Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik v letih 2017, 2018, 2019 in 2020 dopusta ni koristil iz objektivih razlogov oziroma ga toženka h koriščenju slednjega tudi ni pozivala. Iz tega razloga je tožnik upravičen do nadomestila za letni dopust za leto 2019 in 2020 in mu ga je sodišče prve stopnje tudi pravilno prisodilo. Vendar pa je tožnik upravičen do denarnega nadomestila zgolj za letni dopust, ki ga je bil na dan prenehanja delovnega razmerja, upoštevajoč obdobje za prenos, kot izhaja iz 3. odstavka 162. člena ZDR-11, upravičen izrabiti, česar pa sodišče prve stopnje nepravilno ni upoštevalo. Pravica do izrabe letnega dopusta namreč ni neomejena in ugasne s potekom obdobja za prenos.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka delno spremeni tako, da se v tem delu na novo glasi: „II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 38.542,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 7. 2020 dalje do plačila, v roku 15 dni od prejema te sodbe. V presežku za znesek 5.487,50 EUR se zahtevek zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti potrebne stroške postopka v višini 87,54 %, tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki povrniti potrebne stroške postopka v višini 12,46 %.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. S sklepom, ki ni pod pritožbo, je sodišče prve stopnje odločilo, da ni pristojno za odločanje v delu tožbe, ki se nanaša na plačilo prispevkov, akontacij in drugih dajatev ter obveznosti, zato je opravljena procesna dejanja v tej zvezi razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo (I. točka izreka). Z izpodbijano sodbo je toženi stranki naložilo, da tožniku v roku 15 dni od vročitve sodbe plača znesek 44.030,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 7. 2020 do plačila (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje (II. in III. točko izreka) se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče sprejelo svojo odločitev o zahtevku iz naslova odpravnine na podlagi tehtanja izpovedb tožnika in priče A. A., kot izhaja iz 18. točke sodbe. Neutemeljeno je verjelo tožniku glede tega, da je sporno pogodbo o zaposlitvi podpisala tedanja direktorica A. A. Zaključek sodišča, da je bila tožnikova izpoved prepričljivejša je po prepričanju tožene stranke v nasprotju tako s pisnima izjavama priče, kot samo izpovedbo priče A. A. na naroku dne 17. 11. 2021. Tožena stranka vztraja, da pogodba med tožnikom in toženo stranko ni bila sklenjena in je zato v tem delu sodišče nepopolno in napačno ugotovilo dejansko stanje in na tej podlagi sprejelo napačno odločitev. Priča A. A. je podala pisni izjavi (dne 17. 6. 2020 in 30. 11. 2020), da pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 2017 ni podpisala oziroma podpis, ki se nahaja pod njenim imenom na pogodbi, ni njen. Pri izjavi je vztrajala tudi tekom sodnega postopka in je ob zaslišanju dne 17. 11. 2021 izpovedala, da je pogodbo prvič videla, ko jo je tožena stranka obvestila o vložitvi tožbe. Priča je za vsako predloženo listino posebej pojasnila ali jo je podpisala ali ne. V zvezi z izpovedbo tožnika, da ji je nosil v podpis pogodbe, je priča jasno izpovedala, da ji je nosil v podpis večinoma pogodbe o sodelovanju, ampak pogodbe o zaposlitvi z njim ni podpisala. Izrecno je povedala, da ves čas, ko je bila direktorica ni videla tožnikove pogodbe o zaposlitvi in z njo ni bila seznanjena, ter je tudi ni podpisala. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je priča A. A. očitno pogodbo o zaposlitvi podpisala, ker je bil njen način dela takšen, da se ni podrobneje seznanila z vsebino dokumentacije, ki jo je podpisala, saj je priča izrecno navedla, da pogodbe o zaposlitvi ni podpisala. Izrecno in jasno je zavrnila možnost, da bi podpisala pogodbo o zaposlitvi s takšno vsebino. Priči A. A. in B. B. sta izpovedali, da je bil tožnik povsem samostojen pri odločanju o delovnem času in dopustu in je imel možnost koristiti dopust, ter mu tega nihče ni onemogočil. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik dopusta ni mogel koristiti materialnopravno napačna. Kot je izpovedala priča A. A., se ona ni aktivno vključevala v vodenje tožene stranke, zato je tožnik sam odločal, ali bo koristil dopust ali ne. Ker tožnik svoje pravice ni izrabil namerno, čeprav je imel možnost koristiti dopust, niso podani pogoji za plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust. Priča B. B. je izpovedala, da je bilo 35 honorarnih sodelavcev, ki bi lahko opravili delo pri toženi stranki tudi v času, ko bi tožnik koristil dopust. Tožnik je bil tudi zadolžen za vodenje evidence koriščenja letnega dopusta, ki pa je ni predložil toženi stranki, zato je ni mogla predložiti sodišču. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev zahtevka s stroškovno posledico.

