Jedro

Izpodbijani sklep temelji na ugotovitvi, da tožnica ni upravičena oseba za vložitev predloga za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja po 9. točki 260. člena ZUP, ker ni izkazala, da je lastnica zadevnih nepremičnin, saj je v zemljiški knjigi kot njihova lastnica vpisana Občina Kanal ob Soči. Po mnenju toženke niti priznanje zemljiškoknjižne lastnice in investitorja, da je tožnica lastnica navedenih nepremičnin, niti vpisana zaznamba spora v zemljiško knjigo, ne more dokazati nasprotnega, kot izhaja iz izpiska iz zemljiške knjige. S takšnim stališčem toženke pa se sodišče ne strinja. Res je, da se po prvem odstavku 11. člena SPZ domneva, da je lastnica ali lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. Že dejstvo, da gre za domnevo, pa kaže na možnost, da je mogoče dokazovati tudi nasprotno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote Nova Gorica št. 351-624/2013/6 z dne 30. 9. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahteva prizadetih strank za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožničino zahtevo za dovolitev obnove postopka izdaje gradbenega dovoljenja za nezahtevni objekt, razveljavitev gradbenega dovoljenja št. 351-368/2012/14 z dne 21. 9. 2012 in izdajo nove odločbe. Ugotovila je, da je tožnica zahtevala obnovo postopka po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V predlogu za obnovo je tožnica navedla, da je lastnica nepremičnin s parc. št. 187/3 in 187/1, obe k.o. A., ki mejita na zemljišče predvidene gradnje. Ugotovila je, da tožnica lastninske pravice na navedenih nepremičninah ni izkazala, čeprav to priznava Občina Kanal ob Soči, ki je zemljiškoknjižna lastnica navedenih nepremičnin in investitorja, saj iz zemljiške knjige to ne izhaja. Zato predloga za obnovo ni podala upravičena oseba.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Pritrjuje ugotovitvi upravnega organa prve stopnje, da tožnica ni izkazala pravnega interesa, ki bi izhajal iz njenega lastništva parc. št. 187/3 in 187/1, obe k.o. A., saj je v zemljiški knjigi kot lastnica navedenih nepremičnin vpisana Občina Kanal ob Soči. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in pojasnjuje, na kateri pravni podlagi je že od leta 1960 oziroma 1962 dalje uporabnica in posestnica parc. št. 180/6, 220/3, 197, 187/1 in 187/3, vse k.o. A., ki v naravi predstavljajo zaključen kompleks. Pritrjuje, da kot lastnica navedenih nepremičnin v zemljiški knjigi nikoli ni bila vpisana, napačno pa je bila kot lastnica navedenih nepremičnin vpisana Občina Nova Gorica (pravilno Občina Kanal ob Soči). Pojasnjuje, kako se zaradi napačnega vpisa ni mogla udeleževati postopka denacionalizacije, katere predmet so bile njene nepremičnine. Glede priznanja lastninske pravice na predmetnih nepremičninah parc. št. 187/1 in 187/3 k.o. A. se je pri Okrožnem sodišču v Novi Gorici pod opr. št. P 203/2011 vodil sodni postopek, v katerem je sodišče s pravnomočno izvršljivo sodbo z dne 15. 10. 2013 ugotovilo, da je tožnica lastnica nepremičnin parc. št. 187/1 in 187/3. Na podlagi navedene sodbe je tožnica že vložila ustrezen zemljiškoknjižni predlog. Vse to izkazuje, da je bila odločitev toženke, ki je tožničin predlog za obnovo postopka zavrgla, ker naj ga ne bi podala upravičena oseba, napačna.

Da je tožnica lastnica navedenih nepremičnin, je bilo znano tudi investitorjema, ki sta pri Okrajnem sodišču v Novi Gorici vložila tožbo, s katero sta od sodišča zahtevala, naj ugotovi, da je tožnica lastnica parc. št. 187/1 in 187/3 k.o. A. Na upravičenje tožnice pa je toženko opozorila tudi zemljiškoknjižna lastnica teh nepremičnin, ki je dopisu z dne 4.9. 2012 navedla, da izrecno poudarja, da izdano soglasje ne vključuje soglasja lastnika mejnih parcel št. 187/1 in 197/3, obe k.o. A., pri katerih je vknjižena zaznamba spora o pridobitvi lastninske pravice. Poleg tega pa se s sporno gradnjo posega tudi v tožničino posest. Navaja, da na mestu, kjer se s spornim gradbenim dovoljenjem investitorjema dovoljuje zgraditi ograjni zid, poteka edini dostop od javne poti do parc. št.187/1 in 187/3. Predlaga, naj sodišče po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter o zadevi odloči tako, da predlogu za obnovo postopka ugodi in toženki naloži plačilo stroškov postopka oziroma podrejeno izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne pristojnemu organu v ponovno obravnavanje.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

