Jedro

Izdaja odločbe pristojnega organa, na podlagi katere nastopijo določene pravne posledice, je pravno dejanje, zato je potrebno v skladu z 8. členom ZMZPP za presojo zastaranja terjatev iz nemških odločb upoštevati nemško pravo, to je Burgerliches Gesetzbuch (BGB), ki ga je uporabilo tudi nemško sodišče pri izdaji odločb, ki predstavljajo izvršilni naslov.

Tečajne liste so javno objavljene in dostopne, zato je preračun terjatve preverljiv, upnikov izvršilni predlog pa zaradi tega, ker izvršilnemu predlogu ni priložil tečajne liste, ni nepopoln.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo dolžnikov ugovor (točka 1 izreka) in mu naložilo nadaljnje izvršilne stroške v višini 320,40 EUR, ki jih mora povrniti upniku, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka 2 izreka).

Proti sklepu je dolžnik vložil pravočasno laično pritožbo iz vseh treh pritožbenih razlogov iz I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Opozoril je, da je sodišče priznalo nemške zamudne sodbe, čeprav so vsebinsko nepravilne in mu niso bile nikdar pravilno vročene. Prometne nesreče, iz katere izvira odškodnina za škodo, ni povzročil, kar je upniku znano. Zneska 24.430,19 EUR z obrestmi kot upokojenec ne bo zmogel plačati. Upnikova terjatev je v skladu s I. odstavkom 356. člena Obligacijskega zakonika (OZ) oz. v skladu s I. odstavkom 379. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) zastarana. Republika Slovenija ne bi smela na škodo svojih državljanov privilegirati tujcev in tujih pravnih oseb, da imajo več pravic kot državljani R Slovenije. Nadalje je očital sodišču prve stopnje, da je nekritično sledilo upnikovemu izvršilnemu predlogu in mu priznalo terjatev v zahtevani višini, čeprav upnik ni predložil tečajne liste, na podlagi katere je preračunal dolg iz CHF in DEM v SIT ter nato v EUR, in ni pojasnil svojega obračuna. Pritožnik predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Upnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje dovolilo predlagano izvršbo na podlagi izvršilnih naslovov, in sicer zamudne sodbe Deželnega sodišča v Freiburgu št. 2 0 216/94 z dne 8. 6. 1994 in sklepa o pravdnih stroških Deželnega sodišča v Freiburgu št. 2 0 216/94 z dne 20. 9. 1996 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. I R 25/99 z dne 29. 11. 1999, ter na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. I R 25/99 z dne 19. 5. 2008. Glede na dolžnikove ugovore je sodišče prve stopnje pravilno in izčrpno obrazložilo, da terjatvi iz prvih dveh izvršilnih naslovov, to je zgoraj navedenih odločb Deželnega sodišča v Freiburgu, nista zastarali. Pri tem se je oprlo na pravilno materialnopravno podlago 8. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu (ZMZPP), da se za zastaranje uporabi pravo, ki velja za vsebino pravnega posla oziroma pravnega dejanja. Ker je izdaja odločbe pristojnega organa, na podlagi katere nastopijo določene pravne posledice, pravno dejanje, je sodišče prve stopnje v skladu z 8. členom ZMZPP za presojo zastaranja terjatev iz nemških odločb pravilno upoštevalo nemško pravo, to je Bürgerliches Gesetzbuch (BGB), ki ga je uporabilo tudi nemško sodišče pri izdaji zgoraj navedenih odločb. Tretja točka I. odstavka 197. člena BGB določa, da pravnomočno ugotovljene terjatve zastarajo v tridesetih letih. Zastaranje pa začne teči z ugotovitvijo pravnomočnosti odločbe (201. člen BGB). Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je upnik vložil izvršilni predlog pravočasno pred potekom 30-letnega zastaralnega roka, saj sta navedeni odločbi nemškega sodišča postali pravnomočni dne 14. 8. 1997. Sodišče prve stopnje je kljub pravilni obrazložitvi, da se za presojo zastaranja uporabi nemško pravo, še pojasnilo dolžniku, da terjatvi nista zastarali tudi ob uporabi slovenskega prava, saj je bilo zastaranje z vložitvijo predloga za priznanje tujih (nemških) sodnih odločb pretrgano. Pritožbeno sodišče se tako nikakor ne more strinjati z dolžnikom, ki je v pritožbi ponovno smiselno navedel, da sta terjatvi iz nemških sodnih odločb zastarali.

Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno štelo dolžnikov ugovor za neobrazložen in zato neutemeljen v delu, ko je dolžnik ugovarjal višini terjatve. Dolžnik je namreč zgolj navedel, da upnik ni ustrezno utemeljil preračuna terjatve iz CHF in DEM v SIT ter nato v EUR. Dolžniku je pojasniti, da so tečajne liste javno objavljene in dostopne, zato je preračun terjatve preverljiv, upnikov izvršilni predlog pa zaradi tega, ker izvršilnemu naslovu ni priložil tečajne liste, ni nepopoln. Dolžnik bi tako lahko sam opravil preizkus preračuna terjatve na dan, ko v skladu z izvršilnimi naslovi začnejo teči zamudne obresti. Sodišče prve stopnje je zato pravilno pojasnilo dolžniku, da bi moral v ugovoru konkretizirati, kakšen bi bil po njegovem mnenju pravilen preračun terjatve iz CHF in DEM v SIT ter nato v EUR. Dolžnik pa tega ni storil, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo njegov ugovor v tem delu za neobrazložen. Ker predstavlja takšen preračun terjatve iz ene valute v drugo materialno pravo, je pritožbeno sodišče naredilo uradni pritožbeni preizkus (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ) in ugotovilo, da je upnik ustrezno preračunal terjatve iz tujih valut v SIT in nato v EUR. Pritožbena navedba, da upnik ni pojasnil svojega preračuna terjatev, je zato neutemeljena, pri čemer pritožnik ponovno ni konkretiziral, kakšen bi bil po njegovem prepričanju pravilen preračun.

Neutemeljene so tudi nadaljnje pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vsebino izvršilnih naslovov, saj je to predmet drugih postopkov in ne obravnavanega izvršilnega, v katerem se terjatev, pravnomočno ugotovljena v odločbah, ki predstavljajo izvršilni naslov, le prisilno izvršuje, kot je dolžniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Prav tako ne gre upoštevati nadaljnjih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na pritožnikov socialni status, saj le te ne predstavljajo pritožbeno upoštevnih razlogov, zaradi katerih bi bila izpodbijana odločitev nepravilna.

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje v zvezi z izpodbijanim sklepom niso pripetile nobene kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena v zvezi s 353. členom in I. odstavkom 366. člena ZPP ter v zvezi s 15. členom ZIZ).