3. Tožnik prereka trditve tožene stranke v pritožbi in navaja, da je odločitev sodišča pravilna, saj je A. A. podpisala sporno pogodbo in je podpisovala tudi druge pogodbe s področja delovnega in avtorskega prava ter je imela vpogled v vse pogodbe, mesečne obračune osebnih dohodkov zaposlenih, ker je njeno podjetje C. d. o. o. opravljalo vse računovodske storitve za toženo stranko. Ko je podjetje C. d. o. o. junija 2017 izstopilo iz lastniške strukture tožene stranke, je sedanji lastnik D. d. o. o., ki je v lasti E. E. pred nakupom opravil pregled tožene stranke, vključno s pogodbami vseh zaposlenih. Tožena stranka pred prihodom B. B., ki je funkcijo direktorice nastopila 2. 10. 2019, ni nikoli zaposlovala 35 honorarnih sodelavcev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in katere zgolj pavšalno navaja tožena stranka. Glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen glede plačila nadomestila za neizkoriščen letni dopust za leti 2017 in 2018. 6. Med strankama ni bilo sporno, da je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju, kot tudi ne, da mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi njegove redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sporno je bilo predvsem, ali je bila veljavno sklenjena pogodba o zaposlitvi z dne 1. 1. 2017 za delovno mesto "...". Tožnik je v dokazne namene predložil pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 1. 2017 in trdil, da je to pogodbo o zaposlitvi, na podlagi katere je bil v delovnem razmerju s toženo stranko, podpisala tedanja direktorica A. A., medtem ko tožena stranka pogodbe o zaposlitvi ni predložila, za sporno pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 1. 2017 pa je trdila, da ni bila podpisana s strani tedanje direktorice A. A., ter da posledično tožnik ni upravičen do plačila odpravnine, ki je določena v pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 1. 2017. Glede na to, da sta stranki glede podpisa sporne pogodbe o zaposlitvi zatrjevali diametralno nasprotno, je sodišče prve stopnje z namenom ugotovitve dejanskega stanja izvedlo dokaz z zaslišanjem tožnika in priče A. A., ter postavilo izvedenko za forenzično preiskovanje rokopisov in podpisov F. F. 7. Izvedenka je v izvedenskem mnenju z dne 20. 2. 2022 zapisala, da je sporni podpis na pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 1. 2017 oblikovan kot izrazito enostavna parafa, ki ne kaže dovolj rokopisnih značilnosti, ki so potrebne za preiskavo in podajo mnenja o piscu. Sporni podpis tako ni bil primeren za preiskavo in primerjavo s kakršnimkoli primerjalnim gradivom, torej ni bil primeren za ugotavljanje pisca s primerjavo rokopisnih značilnosti. Sodišče z izvedbo navedenega dokaza ni moglo ugotoviti, ali je podpis na sporni pogodbi o zaposlitvi podpisala tedanja direktorica A. A., je pa o navedenem dejstvu pravilno odločalo na podlagi ostalih v postopku izvedenih dokazov, to je zlasti na podlagi zaslišanja tožnika in priče A. A. Pri tehtanju o tem, kateri izpovedi podeliti vero in zaupanje v resničnost izpovedanega, je sodišče kot verodostojno in prepričljivejšo ocenilo izpoved tožnika.

