Jedro

Know-how predstavlja znanje, izkušnje in spretnosti, ki se kot dejanska kategorija oblikujejo v toku izvajanja poslovne dejavnosti, do česar pri projektu XFS sploh ni prišlo. Tožeča stranka namreč projekta XFS nikoli ni izvedla, zato zaključek, da je bila tožeča stranka nosilec know-howa tega projekta v konkretnih okoliščinah (ko ideja ni bila realizirana, razen nekaj diagramov za internet) ni mogoč.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 2.336,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo (1. odstavek izreka) in tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti 11.865,97 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. odstavek izreka).

2. Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je v obravnavani zadevi od prvo toženca uveljavljala odškodninski zahtevek zaradi kršitve konkurenčne prepovedi in poslovne skrivnosti, ki naj bi jo predstavljal projekt XFS, od četrto toženke pa zaradi kršitve prepovedi opravljanja konkurenčne dejavnosti, saj naj bi slednja s pomočjo prvo toženca poslovno idejo o e-kompenzacijah, ki naj bi jo zasledoval projekt XFS, uporabila zase in z njo ustvarila oziroma ustvarja dobiček.

6. Zadeva je že drugič pred pritožbenim sodiščem. Prvotno je tožeča stranka odškodninski zahtevek uperila zoper tri tožence in eno toženko. Sodišče prve stopnje je s sodbo VIII Pg 1085/2015 z dne 8. 7. 2016 tožbeni zahtevek zavrnilo. Po pritožbi tožeče stranke je pritožbeno sodišče s sodbo in sklepom I Cpg 1201/2016 izpodbijano sodbo potrdilo v delu, ki se je nanašal na takratnega drugo toženca Z. O. in tretje toženca I. V., zoper katera je torej tožbeni zahtevek pravnomočno zavrnjen; delno glede prvo toženca in sedanjo drugo toženko pa je pritožbi tožeče stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotkom, da izvede predlagane dokaze, zlasti zaslišanje A. M. in T. Č., po potrebi pa tudi zaslišanje potencialnih investitorjev, da ugotovi, do katere faze je bila poslovna ideja XFS razvita v času, ko je bil T. Č. član upravnega odbora, torej da ugotovi, ali je XFS predstavljal know-how tožeče stranke. Od slednjega je namreč odvisno, ali je prvo toženec ravnal protipravno, kršil dolžnost varovanja poslovnih skrivnosti in ali je četrto toženka kršila prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti.

7. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ocenilo, da avtomatizirano vnašanje podatkov in izvajanje krožnih kompenzacij na dnevni ravni ne more pomeniti know-how tožeče stranke, ob dejstvu, da so bili v tistem obdobju na trgu drugi ponudniki teh storitev. 16. 3. 2011 je namreč začel veljati Zakon o preprečevanju zamud pri plačilih (ZPreZP), ki je uveljavil obvezen pobot preko AJPES-a. Zato je sodišče prve stopnje ocenilo, da bi projekt XFS izgubil tudi mnoge stranke, ki so se bile sicer pripravljene vključiti v prostovoljni pobot na dnevni ravni (46 % dotedanjih strank tožeče stranke). Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da so bile dodana vrednost ideje o avtomatičnih krožnih pobotih na dnevni ravni ravno pogodbene stranke tožeče stranke, ki pa jih drugo toženka ni prevzela in v okviru L (aplikacija drugo toženke) ni izvajala pobotov na način, kot je bil predviden s projektom XFS. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tehnično gledano projekt XFS nikoli ni bil izveden, saj je I. V. izdelal zgolj sheme za internetno stran, motor za aplikacijo pa ni bil nikoli izdelan.

8. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotkov pritožbenega sodišča v zgoraj navedenem razveljavitvenem sklepu, ker ni zaslišalo potencialnih investitorjev v drugo toženko. Pritožbeno sodišče je v svojem prvem razveljavitvenem sklepu sodišču prve stopnje dalo napotek, da zasliši zakonitega zastopnika tožeče stranke A. M. in T. Č. Glede zaslišanja potencialnih investitorjev pa je navedlo, da naj sodišče prve stopnje ta dokaz izvede zgolj po potrebi. Glede na ugovor tožeče stranke na zadnji glavni obravnavi, da bi zaslišana investitorja (B. D. in D. V.) potrdila, da sta v drugo toženko vstopila izključno zaradi njene aplikacije L, pa tudi sicer grajanje neizvedbe tega dokaza ni utemeljeno. Dejstvo, da so investitorji v drugo toženko vstopili zaradi aplikacije L, je namreč potrdil že zaslišani V. I. (list. št. 269), vendar ne zato, ker bi izvajala večstranske pobote, temveč zato, ker je omogočala elektronske (avtomatizirane) verižne kompenzacije, s čimer je reševala problem likvidnosti. Zato očitek o neupoštevanju napotkov pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu zaradi neizvedbe predlaganih dokazov ni utemeljen.

9. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo (list. št. 38 – 39) opozorila, da krožni pobot, ki naj bi se izvajal v okviru projekta XFS, ni nova ideja na trgu, saj enako storitev ponujata AJPES in E. d. o. o., pri čemer je edino razliko pri projektu XFS predstavljala časovna komponenta in sicer vsakodnevno izvajanje pobota. Tudi zakoniti zastopnik tožeče stranke A. M. je zaslišan izpovedal, da je bila glavna inovativnost projekta XFS avtomatizirano dnevno izvajanje krožnih kompenzacij. Glede časovne komponente oziroma dejstva, da naj bi se krožne kompenzacije izvajale dnevno in avtomatizirano, je sodišče prve stopnje ocenilo, da navedeno ne more predstavljati konkurenčne vrednosti, s čimer se pritožbeno sodišče strinja in se v izogib ponavljanju v tem delu sklicuje na razloge sodišča prve stopnje (7. in 8. točka izpodbijane sodbe). V zvezi s pritožbenimi navedbami, da naj bi konkurenčno prednost predstavljalo tudi dejstvo, da bi se v aplikacijo oziroma program XFS poleg obveznosti vpisovale tudi terjatve, pritožbeno sodišče ocenjuje, da navedeno ne more predstavljati know-how1 tožeče stranke. Vsaka terjatev pomeni na drugi strani obveznost, slednje bi eventualno lahko vplivalo le na hitrejše iskanje deležnikov krožnih pobotov, kar pa ne more pomeniti know-how tožeče stranke. Ne glede na to pa je ključno, da dnevnih krožnih pobotov aplikacija L ni omogočala in drugo toženka ne izvajala. Zato tudi, če bi šlo za know-how, tožeča stranka ni dokazala, da ga je drugo toženka prevzela in uporabila. Navsezadnje pa aplikacija za avtomatizirano izvajanje krožnih kompenzacije v okviru XFS, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, pri tožeči stranki tudi ni bil razvita do te mere, da bi lahko predstavljala know-how tožeče stranke.

10. Tožeča stranka je v pritožbi sodišču prve stopnje očitala, da je zmotno ugotovitev, da drugo toženka ni izvajala krožnih pobotov na način, kot je bil predviden s projektom XFS, oprlo na krivo izpovedbo I. V., da aplikacija L ni omogočala krožnih kompenzacij. Tožeča stranka je v dokaz krive izpovedbe k pritožbi priložila članek iz časnika Y z dne 13. 11. 2014 z naslovom „Z.“, iz katerega naj bi izhajalo, da je drugo toženka izvajala krožne pobote. Navedeno ne drži. Tožena stranka je že s prvo pripravljalno vlogo z dne 9. 5. 2016 v spis predložila pisno izjavo I. V. (B39), iz katere izhaja, da je bila ideja A. M. oziroma ideja XFS dejansko AJPES-ov krožni pobot, vendar na dnevni ravni. Aplikacija L pa je bila osnovana na povsem drugi ideji in sicer gre za "kompenzacijske" verige z denarnim tokom. Nedvomno je torej, da iz predložene izjave V. izhaja, da aplikacija L krožnih kompenzacij ni izvajala, s čimer se je tožeča stranka seznanila že ob prejemu prve pripravljalne vloge tožene stranke. Zato ne držijo pritožbene navedbe, da se je tožena stranka s tem seznanila šele na zadnji glavni obravnavi. Posledično bi tožena stranka lahko oziroma bi morala članek iz Y z dne 13. 11. 2014 z naslovom „Z.“, predložiti pravočasno in ne šele v pritožbi (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi sicer pa iz navedenega članka v delu, v katerem se je nanj sklicevala tožeča stranka, ne izhaja, da aplikacija L izvaja tudi večstranske pobote, temveč le, da združuje funkcionalnosti verižnih kompenzacij in večstranskih pobotov. Navsezadnje pa tožeča stranka tudi z navedenim člankom ni uspela izpodbiti, da je drugo toženka oziroma njena aplikacija L izvajala (tudi) verižne kompenzacije, ki s projektom XFS niso bile predvidene, kar ponovno potrjuje, da gre za različna projekta.

