Jedro

Z začasno odredbo so se zavarovale pravice denacionalizacijskih upravičencev še pred dokončanjem postopka za denacionalizacijo in v okviru te pravice je tudi pravica do izločitve premoženja iz stečajne mase v primerih, kadar je bila začasna odredba izdana pred uvedbo stečajnega postopka. Ker zahteva tožeča stranka ugotovitev te pravice, ne pa izročitev nepremičnine, ni pomembno, da je bila nepremičnina po 36. členu ZPPSL prenesena na Slovensko razvojno družbo d.d..

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in ugotovilo izločitveno pravico tožeče stranke proti toženi stranki na nepremičnem premoženju parc. št. 2165/3, vl. št. 2395 k.o. V.. in naložilo toženi stranki plačilo pravdnih stroškov.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V stečajnem postopku je stečajni senat na podlagi 36. člena ZPPSL iz stečajne mase izločil sporno premoženje in ga prenesel na Slovensko razvojno družbo d.d.. To pomeni, da tožena stranka nima te nepremičnine in je izločena iz stečajne mase, kar ugotavlja tudi sodišče. Zato je obrazložitev v nasprotju z izrekom.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Za pritožnika ni več sporno, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje in sicer, da ima tožeča stranka aktivno legitimacijo za vložitev te tožbe. Tožniki so namreč dosegli izdajo začasne odredbe za zavarovanje svojih zahtevkov v zvezi z denacionalizacijo na sporni nepremičnini (sklep Občine L.. z dne 3.5.1993) in to glede tožene stranke, ki je bila takrat imetnik pravice uporabe na sporni parceli.

Z začasno odredbo je bilo prepovedano vsakršno razpolaganje z navedenim premoženjem. Tožeča stranka je bila tudi napotena na to pravdo s sklepom St 78/98 v stečajnem postopku tožene stranke.

Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da ima tožeča stranka pravico zahtevati izločitev sporne nepremičnine po 104. členu ZPPSL (Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, Ur.l. RS, št. 39/97). Tožeča stranka namreč ne zahteva izročitve spornega premoženja, ampak le izločitev iz stečajne mase tožene stranke.

Za pritožbo je le sporna ugotovitev sodišča prve stopnje, da čeprav je stečajni senat s sklepom opr. št. St 78/89 z dne 9.7.1999 iz stečajne mase izločil nepremičnino in jo prenesel na Slovensko razvojno družbo d.d., mora tožena stranka priznati izločitveno pravico iz stečajne mase. Po določbi 2. odstavka 36. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, se ravno na premoženju, kot je v konkretnem primeru, kjer so upravičenci zavarovali zahtevek na stvareh podjetja, nad katerimi je uveden stečajni postopek, ta sredstva popišejo in izločijo iz stečajne mase ter prenesejo na sedaj Slovensko razvojno družbo d.d.. Ta jih uporablja kot dober gospodar; v primeru iz 2. odstavka ZLPP se stvari v zavrnjenem delu vrnejo v stečajno maso, sicer pa bodo po pravnomočnosti sklepa o denacionalizaciji dobili tožniki sporno nepremičnino nazaj. 2. odstavek 36. člena je tako le pogojno in začasno določil prenos teh sredstev na Slovensko razvojno družbo d.d.. Sredstva se v primeru iz 2. odstavka 13. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij vrnejo v zavrnjenem delu v stečajno maso. Tako se izkaže ob pravilni uporabi 36. člena ZPPSL, da tožeča stranka ima pravni interes, da se izločitvena pravica ugotovi proti toženi stranki (primerjaj tudi 104. člen ZPPSL). V začetku stečajnega postopka je nesporno tožena stranka imela pravico uporabe na tej nepremičnini oziroma je bila ta nepremičnina v stečajni masi.

Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje tožeča stranka z ugotovitvenim zahtevkom na izločitveno pravico zahteva le ugotovitev obstoja izločitvene pravice, ne pa izročitve v posest oziroma vpis v zemljiško knjigo. Do prenosa sporne nepremičnine je prišlo po vložitvi tožbe in s sklepom stečajnega senata, kar ne vpliva na dokončanje pravde med pravdnima strankama (primerjaj tudi 1. odstavek

190. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno razlagalo 104. člen ZPPSL in pravilno opozorilo na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v podobnih primerih (II Ips 266/2001 in II Ips 606/99).

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo nobenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).