8. Sodišče je zapisalo, da je izpovedba tožnika glede načina dela pri toženi stranki in podpisovanja pogodb bila jasna, natančna in prepričljiva. Tožnik je izpovedal, da je podpisal pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 1. 2017 kot delavec, medtem ko jo je na strani delodajalca podpisala tedanja direktorica tožene stranke A. A. Izpovedal je, da direktorica ni prihajala v prostore tožene stranke, temveč so ji dokumentacijo, ki jo je bilo potrebno podpisati odnašali v poslovno stavbo podjetja C. d. o. o., ki je bilo solastnik tožene stranke. Sporno pogodbo je tožnik odnesel v podpis direktorici, hkrati pa ji je predal v podpis še avtorske pogodbe in račune, ki jih je bilo potrebno plačati. Tožnik je izpovedal, da je bilo potrebno novo pogodbo o zaposlitvi z njim skleniti, ker je bil konec decembra 2016 imenovan za odgovornega urednika in da je direktorica pogodbo o zaposlitvi prebrala in jo podpisala, sam pa jo je odnesel nazaj na firmo tožene stranke ter jo predal na mesto, kjer so se hranile pogodbe. Kopijo pogodbe je poslal v računovodstvo zaradi obračuna plač, ki ga je za toženo stranko izvajalo računovodstvo podjetja C. d. o. o. Pogodba je bila kasneje dana na pogled še novemu lastniku, in sicer E. E., G. G. pa je bila posredovana po elektronski pošti, s strani kasnejše direktorice B. B. 9. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je priča A. A. kategorično zanikala podpis pogodbe in seznanjenost s pogodbo. Priča je med samim zaslišanjem potrdila, da je način dela v zvezi s podpisovanji pogodb pri toženi stranki potekal tako, kot je izpovedal tožnik. Izpovedala je, da ji je tožnik nosil v podpis različno dokumentacijo in pogodbe o sodelovanju večkrat na teden, ter da ji je tožnik na hitro povedal o vsebini pogodbe o sodelovanju, ki jih je sama tudi na hitro pregledala in podpisala. Pri tem pogodb, ki jih je v podpis nosil tožnik, ni brala. Sodišče prve stopnje je njeni izpovedi sledilo kot prepričljivi in jasni v zvezi s postopkom podpisovanj pogodb, vendar ni sledilo njeni izpovedi v delu, ki se je nanašala na to, da sporne pogodbe o zaposlitvi ni podpisala. Kot je priča sama izpovedala, pogodb in dokumentacije, ki jo je podpisovala, ni podrobneje preučevala in je ni prebrala. Glede na ugotovljen način dela in upoštevaje, da je A. A. zgolj pavšalno vztrajala pri tem, da pogodbe o zaposlitvi s tožnikom ni podpisala, ji sodišče utemeljeno ni verjelo.

10. B. B., ki je na direktorski funkciji tožene stranke nasledila A. A. (v obdobju 30. 6. 2017 do 12. 10. 2019) je izpovedala, da je bila s sporno pogodbo o zaposlitvi seznanjena in da jo je tudi videla, ter da se ji odpravnina ni zdela sporna, zlati upoštevaje, da je bil tožnik na funkciji odgovornega urednika. Hkrati je izpovedala, da je bil o sporni pogodbi o zaposlitvi seznanjen tudi lastnik družbe D., ki je bila lastnica tožene stranke, E. E. Kot je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, je verjelo priči B. B., ki je izpovedala na podlagi lastne zaznave ter je bila izpoved jasna, natančna, prepričljiva in skladna in posledično sodišče ni verjelo izpovedbi E. E., da s sporno pogodbo o zaposlitvi ni bil seznanjen in se je seznanil šele potem, ko je tožnik vložil tožbo.

11. Neutemeljene so pritožbene trditve, ki smiselno zatrjujejo kršitev 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Slednji vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je kršen le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična. Dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Iz nje je razvidno, katera dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo kot odločilna, ta so oprta na izvedene dokaze, na podlagi izvedenih dokazov, so tudi sprejeti pravilni dokazni zaključki. O odločilnih dejstvih ni nasprotij, niti le ta niso v nasprotju s splošno znanimi dejstvi. Dokazi niso upoštevani selektivno kot izpostavlja pritožba, nobenih dokazov o odločilnih dejstvih sodišče ni zanemarilo, kar neutemeljeno izpostavlja pritožba (na primer izpovedi prič A. A. in B. B.). Izpovedi tožnika in prič in njihovo verodostojnost je sodišče prve stopnje ocenilo pravilno ter ustrezno, iz obrazložitve sodbe je moč razbrati, zakaj je posameznim izpovedbam sledilo.

12. Neutemeljene so pritožbene trditve, da bi sodišče moralo upoštevati dejstvo, da noben drug urednik pri toženi stranki nikoli ni imel dogovorjene pravice, kot jo vtožuje tožnik (odpravnino, če delavec sam da odpoved) in da je tako pogodbeno določilo v nasprotju z interesi delodajalca. Za odločitev v konkretnem sporu tudi ni bistveno, ali se je takratna direktorica A. A. aktivno vključevala v vodenje, ali je tožniku glede na njegov dejanski položaj pri toženi stranki omogočila, da je sam odločal o tem, ali bo koristil dopust ali ne.

13. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na 164. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013), ki ureja nadomestilo za neizrabljen letni dopust. Pri tem se je utemeljeno sklicevalo na sodbi SEU v zadevah C 619/16 in C 684/16, kjer je sodišče EU zavzelo stališče, da delavec pridobljene pravice do plačanega letnega dopusta ne more samodejno izgubiti zato, ker ni podal prošnje za izrabo dopusta. Odločilo je, da pravo EU nasprotuje temu, da delavec samodejno izgubi plačan letni dopust, do katerega je bil upravičen na podlagi prava EU, s tem pa tudi pravico do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust le zato, ker za dopust ni zaprosil pred prenehanjem delovnega razmerja. Pravilno je izpostavilo, da je potrebno pri presoji upoštevati, ali je delodajalec delavcu dejansko omogočil uveljavljanje te pravice.

