Jedro

Investitor mora v obravnavanem primeru plačati komunalni prispevek občini, čeprav zatrjuje, da je s svojimi sredstvi prispeval h komunalni opremljenosti zemljišča. Program opremljanja sicer omogoča zmanjšanje komunalnega prispevka investitorju, vendar (med drugim) ob pogoju brezplačnega prenosa lastništva na delu zemljišč, predvidenih za odkup, zaradi izgradnje javnega dobra, na lokalno skupnost. Tožnik pa tudi ne zatrjuje, da bi bila v zvezi z opremljanjem stavbnega zemljišča z lokalno skupnostjo podpisana kakršna koli pogodba v smislu 78. člena ZPNačrt, ki bi mu tudi lahko omogočala zmanjšanje komunalnega prispevka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravni organ prve stopnje je z v uvodu navedeno odločbo odločil, da je tožnik dolžan za opremljanje stavbnega zemljišča parc. št. … k.o. A. s komunalno infrastrukturo, v skladu s programom opremljanja za območje Plesišče – levo, poravnati komunalni prispevek v znesku 56.305,61 EUR.

Upravni organ druge stopnje je ob reševanju tožnikove pritožbe odločil, da se odločba organa prve stopnje odpravi in se jo nadomesti z njegovo odločbo, po kateri je tožnik za opremljanje predmetnega stavbnega zemljišča s komunalno infrastrukturo, v skladu s Odlokom o programu opremljanja za stanovanjsko naselje Plesišče – levo (LN, št. 6/07; v nadaljevanju Program), dolžan plačati komunalni prispevek v višini 40.135,07 EUR. V obrazložitvi odločbe navaja, da je bil v ponovnem postopku tožniku komunalni prispevek odmerjen v skladu s Programom, ki temelji na Zakonu o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/07; v nadaljevanju ZPNačrt). Glede na določbo 7. člena Programa sodi zemljišče, na katerem namerava tožnik graditi objekt, v obračunsko območje investicije v cesto (makadam), meteorno kanalizacijo, asfaltacijo, fekalno kanalizacijo s čistilno napravo, javno razsvetljavo in vodovodno omrežje. V dopolnjenem postopku je toženka ugotovila, da tožnik namerava graditi stanovanjsko stavbo – dvojček, kar izhaja iz projekta, ki ga je izdelal Biro B. Organ prve stopnje je pri odmeri komunalnega prispevka upošteval, glede na določbo 2. odstavka 10. člena Programa, faktor dejavnosti 1,50, ki velja za večstanovanjske stavbe, vendar v tej zadevi ne gre za tak primer. Vrste stanovanjskih stavb, ki so merodajne za predmetni postopek, opredeljuje Stanovanjski zakon (Uradni list RS, št. 6903 – s spremembami in dopolnitvami), ki v 2. odstavku 2. člena določa, da so enostanovanjske stavbe samostojno stoječe enodružinske hiše, vile, atrijske hiše, vrstne hiše, počitniške hiše in podobno, v tretjem odstavku istega člena pa zakon opredeljuje, da so dvo in večstanovanjske stavbe samostojno stoječe stavbe z dvema ali več stanovanji, stanovanjski bloki, stolpiči, stolpnice in podobno. Glede na navedeno je bilo treba uporabiti faktor dejavnosti 1,00 in odločiti kot izhaja iz izreka odločbe. Toženka dalje navaja, da v skladu z določbami 3. odstavka 10. člena Programa olajšav za zavezance plačila komunalnega prispevka ni. Zmanjšanje prispevka je glede na določbo 13. člena Programa sicer možno, vendar le v primeru brezplačnega prenosa lastništva na delu zemljišč, predvidenih za gradnjo grajenega javnega dobra na občino. V obravnavanem primeru je sredstva za gradnjo celotne infrastrukture zagotovila občina in ne zavezanci za plačilo komunalnega prispevka, saj z njimi, niti s tožnikom, ni bila sklenjena pogodba o opremljanju stavbnega zemljišča. Toženka pripominja, da je bila v spornem primeru dolžna odločati na podlagi veljavnih predpisov, dogovarjanje med strankami pa v upravnem postopku ni mogoče, saj bi bilo to v nasprotju z javnim interesom. Sicer pa izračunani stroški, določeni s programom opremljanja, veljajo le do konca leta 2007, zato jih je bilo treba v spornem primeru indeksirati s povprečnim letnim indeksom rasti cen, ki ga objavlja Združenje za gradbeništvo v okviru Gospodarske zbornice Slovenije in je javno objavljen.

Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja. Navaja, da je v pritožbi opozoril, da so se že ob razgovorih pri toženki v zvezi s pridobivanjem komunalnega soglasja v letu 2005 ustno dogovorili, da bo dostopna cesta do gradbene parcele zgrajena na tožnikove lastne stroške, kar se bo upoštevalo pri odmeri prispevka. Ni sporno, da je bila cesta v celoti zgrajena v lastni režiji, vendar to pri odmeri komunalnega prispevka ni bilo upoštevano. Toženka se v zvezi z odločitvijo v celoti sklicuje na Program in na okoliščino, da je komunalno infrastrukturo dolžna zagotoviti lokalna skupnost in ne zavezanci za plačilo komunalnega prispevka. Vendar v primeru, če zavezanec na lastne stroške, po predhodnem odgovoru s predstavniki toženke, investira v izgradnjo komunalne infrastrukture je jasno, da izračun, ki to dejstvo zanemari, ne more biti pravilen. Pri tem ni pomembno, ali je občina imela s tožnikom sklenjeno pogodbo o opremljanju ali ne, bistveno je, da je slednji na lastne stroške to izvedel. Kako je torej mogoče, da toženka odmerja komunalni prispevek za predvideno komunalno opremo, v kateri je nesporno v obračunsko območje zajeta tudi cesta, ki jo je tožnik izvedel na lastne stroške. Več kot jasno je, da tako določen komunalni prispevek ne more ustrezati bistvu komunalnega prispevka, ki nikakor ni v bogatenju občin ampak v dejanskem plačilu sorazmernega dela stroškov opremljanja stavbnega zemljišča. Tožnik dalje navaja, da iz Programa niso razvidni indeksirani stroški v višini 68,37 EUR brez DDV. Res je v v 14. členu Programa določeno, da skupni obračunski stroški veljajo za obdobje do konca leta 2007, kasneje pa se indeksirajo s povprečnim letnim indeksom cen, ki ga opravlja Združenje za gradbeništvo v okviru GZS, vendar iz izpodbijane odločbe ni razvidno, kako je tožena stranka prišla do odmerjenega zneska, zato izpodbijane odločbe sploh ni mogoče preveriti. Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka vse tožnikove ugovore, ponavlja razloge iz izpodbijane odločbe, zlasti pa poudarja, da s tožnikom ni bilo sklenjene nobene pogodbe o opremljanju stavbnega zemljišča, saj so bila sredstva za izvedbo infrastrukture zagotovljena v proračunu občine. Ne drži tožnikova trditev, da je poprej tekel ustni dogovor za ureditev dostopne ceste, ki naj bi jo izvedel tožnik sam, saj ni predložil nobenih dokazov, ki bi to potrjevali, niti ni navedel, s kom se je o tem pogovarjal. Če pa je tožnik gradil karkoli na svojem zemljišču, mu toženka tega ni mogla prepovedati. Glede indeksacije izračunanega komunalnega prispevka toženka pojasnjuje, da je ta natančno razvidna iz obrazložitve odločbe, izvedena pa v skladu z določbo 14. člena Programa in v skladu s povprečnim indeksom rasti cen v gradbeništvu, ki ga uradno objavlja GZS – Združenje za gradbeništvo.

Tožnik v odgovoru na odgovor poudarja, da je za toženko najenostavneje, da se sklicuje na predpise, pri tem pa zanemari predhodne obljube in dogovore, saj ni logično, da bi mora plačati občini nekaj, kar je zgradil na lastne stroške. Zakaj ni bila sklenjena pogodba, ve le toženka, medtem ko se je tožnik držal dogovora in si s tem povzročil dodatne stroške. Trditev toženke, da cesta ni zgrajena v skladu s projektom, je neutemeljena, saj je cesta zakoličena že tri leta, za samo nasipavanje pa tožnik ni potreboval nobenega dovoljenja. Če pa je toženka tožniku v komunalnem prispevku upoštevala nekaj, kar je že izvedeno, je evidentno, da komunalni prispevek ne more biti pravilno odmerjen. Tožnik še pripominja, da je bil strošek izgradnje komunalne infrastrukture na območju, kjer naj bi bilo postavljenih kakih 30 objektov, cca 400.000 EUR. Projekt naj bi se delno financiral tudi iz evropskih sredstev v višini najmanj ene polovice. Na podlagi teh podatkov ugotavlja, da strošek komunalne opreme, ki mu je bil zaračunan, predstavlja več kot desetino celotne vrednosti projekta.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporen komunalni prispevek, ki je bil tožniku odmerjen v skladu s Programom (LN, št. 6/07), ki temelji na ZPNačrt (Uradni list RS, št. 33/07). Zakon komunalni prispevek opredeljuje kot plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme, ki ga zavezanec plača občini (1. odstavek 79. člena ZPNačrt). Komunalni prispevek se določi na podlagi programa opremljanja glede na površino in opremljenost stavbnega zemljišča s komunalno opremo ter glede na neto tlorisno površino objekta in njegovo namembnost oziroma glede na izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo. Zakon tudi določa, da podrobnejše kriterije za izračun komunalnega prispevka določi lokalna skupnost s svojim predpisom (2. odstavek 82. člena ZPNačrt) in da se pri izračunu višine komunalnega prispevka upoštevajo tudi pretekla vlaganja investitorja v izgradnjo infrastrukture, kar se ureja s pogodbo (78. člen ZPNačrt). Prav vprašanje, ali bi toženka morala pri odmeri komunalnega prispevka upoštevati stroške, ki jih je tožnik imel z izvedbo dostopne ceste, je med strankama sporno.

