Jedro

Po oceni višjega sodišča je stališče, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje, nesorazmerno z vidika ustavnih in konvencijskih pravic, predvsem 23. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo nastop prekluzije in tožeči stranki onemogočilo celostno vsebinsko obravnavo zahtevka, čeprav je v predpisanem enoletnem roku s tožbo jasno izrazila voljo, da želi sodno varstvo svojih (civilnih) pravic. Drži sicer, da je tožbo vložila pred nepristojnim sodiščem. Vendar zakonodajalec v prvem odstavku 480. člena OZ ni predpisal, da bi moral kupec v roku enega leta vložiti tožbo pred pristojnim sodiščem. Določba prvega odstavka 480. člena OZ od kupca, če se želi izogniti nastopu prekluzije, zahteva (le), da zoper prodajalca najkasneje v roku enega leta uveljavlja sodno varstvo. Ta pogoja pa je bil v konkretnem primeru izpolnjen, zato po prepričanju višjega sodišča pravica tožeče stranke iz naslova uvelajvljanja stvarnih napak ni mogla ugasniti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za znižanje kupnine in vračilo 3.600,00 EUR ter tožeči stranki naložilo, da toženi stranki v roku 15 dni povrne 762,05 EUR pravdnih stroškov, z obrestmi v primeru zamude.

2. Zoper takšno odločitev se je iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter kršitve 22. in 23. člena Ustave RS in 6. člena EKČP pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podrejeno, da jo glede prvo tožnika razveljavi, odloči, da je za sojenje pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani ter pošlje temu sodišču v nov postopek. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da jo višje sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V predmetni zadevi je tožeča stranka zaradi stvarnih napak na osebnem avtomobilu uveljavljala jamčevalni zahtevek na znižanje kupnine za znesek 3.600,00 EUR (na znesek 20.400,00 EUR) in zahtevala, da ji tožena stranka ta znesek povrne v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2010 dalje do plačila.

6. Po stališču pravne teorije so roki za uveljavitev zahtevkov iz naslova jamstva za napake prekluzivni roki materialnega prava.(1) Smisel prekluzivnega roka za uveljavitev jamčevalnega zahtevka je v tem, da se v zakonsko določenem roku začne sodni postopek(2) oziroma, da dolžnik ni v negotovosti, ali bo upnik uveljavil svojo pravico ali ne(3). Stranka mora torej v prekluzivnem roku zahtevati sodno varstvo, sicer zahtevkov iz naslova stvarnih napak aktivno (s tožbo) ne more več uveljavljati (ostane ji le še ugovor).(4)

7. Prvi odstavek 480. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ, za sodno uveljavljanje zahtevkov iz naslova prodajalčeve odgovornosti za stvarne napake določa enoletni rok, šteto od dneva, ko je kupec prodajalcu odposlal obvestilo o napaki.

8. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožeča stranka toženo stranko obvestila o napakah na vozilu 8. 11. 2010. Zadnji rok za sodno uveljavitev jamčevalnih zahtevkov tožeče stranke zoper toženo stranko je bil tako 8. 11. 2011. Tožeča stranka je tožbo vložila 28. 9. 2011, kar bi bilo po oceni sodišča prve stopnje pravočasno, če bi tožbo vložila na pristojno sodišče. Vendar je tožbo vložila na nepristojno sodišče, na pristojno sodišče pa je tožba prispela šele po poteku prekluzivnega roka iz 480. člena OZ. Ker pri tem niso bili izpolnjeni pogoji iz osmega odstavka 112. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP (nevednost oziroma očitna pomota stranke), je po presoji sodišča prve stopnje zahtevek tožeče stranke iz naslova uveljavljanja stvarnih napak ugasnil. Ker je zahtevek na vrnitev preveč plačane kupnine soodvisen od utemeljenosti zahtevka na znižanje kupnine, je posledično sodišče zavrnilo tudi ta zahtevek.

9. Po oceni višjega sodišča je stališče, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje, nesorazmerno z vidika ustavnih in konvencijskih pravic, predvsem 23. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo nastop prekluzije in tožeči stranki onemogočilo celostno vsebinsko obravnavo zahtevka, čeprav je v predpisanem enoletnem roku s tožbo jasno izrazila voljo, da želi sodno varstvo svojih (civilnih) pravic. Drži sicer, da je tožbo vložila pred nepristojnim sodiščem. Vendar zakonodajalec v prvem odstavku 480. člena OZ ni predpisal, da bi moral kupec v roku enega leta vložiti tožbo pred pristojnim sodiščem(5). Določba prvega odstavka 480. člena OZ od kupca, če se želi izogniti nastopu prekluzije, zahteva (le), da zoper prodajalca najkasneje v roku enega leta uveljavlja sodno varstvo. Ta pogoj pa je bil v konkretnem primeru izpolnjen, zato po prepričanju višjega sodišča pravica tožeče stranke iz naslova uveljavljanja stvarnih napak ni mogla ugasniti.

10. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava (določbe prvega odstavka 480. člen OZ) je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Višje sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), v katerem naj zahtevek tožeče stranke celostno obravnava.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP in je ta pridržana za končno odločbo, da bo sodišče prve stopnje lahko o njih odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi.

Op. št. (1): Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, I.-IV. Knjiga, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana, 1984-1986, str. 2796. Op. št. (2): prim. Mitrović, Komentar Zakona o obligacionim odnosima, Novi Sad, 1980, 2. knjiga, str. 114-115. Op. št. (3): Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana, 2003, str. 462. Op. št. (4): Velkaverh, Odvetnik, Prekluzivni rok za uveljavitev jamčevalnih zahtevkov pri prodajni in podjemni pogodbi (1. del), 2016, št. 78, str. 23. Op. št. (5): Kot je to npr. izrecno določal drugi odstavek 204. člena ZDR (Ur. l. RS št. 42/2002), oziroma sedaj enako drugi odstavek 200. člena ZDR-1 (Ur. l. RS št. 21/13), zato po oceni višjega sodišča tudi ne gre za primerljivo zadevo, kot jo je obravnavalo VS RS v odločbi VIII Ips 240/2011 z dne 6. 11. 2012.