Jedro

Le če organ za postopek o prekršku prezre izrecno zahtevo obdolženca po uporabi njegovega jezika, gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 4. točke 1. odstavka 186. člena ZP. Zaradi relativnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 186. člena ZP ni mogoče vložiti zahteve za sodno varstvo in jih Vrhovno sodišče ne preizkuša.

Izrek

Zahteva kaznovanega G.M. za sodno varstvo se zavrne.

Obrazložitev

Kaznovani G.M. je bil z odločbo Sodnika za prekrške Piran z dne 7.9.1999, v zvezi z odločbo Senata za prekrške Republike Slovenije z dne 6.1.2000, spoznan za odgovornega prekrška po c) točki 4. odstavka 117. člena ZVCP. Izrečeni sta mu bili denarna kazen v znesku 100.000,00 SIT in stranska kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Z odločbo o prekršku na prvi stopnji mu je bila naložena v plačilo povprečnina v znesku 6.000,00 SIT, na drugi stopnji pa v znesku 20.000,00 SIT.

Zoper navedeno pravnomočno odločbo o prekršku je vložil kaznovani G.M. dve vlogi v italijanskem jeziku, ki ju je Vrhovno sodišče dalo v prevod stalni sodni tolmački za italijanski jezik. V vlogi, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo dne 23.3.2000, vložnik pa jo naslavlja kot zahtevek za sodno varstvo zoper citirano pravnomočno odločbo o prekršku, se sklicuje na pravice slovenskega državljana italijanske narodnosti. Navaja, da so vsi udeleženi organi (policisti, Sodnik za prekrške v Piranu in Senat za prekrške Republike Slovenije), ki so delovali na narodnostno mešanem območju, v postopku zoper njega uporabljali zgolj slovenski jezik. Po členih 11, 61, 62 in 64 Ustave Republike Slovenije in členih 63, 64, 118, 130 in 186 Zakona o prekrških (ZP, Ur. list SRS, št. 25/83 s spremembami in dopolnitvami) imajo ti organi dolžnost ugotoviti, ali je stranka v postopku pripadnica italijanske narodnosti in glede na to izvesti celoten postopek v tem jeziku, ki je na narodnostno mešanem območju enakopraven uraden jezik. V njegovem primeru to ni bilo storjeno, nihče ga ni vprašal, če želi uporabljati svoj jezik in če želi, da postopek poteka v italijanskem jeziku. Domneva, da mora stranka uporabo svojega jezika v postopku o prekršku izrecno zahtevati, je nedopustna. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno odločbo o prekršku odpravi, predlaga pa tudi, da do odločitve odloži njeno izvršitev. V vlogi, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo dne 7.12.2000 povzema svoje navedbe v prvi vlogi in ponavlja predlog Vrhovnemu sodišču. Zahteva za sodno varstvo ni utemeljena.

Po 2. odstavku 63. člena ZP imajo obdolženec, priče in drugi udeleženci v postopku pri posameznih dejanjih v postopku in na ustni obravnavi pravico uporabljati svoj jezik. Če postopek oziroma ustna obravnava ne teče v njihovem jeziku, je treba poskrbeti za ustno prevajanje tistega, kar navajajo sami ali drugi, kot tudi za prevajanje listin in drugega pisanega dokaznega gradiva. Po 3. odstavku istega člena je treba o pravici do prevajanja osebo iz prejšnjega odstavka poučiti; ta se lahko tej pravici odpove, če zna jezik, v katerem teče postopek. V zapisniku se zapiše, da je bil udeleženec v postopku o tem poučen in kaj je izjavil. Po 1. odstavku 64. člena ZP vodijo na območjih, na katerih je z zakonom ali statutom družbenopolitične skupnosti določena enakopravna uporaba italijanskega oziroma madžarskega jezika, pristojni organi postopek o prekrških tudi v italijanskem oziroma madžarskem jeziku, če stranka uporablja italijanski ali madžarski jezik. Po 2. odstavku istega člena izda, kadar Senat za prekrške RS oziroma drug pritožbeni organ odloča o pravnih sredstvih v zadevah, v katerih je prvostopni organ za postopek o prekršku vodil postopek tudi v italijanskem oziroma madžarskem jeziku, odločbo tudi v prevodu v italijanski oziroma madžarski jezik.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil kaznovani G.M. dne 20.7.1999 zaslišan pri Sodniku za prekrške. Iz zapisnika o zaslišanju je razvidno, da je zaslišanje potekalo v slovenskem jeziku, kaznovani se je z zaslišanjem izrecno strinjal in je v slovenskem jeziku podal zagovor, zapisnik o zaslišanju, ki mu je bil prebran, pa je brez pripomb podpisal. V postopku na prvi stopnji ni kaznovani na noben način izrazil dejstva, da uporablja italijanski jezik, zato ni mogoče ugotoviti, da bi bila kršena določba 1. odstavka 64. člena ZP. Prav tako ni bilo podlage, da bi bila v italijanski jezik prevedena odločba Senata za prekrške RS, saj prvostopni organ za postopek o prekršku postopka ni vodil v italijanskem jeziku. Potrebno pa je ugotoviti, da v zapisniku o zaslišanju ni zapisan pouk o pravici do prevajanja, kot to določa 3. odstavek 63. člena ZP. S takšno opustitvijo je bila ta določba postopka o prekršku kršena.

Skladno z 203. členom ZP je mogoče odločbo izdano na drugi stopnji izpodbijati zgolj, če je bila prekršena materialna določba ZP ali predpis, ki določa prekršek, ter zaradi taksativno navedenih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka o prekršku. Ena od v zahtevi za sodno varstvo upoštevnih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 4. točke 1. odstavka 186. člena ZP se veže na pravico do uporabe svojega jezika v postopku. Ta kršitev je podana, če je bil obdolženec ali njegov zagovornik kljub svoji zahtevi na ustni obravnavi ali med izvajanjem drugih dejanj v postopku o prekršku prikrajšan za pravico uporabe svojega jezika in za pravice, da v svojem jeziku spremlja potek ustne obravnave oziroma postopka. Da bi šlo za takšno kršitev, bi moral organ za postopek o prekršku prezreti izrecno zahtevo obdolženca po uporabi njegovega jezika. Iz spisa izhaja, da kaznovani G.M. zahteve po tem, da bi tekel postopek v italijanskem jeziku, pred sodnikom za prekrške ni izrazil, zato v obravnavanem primeru ta kršitev ni podana. Ugotovljeno kršitev 3. odstavka 63. člena ZP bi bilo tako mogoče presojati zgolj z vidika 2. odstavka 186. člena ZP, ki določa mejo med bistvenimi in nebistvenimi relativnimi kršitvami postopka. Po tej določbi je namreč bistvena (relativna) kršitev določb postopka o prekršku podana tudi, če organ za postopek o prekršku med postopkom ali ob izdaji odločbe ni uporabil ali je nepravilno uporabil kakšno drugo določbo tega zakona, pa je to vplivalo ali bi moglo vplivati na zakonitost ali pravilnost odločbe. Takšno presojo je opravil ob odločanju o pritožbi zagovornikov kaznovanega Senat za prekrške Republike Slovenije in ugotovil, da dejstvo, da se je kaznovani zagovarjal v slovenskem in ne v italijanskem jeziku, ni vplivalo niti ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločbe o prekršku. Ponovne presoje glede te kršitve Vrhovno sodišče ni opravilo, saj zahteve za sodno varstvo zaradi relativnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 186. člena ZP ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da razlogi iz 203. člena ZP niso podani, zato je zahtevo kaznovanega G.M. za sodno varstvo kot neutemeljeno zavrnilo.