Sodišče tako ugotavlja, da Program v 13. členu sicer omogoča zmanjšanje komunalnega prispevka investitorju, vendar med drugim ob pogoju brezplačnega prenosa lastništva na delu zemljišč, predvidenih za odkup, zaradi izgradnje javnega dobra, na lokalno skupnost. Tožnik v tožbi ne zatrjuje niti ne izkazuje, da bi na lokalno skupnost brezplačno prenesel kak del zemljišča, predvidenega za gradnjo dovozne poti, kar je po navedeni določbi osnovni pogoj za zmanjšanje prispevka za komunalno urejanje gradbene parcele. Poleg tega tožnik v tožbi tudi ne zatrjuje, da bi bila v zvezi z opremljanjem stavbnega zemljišča z lokalno skupnostjo podpisana kakršna koli pogodba v smislu 78. člena ZPNačrt. Toženka je zato ravnala prav, ko tožnikovih preteklih vlaganj pri odmeri prispevka ni upoštevala. Ob tem je treba dodati, da bi bil tožniku prispevek zmanjšan le za vrednost prenesenih zemljišč na občino, če bi jih dejansko prenesel, oziroma za stroške del, ki jih je imel z izvedenimi deli, če bi, kot je že rečeno, z občino sklenil pogodbo o opremljanju zemljišča, ki pa je ni. Zato je zmotno njegovo stališče, da ni pomembno, ali je občina imela z njim sklenjeno pogodbo o opremljanju ali ne. Glede na določbo 4. odstavka 78. člena ZPNačrt je namreč le na tej (pogodbeni) podlagi nastale stroške izgradnje mogoče upoštevati kot plačilo komunalnega prispevka v naravi za to vrsto komunalne opreme in s tem kot relevantno dejstvo, ki ga je treba upoštevati v postopku odmere komunalnega prispevka.

Tožnik v tožbi navaja, da je v 14. členu Programa res določeno, da skupni obračunski stroški veljajo za obdobje do konca leta 2007, kasneje pa se indeksirajo s povprečnim letnim indeksom cen, ki ga opravlja Združenje za gradbeništvo v okviru GZS. Vendar po njegovem prepričanju iz odločbe naj ne bi bilo razvidno, kako je toženka prišla do odmerjenega zneska, zaradi česar odločbe naj ne bi bilo mogoče preizkusiti. Po mnenju sodišča je navedeni ugovor tožnika pavšalen in v nasprotju s podatki iz predloženih upravnih spisov. Iz izpodbijane odločbe je namreč izhaja, da je toženka v skladu s Programom podrobno definirala in razčlenila vse elemente, ki so podlaga za izračun komunalnega prispevka vključno z indeksom rasti cen, ki ga javno objavlja Združenje za gradbeništvo pri GZS. V tožbi pa tožnik ne navaja oziroma zatrjuje, da bi toženka pri izračunu komunalnega prispevka uporabila napačne podlage oziroma da bi indeksacijo izvedla v nasprotju z javno objavljenimi podatki Združenja za gradbeništvo pri GZS. Sodišče zato preizkusa odločbe v tej smeri niti ni moglo izvesti.

Na odločitev v zadevi ne more vplivati ugovor tožnika, da je bil projekt financiran iz evropskih sredstev. Gre za tožbeno novoto, ki jo stranka po določbi 3. odstavka 14. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) ne more uveljavljati šele v upravnem sporu, če ne pojasni zakaj je ni uveljavljala že v upravnem postopku.

Ker je bila po obrazloženem odločitev toženke pravilna in zakonita, tožnik v tem upravnem sporu ni mogel uspeti, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.