Jedro

Sicer B. B. in C. C. dne 3. 9. 2019 v stanovanjski hiši na tem naslovu res nista prebivala, ampak so tam na podlagi najemne pogodbe prebivali člani dveh družin, ki so v prostorih stanovanjske hiše razumljivo pričakovali zasebnost, obdolženec pa jih je s svojo prisotnostjo in „vselitvijo“ v garažne prostore vznemirjal, zaradi česar so se slednji na pomoč obrnili na B. B., ki je zastopal interese lastnika. Zato ni nobenega dvoma, da je na tej podlagi B. B. imel vso pravico zahtevati, da se obdolženec iz nepremičnine oziroma iz garažnih prostorov odstrani.

Že glede na definicijo oziroma zakonski opis tega kaznivega dejanja ni mogoče razlagati, da mora biti stanovanje ali kak drug zaprt prostor zaklenjen ter da je za neupravičen vstop potrebno premagovanje kakršnihkoli ovir. In četudi naj bi obdolženec še vedno imel ključe od garaže, to njegovega vstopa in zadrževanja v teh prostorih ne more upravičiti.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 19611/2020 z dne 8. 10. 2021 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo tri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper takšno sodbo je obdolženčev zagovornik vložil pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Čeprav zagovornik uvodoma navaja, da se pritožuje tudi zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek sodbe nerazumljiv, ter nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe, odločilna dejstva in razlogi pa so popolnoma nejasni in precejšnji meri med seboj v nasprotju, pa tega v nadaljevanju pritožbene obrazložitve podrobneje ne obrazloži, pritožbeno sodišče pa tovrstnih kršitev ni ugotovilo niti, ko je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP).

5. Iz vsebine pritožbenih navedb izhaja, da zagovornik v bistvu uveljavlja zgolj pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Vendar pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov o pravilnosti in popolnosti dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Slednje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa utemeljeno zaključilo, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Za svojo odločitev je navedlo tehtne in prepričljive razloge, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje ter jih kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na odločilna dejstva, pa dodaja naslednje:

6. Zagovornik v pritožbi poudarja, da B. B. kritičnega dne sploh ni bil upravičen zahtevati odstranitve pritožnika iz garaže, saj tega dne še ni bil lastnik nepremičnine in zato tega upravičenja ni imel, obdolženec pa pri tem ni vedel, da je imel za to pooblastilo s strani takratnega lastnika C. C.. Vendar zagovornik s takimi pritožbenimi navedbami ne more uspeti, saj je sodišče prve stopnje na strani 5 obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je kritičnega dne B. B. v zadevah, ki so se nanašale na nepremičnino na naslovu P. ulica v M., razpolagal z veljavnim pooblastilom, ki mu ga je dne 17. 8. 2018 podelil njegov oče C. C.. Sicer B. B. in C. C. dne 3. 9. 2019 v stanovanjski hiši na tem naslovu res nista prebivala, ampak so tam na podlagi najemne pogodbe prebivali člani dveh družin, ki so v prostorih stanovanjske hiše razumljivo pričakovali zasebnost, obdolženec pa jih je s svojo prisotnostjo in „vselitvijo“ v garažne prostore vznemirjal, zaradi česar so se slednji na pomoč obrnili na B. B., ki je zastopal interese lastnika. Zato ni nobenega dvoma, da je na tej podlagi B. B. imel vso pravico zahtevati, da se obdolženec iz nepremičnine oziroma iz garažnih prostorov odstrani. Poleg tega ni mogoče prezreti, da je bilo pooblastilo B. B. dano zgolj dan po tem, ko je bil obdolženec iz stanovanjske hiše prisilno izseljen s pomočjo izvršitelja, pooblastilo pa je bilo dne 3. 9. 2019 še vedno veljavno. Obdolženec obstoja tega pooblastila oziroma upravičenja, ki je iz pooblastila izhajalo (v obravnavanem primeru zahteva po odstranitvi) tekom postopka niti ni osporaval, kot tudi ni osporoval identitete B. B.. Iz njegovih navedb namreč izhaja, da je vedel, kdo je B. B. in pri tem celo pojasnil, da je slednji od njega preko drugih oseb že pred kritičnim dnem večkrat zahteval, da se iz nepremičnine odstrani. Če k temu dodamo še, da je tudi B. B. pojasnil, da ga je po prisilni izselitvi s pomočjo izvršitelja obdolženec večkrat provociral in mu je že pred kritičnim datumom rekel, da naj se odstrani, pa se pritožbene navedbe, ki se nanašajo na obstoj pooblastila in s tem povezanega upravičenja B. B., da zahteva obdolženčevo odstranitev, ni vedel, pokažejo kot neutemeljene.

