Jedro

Ker je tožena stranka opravljala dejavnost, za katero po standardni klasifikaciji dejavnosti velja Kolektivna pogodba gostinstva in turizma Slovenije, po kateri je tožeča stranka upravičena do jubilejne nagrade, se ne more sklicevati na določbe Kolektivne pogodbe o načinu usklajevanja plač, povračilo stroškov v zvezi z delom in regresu za letni dopust, ki velja le za tiste delodajalce, za katere ni sklenjena kolektivna pogodba dejavnosti in ki izplačila jubilejne nagrade ne predvidevajo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici plačati jubilejno nagrado v višini 404,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2008 dalje do plačila (1. točka izreka) in stroške prevoza na delo in iz dela v skupnem znesku 205,15 EUR za obdobje od decembra 2006 do marca 2008 v višini in z zapadlostjo razvidno iz izreka sodbe (prvi odstavek 2. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 55,08 EUR v roku osem dni od prejemam sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek 2. točke izreka), da je dolžna plačati takso za tožbo in sodbo v skupnem znesku 114,94 EUR (tretji odstavek 2. točke izreka) in da svoje stroške postopka krije sama (četrti odstavek 2. točke izreka).

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne ter ji naloži v plačilo pravdne stroške. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju napačno uporabilo Kolektivno pogodbo za dejavnost gostinstva in turizma Slovenije, ko je tožnici priznalo jubilejno nagrado v višini najnižje osnovne plače I. tarifnega razreda, ki je za marec 2008 znašala 404,55 EUR. Navaja, da je že v odgovoru na tožbo navedla, da zanjo ne veljajo določila Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije, temveč določilo Kolektivne pogodbe o načinu usklajevanja plač, povračilu stroškov v zvezi z delom in regresom za letni dopust, ki je bila podpisana 23. 6. 2006. Po določilih navedene pogodbe pripada jubilejna nagrada delavcu za 10, 20 oziroma 30 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu. Pogodba o zaposlitvi med pravdnima strankama je bila sklenjena 1. 12. 2006, tako da tožena stranka ni dolžna izplačati jubilejne nagrade tožnici. Sodišče prve stopnje je v individualnih delovnih sporih med posameznimi tožniki ter toženo stranko (opr. št. Pd 343/2008, opr. št. Pd 342/2008 ter opr. št. Pd 341/2008) sledilo enakemu ugovoru tožene stranke glede veljavnosti kolektivnih pogodb glede ugovora, da Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije ne velja za toženo stranko. Iz obrazložitve sodb v citiranih postopkih izhaja, da je sodišče opravilo poizvedbe pri Gospodarski zbornici Slovenije ter ugotovilo, da je tožena stranka članica združenja računovodskih servisov. Sodišče bi torej moralo pri odločitvi upoštevati določila Kolektivne pogodbe o načinu usklajevanja plač, povračilu stroškov v zvezi z delom in regresom za letni dopust, ne pa Kolektivne pogodbe za dejavnost gostinstva in turizma Slovenije.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče sprejema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa dodaja naslednje: Neutemeljen je pritožben očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo v konkretnem sporu uporabiti Kolektivno pogodbo o načinu usklajevanja plač, povračilu stroškov v zvezi z delom in regresu za letni dopust (Ur. l. RS, št. 76/2006), ki je veljala od 23. 6. 2006 do 31. 12. 2007 in se uporabljala od 1. 7. 2006 do 30. 6. 2008. Navedena kolektivna pogodba v 2. členu določa, da velja za delodajalce v zasebnem sektorju, ki opravljajo dejavnost na pridobiten način in za katere ni sklenjena ustrezna kolektivna pogodba dejavnosti. Za delodajalce, za katere je sklenjena kolektivna pogodba dejavnosti, se določbe te kolektivne pogodbe uporabljajo le glede tistih delovnopravnih institutov, ki jih kolektivna pogodba dejavnosti samostojno ne ureja. Po vpogledu v zgodovinski izpisek iz sodnega registra, je tožena stranka registrirana za opravljanje številnih dejavnosti, med drugim tudi dejavnost restavracij in gostinstva s šifro dejavnosti 55.301, in sicer od 27. 12. 2006 dalje. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena od 1. 12. 2006 do 31. 3. 2008 na delovnem mestu pomočnica v kuhinji in je svoje delo opravljala v mehiški restavraciji, pri čemer iz 15. člena pogodbe o zaposlitvi (A4) izhaja, da se za vse zadeve, ki niso urejene s to pogodbo, neposredno uporabljajo določbe aktov družbe, kolektivnih pogodb in veljavne zakonodaje. V seznamu dejavnosti po standardni klasifikaciji dejavnosti, za katere velja Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (panožna kolektivna pogodba - Ur. l. RS, št. 83/97) iz priloge 1 izhaja, da navedena kolektivna pogodba velja med drugim tudi za dejavnost restavracij in gostiln (šifra 55.301), torej za enako dejavnost, kot jo je opravljala tožena stranka in kot izhaja iz zgodovinskega izpiska iz sodnega registra tožene stranke. Ker je tožena stranka opravljala dejavnost, za katero po standardni klasifikaciji dejavnosti velja Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije, je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na Kolektivno pogodbo o načinu usklajevanja plač, povračilo stroškov v zvezi z delom in regresu za letni dopust, saj je navedena kolektivna pogodba veljala za delodajalca v zasebnem sektorju le, če ni bila sklenjena kolektivna pogodba dejavnosti, kar pa za konkretni spor ne velja. Ker panožna kolektivna pogodba v 61. členu določala, da delavcu, ki v koledarskem letu izpolni 10 let delovne dobe, pripada jubilejna nagrada v višini najmanj ene najnižje osnovne plače I. tarifnega razreda iz te kolektivne pogodbe, tožnica pa je za polnih 10 let delovne dobe dosegla v mesecu marcu 2008, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je upravičena do jubilejne nagrade v višini najnižje osnovne plače I. tarifnega razreda, ki je za mesec marec 2008 znašala 404,55 EUR, sicer pa sama višina med strankama ni bila sporna. Tožena stranka jubilejne nagrade tožnici ni izplačala ob zapadlosti (v roku enega meseca po nastanku pravice - 2. odstavek 161. člena panožne kolektivne pogodbe), zato je upravičena tudi do zahtevanih zakonskih zamudnih obresti.

Glede na navedeno in ker niso bili podani s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).