B.B. in C.C. (prizadeti stranki) v odgovoru na tožbo pritrjujeta stališču toženke, da tožnica na nepremičninah, ki mejita na nepremičnino investitorjev, ni imela nobenih stvarnih pravic. Poleg tega opozarjata, da je bil predlog za obnovo postopka podan prepozno, kar tudi utemeljita. Menita tudi, da tožnica ni izkazala pravnega interesa za obnovo postopka, pač pa le ekonomski interes. Poleg tega nepremičnina parc. št. 187/1 neposredno meji na nepremičnino 521/8, ki v naravi predstavlja javno cesto. Predlagata zavrnitev tožbe in povrnitev stroškov postopka.

Tožba je utemeljena.

Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ugotovila, da bi gradnja navedenega objekta lahko vplivala na pravni interes lastnika sosednjih nepremičnin parc. št. 187/1 in 187/3 k.o. A. Izpodbijani sklep temelji na ugotovitvi, da tožnica ni upravičena oseba za vložitev predloga za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP, ker ni izkazala, da je lastnica navedenih nepremičnin, saj je v zemljiško knjigo kot lastnica navedenih nepremičnin vpisana Občina Kanal ob Soči. Po njenem mnenju niti priznanje zemljiškoknjižne lastnice in investitorja, da je tožnica lastnica navedenih nepremičnin, niti vpisana zaznamba spora v zemljiško knjigo, ne more dokazati nasprotnega, kot izhaja iz izpiska iz zemljiške knjige.

S takšnim stališčem toženke pa se sodišče ne strinja. Res je, da se po prvem odstavku 11. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) domneva, da je lastnica ali lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. Že dejstvo, da gre za domnevo, pa kaže na možnost, da je mogoče dokazovati tudi nasprotno.

V obravnavanem primeru je tožnica dokazovala, da je lastnica navedenih nepremičnin z več navedbami in dokazi, na primer z navedbo, da je glede priznanja lastninske pravice v teku sodni postopek pri Okrožnem sodišču v Novi Gorici, kar je razvidno iz zaznambe spora v zemljiški knjigi, s soglasjem zemljiškoknjižne lastnice, v katerem je navedeno, da ne zajema predmetnih nepremičnin, saj je na njiju lastništvo sporno, s preložitvijo tožbe, ki sta jo na Okrajno sodišče v Novi Gorici vložili prizadeti stranki in z njo zahtevali, naj se ugotovi, da je tožnica lastnica navedenih nepremičnin. Do teh navedb in dokazov se toženka ni opredelila zaradi zmotnega stališča, da je lastništvo nepremičnine dopustno dokazovati zgolj z izpiskom iz zemljiške knjige.

Navedeno v obravnavanem primeru pomeni, da bi tožnica lahko dokazala, da je lastnica nepremičnine, kljub temu, da v času odločitve ni bila vpisana v zemljiško knjigo, vpisana pa je bila zaznamba spora. Pri tem sodišče pripominja, da iz neprerekanih tožbenih navedb izhaja, da ima tožnica navedenih nepremičninah že od leta 1960 oz. 1962 (torej tudi od uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti, ZLNDL) pravico uporabe, čeprav ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Pravica uporabe, kot ena izmed temeljnih upravičenj na nepremičninah v družbeni lasti, je bila izvenknjižna pravica, kar pomeni, da njen obstoj, nastanek in prenos niso bili vezani na konstitutivne učinke vpisov v javne knjige. Vpisi te pravice v zemljiško knjigo so bili le deklaratornega značaja, kar pomeni, da lastninska pravica temelji na originarni, in ne pravnoposlovni pridobitvi.

Ker je toženka, kot rečeno, kot pomembno štela le dejstvo, da tožnica ni vpisana v zemljiško knjigo kot lastnica navedenih nepremičnin, je zmotno uporabila materialno pravo, zaradi česar je tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar potrjuje tudi pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Novi Gorici opr. št. I P 203/2011, ki je v tem postopku sicer ni dopustno uporabiti, saj je bila izdana po tem, ko je bil izpodbijani sklep že izdan.

Sodišče je zato tožbi ugodilo, in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 1. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku bo moral upravni organ upoštevati stališča iz te sodbe ter ponovno ugotoviti, ali je tožnica upravičena oseba za vložitev predloga za obnovo, opredeliti pa se bo morala tudi do pravočasnosti predloga.

Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).

Povračilo stroškov postopka sta zahtevali tudi prizadeti stranki, ki pa sta v postopku sodelovali na strani stranke, ki je spor izgubila, zato je sodišče njun zahtevek za povračilo stroškov zavrnilo (prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).