7. Bistvo preostalih pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se zagovornik ne strinja. V bistvenem ponavlja obdolženčev zagovor, da je utemeljeno verjel, da je bilo njegovo bivanje v garažnih prostorih navedene stanovanjske hiše legalno oziroma, da vsaj ne gre za kaznivo dejanje, saj so bili najemniki in oškodovanci seznanjeni z njegovo prisotnostjo, obdolženec pa je bil zaradi tega tudi večkrat v policijski obravnavi, zadeva pa se nato ni zaključila s kakšnim postopkom ali plačilnim nalogom.

8. Take navedbe je v razlogih izpodbijane sodbe pravilno ovrglo že sodišče prve stopnje, ko je s tehtnimi razlogi pojasnilo, da obdolženec kritičnega dne v navedeni stanovanjski hiši, kateri pripada tudi garaža, ni imel lastninske ali stanovanjske pravice, niti kakšne druge pravne podlage, ki bi izključila protipravnost njegovega ravnanja (stran 8 do 9 obrazložitve izpodbijane sodbe). Bistveno je torej, da obdolženec dne 3. 9. 2019 sploh ni bil upravičen vstopiti in se zadrževati v garažnih prostorih stanovanjske hiše oziroma si tam postaviti šotor, saj iz izvedenih dokazov izhaja, da sta bili lastnika nepremičnine drugi osebi (dne 3. 9. 2019 sta bila to C. C. in D. D.) in so jo tudi uporabljale druge osebe (najemniki), ki obdolžencu takšnega dovoljenja sploh niso dale. Sodišče prve stopnje je namreč podlago za tak zaključek imelo v izpovedbah oškodovanca B. B. in prič D. D., E. E., F. F. in G. G., ki so tudi povedali, da so ga že pred kritičnim dnem večkrat pozivali, da naj iz nepremičnine odide in v ta namen na pomoč poklicali tudi policijo, ki pa ni mogla ničesar storiti, da bi ga odstranila. Obdolženec je tako nedvomno vedel, da tam ni zaželen in da nima dovoljenja, da vstopi v garažne prostore, še manj pa, da si tam postavi šotor. Tega zaključka sodišča prve stopnje pritožbene navedbe, da je tako ravno zaradi tega, ker ga policija takrat ni sankcionirala in je utemeljeno verjel, da se tam lahko nahaja oziroma tam biva legalno, ne morejo omajati. Obdolžencu se namreč očita vstop v tuje zaprte prostore, ki jih kljub zahtevi upravičene osebe ni zapustil, zgolj za dan 3. 9. 2019, in ne za morebitne pretekle dogodke. Sicer pa je poleg tega sodišče prve stopnje za zaključek, da je obdolženec vedel, da nima nobenih upravičenj v zvezi s to nepremičnino, imelo podlago tudi v listinski dokumentaciji v spisu, zlasti v sodnih odločbah, s katerimi je sodišče v civilnih postopkih odločalo o sporih v zvezi s tozadevno nepremičnino. Obdolženec je bil namreč v teh postopkih aktivno udeležen (kot tožeča in tudi kot tožena stranka), sodišče pa v zvezi z lastništvom nepremičnine in vprašanjem njegove pravice do prebivanja ni odločilo njemu v prid, saj je nenazadnje odločilo, da se mora obdolženec iz predmetne stanovanjske hiše izseliti, česar pa obdolženec ni spoštoval, tako je bil dne 16. 1. 2018 iz nepremičnine prisilno odstranjen s pomočjo izvršitelja. Na podlagi takšnih dokazov, ki so v razlogih izpodbijane sodbe ustrezno povzeti, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da se je obdolženec kritičnega dne samovoljno nahajal v garažnih prostorih stanovanjske hiše, ki jih kljub pozivu upravičene osebe ni zapustil, zato zagovornik s pritožbenimi navedbami, s katerimi poskuša prepričati v nasprotno, ne more uspeti.