11. Tožeča stranka nadalje tudi ni dokazala, da bi bil projekt XFS razvit do te mere, da bi predstavljal know-how tožeče stranke. Aplikacijo L je namreč razvil I. V., ki je bil v tožeči stranki zaposlen le do 1. 9. 2010, pri projektu XFS pa je sodeloval osebno (in ne kot zaposleni delavec tožeče stranke) in sicer dva meseca. Iz njegove izpovedi izhaja, da je na prošnjo M. v zvezi s projektom XFS izdelal le nekaj diagramov za internet, motor pa nikoli ni bil izdelan. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo trdila tudi, da takratni predsednik upravnega odbora tožeče stranke L. Z. ni dal soglasja za sodelovanje tožeče stranke pri projektu XFS (list. št. 39), kar izhaja tudi iz zapisnika o nadaljevanju 27. seje upravnega odbora (B8), česar tožeča stranka ni prerekala. Do razvoja ideje o projektu XFS pri tožeči stranki torej ni prišlo oziroma tožeča stranka nasprotnega ni dokazala.

12. Navsezadnje je tudi zaslišani zakoniti zastopnik tožeče stranke najprej izpovedal, da ustanovitev drugo toženke ne predstavlja uresničitev ideje XFS, saj drugo toženka ni imela strank tožeče stranke, ki so bile nujne za uresničitev projekta XFS. Tožeča stranka ima torej še vedno vse možnosti, da projekt XFS uresniči s svojimi strankami in izvaja avtomatizirane krožne pobote na dnevni ravni. Na izrecno vprašanje sodišča zakaj tega ni storila, je A. M. izpovedal, da zaradi odprte tožbe v obravnavani zadevi, in ker še niso našli podjetja, ki bi ga kupili iz tega področja (list. št. 293). Torej razlog za neuresničitev ideje XFS ni ustanovitev in delovanje drugo toženke oziroma tega tožeča stranka oziroma njen zakoniti zastopnik ni trdil. 13. Glede na ugotovitve, da gre v primerjavi med projektoma XFS in L za druge storitve, in da do dogovora o dokončanju projekta in tehnične izvedbe XFS oziroma do ustanovitve XFS d. o. o. ni nikoli prišlo oziroma tožeča stranka nasprotnega ni dokazala, je odločitev sodišča prve stopnje, da projekt XFS ne predstavlja know-how tožeče stranke, pravilna. Know-how predstavlja znanje, izkušnje in spretnosti, ki se kot dejanska kategorija oblikujejo v toku izvajanja poslovne dejavnosti, do česar pri projektu XFS sploh ni prišlo. Tožeča stranka namreč projekta XFS nikoli ni izvedla, zato zaključek, da je bila tožeča stranka nosilec know-howa tega projekta v konkretnih okoliščinah (ko ideja ni bila realizirana, razen nekaj diagramov za internet) ni mogoč.

14. Nadalje ni utemeljen pritožbeni očitek o nepristranskosti prvostopenjske sodnice, ki naj bi dnevne krožne pobote označila za „meglo“. Navedeno besedo je namreč sodišče prve stopnje uporabilo v zvezi z aktivnostmi drugo toženke glede iskanja investitorjev v povezavi s tem, da drugo toženka krožnih pobotov ni nikoli izvajala. Tudi sicer pa bi morala tožeča stranka, v kolikor je menila, da je sodnica nepristranska, predlagati njeno izločitev, česar ni storila (drugi odstavek 72. člena ZPP), zato v pritožbi ne more biti uspešna s trditvami o nepristranskosti prvostopenjske sodnice.

15. Glede na to, da tožeča stranka ni uspela izkazati protipravnosti ravnanja nobene od toženk, vprašanje rentabilnosti dejavnosti oziroma poslovanja L (katere dejavnost je drugačna oziroma zajema tudi druge storitve od predvidenih s projektom XFS) za odločitev ni odločilno.

16. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so bile pomembne za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člena ZPP).

17. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena, dolžna pa je toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki v skladu z Odvetniško tarifo (OT) za odgovor na pritožbo priznalo nagrado za postopek po tarifni št. 21/1 v višini 3750 točk, 10 % povečanje oziroma 375 točk za zastopanje dveh strank po 7. členu OT, materialne izdatke po 11. členu OT v višini 47,5 točk (2 % do 1000 točk, 1 % nad 1000 točk) in 22 % DDV, vse skupaj 5.090,45 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,459 EUR pa 2.336,52 EUR, ki jih je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1 Know-how predstavlja znanje, izkušnje in spretnosti, ki se kot dejanska kategorija oblikujejo v toku izvajanja poslovne dejavnosti (prim. VSL sodba I Cpg 581/2010 z dne 16. 9. 2010). Glej tudi točko 13.