravno naravo odločanja po 40. členu ZDRS (diskrecijska nepodelitev državljanstva je izjemoma možna samo v primerih, ko so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS) mora upravni organ v postopku najprej ugotoviti, ali oseba izpolnjuje pogoje po 1. odstavku tega člena. Če ugotovi, da jih izpolnjuje, mora vlogi za pridobitev državljanstva ugoditi, razen če ugotovi, da so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS. Ti razlogi (pogoji), v zakonu opredeljeni kot nedoločeni pravni pojmi, predstavljajo zakonski dejanski stan. Taka ureditev dopušča upravnemu organu določen prostor presoje, da bi ta, ob upoštevanju vseh bistvenih okoliščin konkretnega primera, v skladu z namenom zakona, odločil na najprimernejši način. Merila iz navedene Uredbe, ki naj bi služila pri konkretizaciji navedenih nedoločenih pravnih pojmov, mora upravni organ uporabiti v skladu z namenom zakona. Tudi v konkretni zadevi se lahko ustrezno uporabijo le tista merila iz Uredbe, ki so v skladu z namenom določbe 3. odstavka 40. člena ZDRS oziroma le tista, ki opredeljujejo tožnikovo nevarnost za obrambo države, pogojeno s tožnikovim konkretnim delovanjem zoper Republiko Slovenijo (možnost uporabe 1. alinee 8. člena Uredbe).

Zato bo moralo biti dejansko stanje dopolnjeno tako, da se bodo ugotovile vse relevantne dejanske okoliščine, na podlagi katerih bi bilo sploh mogoče uporabiti določbo 3. alinee 1. odstavka 8. člena Uredbe. Šele na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, bi upravni organ, glede na stopnjo tožnikove nevarnosti za obrambo države, lahko po prostem preudarku tožniku dal ali pa odrekel državljanstvo. Razlogi, na podlagi katerih pri odločanju po prostem preudarku organ ocenjuje, da bi tožnikov sprejem v državljanstvo RS, tudi v prihodnje predstavljal nevarnost za obrambo države, morajo biti navedeni v obrazložitvi odločbe.

Po presoji pritožbenega sodišča, glede na navedeno, sodišče prve stopnje za odločanje na seji ni imelo podlage v dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku (1. odstavek 51. člena ZUS). Sodišče prve stopnje bo moralo zaradi navedene razjasnitve dejanskega stanja opraviti glavno obravnavo (2. odstavek 51. člena ZUS).

Pritožbeno sodišče o tožnikovem predlogu za povrnitev stroškov upravnega spora ni odločilo, saj, glede na določbo 3. odstavka 23. člena ZUS, kadar gre le za odločanje o zakonitosti upravnega akta, trpi v upravnem sporu vsaka stranka svoje stroške postopka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, na podlagi 74. člena ZUS, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.