9. Nadalje zagovornik poskuša obdolženca razbremeniti krivde za očitano kaznivo dejanje s pojasnilom, da v bistvu ni vstopil v zaprte prostore, saj so bili najemniki in oškodovanci obveščeni, da se obdolženec nahaja na zemljišču, pa garaže niso zaklenili niti menjali ključavnice. Takšno stališče je napačno, saj že glede na definicijo oziroma zakonski opis tega kaznivega dejanja ni mogoče razlagati, da mora biti stanovanje ali kak drug zaprt prostor zaklenjen ter da je za neupravičen vstop potrebno premagovanje kakršnihkoli ovir.1 In četudi naj bi obdolženec še vedno imel ključe od garaže, to njegovega vstopa in zadrževanja v teh prostorih ne more upravičiti, zlasti ker iz izpovedbe B. B. izhaja, da bi obdolženec ključe ob izselitvi moral predati izvršitelju. Zagovornik na tem mestu poskuša prikazati, da obdolženec garaže sploh ni mogel zapustiti in je zgolj počakal policiste, kar je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Priče, ki so bile dne 3. 9. 2019 prisotne na kraju (B. B., D. D., E. E.. in policistka H. H..), so namreč povedale, da je obdolženec ob prihodu policije sedel pred (odprto) garažo, smiselno enako pa izhaja tudi iz obdolženčevega zagovora. Sicer pa je v zvezi z obdolženčevo nezmožnostjo zapustitve nepremičnine že sodišče prve stopnje argumentirano pojasnilo, zakaj mu ne verjame, da so ga zaklenili na dvorišče, saj je bila takšna trditev v nasprotju z njegovimi nadaljnjimi izjavami, danimi v pripombah na izpovedbo priče G. G., ko je zatrjeval, da na južni strani hiše ni bilo ograje (zadnji odstavek na strani 5 obrazložitve izpodbijane sodbe).

10. Po obrazloženem se tako pokaže zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženec s svojim ravnanjem izpolnil vse objektivne in subjektivne zakonske očitanega kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena KZ-1 po prvem odstavku 141. člena KZ-1, pravilen in utemeljen, zaradi česar tudi ni slediti zagovornikovim navedbam, da gre v obravnavanem primeru zgolj za civilnopravno razmerje, ki bi ga lahko oškodovanci in najemniki rešili s ponovno uvedbo izvršilnega postopka prisilne izselitve obdolženca, zlasti ker obdolženca od vračanja k nepremičnini in poskusa ponovne vselitve ni odvrnila niti predhodna prisilna izselitev s pomočjo izvršitelja, niti zahteve upravičencev po odstranitvi iz nepremičnine.

11. Odločbe o kazenski sankciji zagovornik ne graja, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo vse okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazenske sankcije, to je zlasti težo in posledice storjenega kaznivega dejanja, kot tudi stopnjo krivde obdolženca, ter je obdolžencu, upoštevaje vse navedeno, utemeljeno izreklo kazensko sankcijo opozorilne narave, to je pogojno obsodbo. Sodišče prve stopnje pri tem ni prezrlo nobenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin, katerim je pri izbiri in odmeri kazenske sankcije dalo ustrezno težo in v tej luči se izbrana kazenska sankcija po vrsti in po višini določene kazni ter dolžni preizkusne dobe izkaže za primerno in pravično ter je zato ni spreminjati obdolžencu v korist. 12. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče tudi ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo zagovornika obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno (391. člen ZKP).

13. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).

1 Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 44/2009 z dne 2. 4. 2009, točka 7.