14. Dokazno breme v zvezi s tem je na delodajalcu, in sicer da dokaže, da je ravnal z vso potrebno skrbnostjo, da bi dejansko delavec imel možnost izrabiti plačan letni dopust, do katerega je bil upravičen. Tožena stranka je zatrjevala le, da tožniku ni onemogočila oziroma prepovedala koriščenje dopusta, ter da se je tožnik sam odločil, da dopusta ne bo koristil. Tožnik pa je izpovedal, da bi mu letni dopust morala odobriti direktorica tožene stranke in ne drži, da bi sam sebi odobraval dopust. Do prenehanja delovnega razmerja v letu 2020 (slednje mu je prenehalo dne 21. 1. 2020 na podlagi njegove redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) je bil od meseca oktobra 2019 dalje v bolniškem staležu in zato v tem obdobju dopusta ni mogel koristiti. Ker je bilo pri toženi stranki zaposlenih 9 oseb, od tega zgolj trije novinarji, je bilo program izredno težko zagotoviti, zato je bil on tisti, ki je vselej vskočil in pripravljal prispevke namesto odsotnih. Je pa o tem, da zaradi preobilice dela dopusta ne more koristiti opozoril tako A. A. kot tudi novo direktorico B. B. 15. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil obseg dela tožnika v vtoževanem obdobju, konkretno v letu 2017, 2018 in 2019, ko je (v oktobru 2019) nastopil bolniški stalež tolikšen, da ni koristil letnega dopusta, toženka pa ga h koriščenju slednjega tudi ni pozivala. Navedeno je sodišče zaključilo na podlagi izpovedi tožnika in priče B. B., ki je potrdila, da tožnik letnega dopusta ni koristil zaradi obsega dela in odsotnosti drugih delavcev in da je tožnik vskočil vselej tudi, kadar je bil primanjkljaj delavcev. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik v letih 2017, 2018, 2019 in 2020 dopusta ni koristil iz objektivih razlogov oziroma ga toženka h koriščenju slednjega tudi ni pozivala. Iz tega razloga je tožnik upravičen do nadomestila za letni dopust za leto 2019 in 2020 in mu ga je sodišče prve stopnje tudi pravilno prisodilo. Vendar pa je tožnik upravičen do denarnega nadomestila zgolj za letni dopust, ki ga je bil na dan prenehanja delovnega razmerja, upoštevajoč obdobje za prenos, kot izhaja iz 3. odstavka 162. člena ZDR-11, upravičen izrabiti, česar pa sodišče prve stopnje nepravilno ni upoštevalo. Pravica do izrabe letnega dopusta namreč ni neomejena in ugasne s potekom obdobja za prenos2. Tožniku je posledično sodišče prve stopnje nepravilno prisodilo tudi nadomestilo za letni dopust za leto 2017 v znesku 2.737,44 EUR in leto 2018 v znesku 2.750,06 EUR.3 V tem delu je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo nadomestila za letni dopust za leti 2017 in 2018 (5. alineja 1. odstavka 358. člena ZPP).

16. Zaradi spremembe odločitve glede vtoževanih terjatev je bilo potrebno poseči tudi v odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je skladno s 4. odstavkom 163. člena ZPP sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v celoti povrniti stroške postopka, ki jih bo odmerilo s posebnim sklepom. Pri tem pa bo moralo upoštevati uspeh strank v postopku, kot je ugotovljen v odločbi pritožbenega sodišča. 17. V preostalem pa je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožena stranka stroškov postopka ni priglasila, navedbe v odgovoru na pritožbo pa niso bistveno prispevale k razjasnitvi zadeve, zato je pritožbeno sodišče glede pritožbenih stroškov odločilo, kot izhaja iz izreka.

1 Delavec ima pravico izrabiti ves letni dopust, ki ni bil izrabljen v tekočem koledarskem letu do 30. junija naslednjega koledarskega leta, zaradi odsotnosti zaradi bolezni ali poškodbe, porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo pa do 31. decembra naslednjega koledarskega leta. 2 Iz zadeve C 619/16 in C 684/16 ne izhaja, da bi se obravnavalo neizrabljen letni dopust, glede katerega bi obdobje za prenos že poteklo pred prenehanjem delovnega razmerja, kar je bistvena okoliščina v tem sporu. 3 Delavec, ki mu zaradi morebitnega protipravnega ravnanja delodajalca ni omogočeno koriščenje letnega dopusta, lahko v določenih primerih sicer terja plačilo za neizkoriščen plačan dopust kot odškodnino, vendar tožnik ni podal nobenih relevantnih navedb glede obstoja odškodninske odgovornosti tožene stranke.