Jedro

Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo, vbodnina v predelu ledvene hrbtenice, vbodnina v predelu prsne votline, rana z raztrganjem, udarnina nad temensko kostjo, utorni zlom temenske kosti, udarnina možganov, blaga delna ohromelost polovice telesa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 37.310,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.10.2003 dalje do prenehanja obveznosti, ter ji povrniti pravdne stroške. V presežku je tožbeni zahtevek za znesek 37.690,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 1.2.1999 dalje do plačila, ter za zakonske zamudne obresti od 37.310,00 EUR za čas od 1.2.1999 do vključno 5.10.2003, zavrnilo.

Zavrnilni del sodbe s pravočasno pritožbo izpodbija tožeča stranka. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo prvostopne sodbe s prisojo nadaljnje odškodnine in nadaljnjih pravilno odmerjenih pravdnih stroškov, ter s prisojo takih zamudnih in zakonitih zamudnih obresti, kot to izhaja iz tožbenega zahtevka. Priglaša tudi pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Toženi stranki na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba trditve, da je izpodbijani del sodbe obremenjen z absolutnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, določneje ne utemeljuje. Zato velja na ta očitek odgovoriti le, da ni podana kakšna od postopkovnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju: ZPP).

V zvezi z višino odmerjene odškodnine pritožba povzema prvostopne ugotovitve, ter trdi, da je prisoja nadalje zahtevane odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti utemeljena upoštevaje naravo telesnih poškodb, trajanje in intenzivnost bolečin, ter številne neugodnosti. Zahteva, da se poleg prisojenih 12.100,00 EUR za to obliko škode dosodi v celoti zahtevanih 20.000,00 EUR. Odškodnina za strah je prenizko odmerjena iz razloga, ker je tožnik izpovedal, da je bil dolgo časa zaskrbljen za svoje zdravje, v prvotni fazi pa tudi za življenje. Zato poleg prisojenih 5.100,00 EUR zahteva prisojo nadaljnjih 4.900,00 EUR. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je prenizko odmerjena iz razloga, ker niso v zadostni meri ovrednotesne tožnikove omejitve, predvsem pa dejstvo, da je bil ob nezgodi star komaj 23 let, ter da bo moral hude trajne posledice trpeti še približno dve tretjini življenja. Smatra, da znaša pravična odškodnina za to obliko škodo 40.000,00 EUR, zato zahteva prisojo nadaljnjih 21.140,00 EUR. Tudi pri odmeri odškodnine iz naslova skaženosti ni v zadostni meri upoštevana tožnikova izpovedba, da ga brazgotina moti, da je posebej moteče dejstvo, da mora razlagati okoliščine, v katerih je utrpel vbodne rane in presekanine, kar ga vrača v izjemno življenjsko neprijetni dogodek. Po stališču pritožbe tožniku zato poleg prisojenih 1.250,00 EUR pripada še nadaljnjih 3.750,00 EUR.

Prvo sodišče je z odmero denarne odškodnine za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Upoštevati je torej treba objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

Podroben dejanski obseg vseh oblik tožniku nastale nepremoženjske škode, ki pritožbeno niti ni sporen, je razviden iz razlogov na šesti do deveti strani prvostopenjske sodbe. Zato pritožbeno sodišče povzema le, da je tožnik utrpel vbodnino v predelu ledvene hrbtenice desno, vbodnino v predelu leve prsne votline, ki je segala v levo prsno votlino, rano z raztrganjem in udarnino nad levo temensko kostjo, utorni zlom leve temenske kosti, udarnino možgan levo s posledično blago delno ohromelostjo desne polovice telesa ter manjšo poškodbo živčne korenine ledveno desno na nivoju L II. in L III. s posledično neprijetnim zaznavanjem dražljajev na notranji strani desnega stegna, zaradi izgube večje količine krvi pa je bilo tožnikovo življenje v nevarnosti. Ob ugotovitvah prvega sodišča o telesnih bolečinah in nevšečnostih, strahu, duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in duševnih bolečinah zaradi skaženosti, se pritožbene navedbe glede prenizke odmere denarne odškodnine izkažejo za nekoliko pretirane. Prvo sodišče je namreč pri odmeri odškodnine v zadostni meri upoštevalo vse ugotovljene okoliščine. Skupni odmerjeni znesek 37.310,00 EUR pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 40,6 takratnih povprečnih neto plač. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjske škode, ki jo je utrpel tožnik. Tudi zneski denarne odškodnine za posamezno obliko nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje.

Tožeča stranka izpodbija tudi odločitev o obrestih za nepremoženjsko škodo. Zahteva prisojo (“zamudnih in zakonitih zamudnih”) obresti od 1.2.1999 dalje, ter trdi, da prisoja obresti šele od dneva vložitve tožbe dalje, ni materialnopravno pravilna.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je dne 26.6.2002 sprejelo načelno pravno mnenje (Pravna mnenja I/2002, stran 11), ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik in Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih in temeljni obrestni meri (ZPOMZO-A, Uradni list RS, št. 109/2001). Z načelnim pravnim mnenjem je bilo odločeno, da zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo pripadajo oškodovancu od 1.1.2002 dalje, če zamuda ni nastala pozneje, in sicer v času veljavnosti ZPOMZO-A do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od tedaj dalje pa gredo oškodovancu obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. V skladu z omenjenim načelnim pravnim mnenjem je prvo sodišče tako pravilno odločilo, da tožniku ne gredo zakonske zamudne obresti od nepremoženjske škode za čas od 1.2.1999 do 5.10.2003. Za prisojo zamudnih obresti za nepremoženjsko škodo od 1.2.1999 dalje do vložitve tožbe namreč ni podlage.

V kolikor pritožba z zahtevo po prisoji “pravilno odmerjenih pravdnih stroškov” izpodbija prvostopno odločitev o stroških, katerih povrnitev ji ni bila priznana, velja pojasniti, da je bilo moč zaradi pomanjkanja konkretnih pritožbenih navedb ta del odločitve preizkusiti le v okviru kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Ker se je tako izkazalo, da razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, niso podani, ter da ni podan niti kakšen od razlogov, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani del sodbe sodišče prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede na to, da tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije stroške, ki so ji z vložitvijo pritožbe nastali (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).