Jedro

Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) določa, da gre oškodovancu pravična denarna odškodnina za pretrpljene in seveda tudi bodoče (203. člen ZOR) duševne bolečine zaradi skaženosti. Iz te zakonske določbe izhaja, da morata biti podana kumulativno dva elementa dejanskega stanja, da bi bilo mogoče prisoditi odškodnino. To sta objektivni in subjektivni element. Prvi je v spremenjeni oškodovančevi zunanjosti, gibih, uporabi ortopedskih in drugih pripomočkov ipd. Drugi je v tem, da skaženost vpliva na oškodovančevo duševno ravnotežje oziroma duševno počutje sploh, to oboje pa se kaže v duševnih bolečinah. Skaženost sama zase torej še ni podlaga za povračilo pravno priznane negmotne škode. Podane morajo biti še psihične bolečine oškodovanca, ki jih trpi zaradi skaženosti. Ali drugače povedano, če sodišče ugotovi, da oškodovanec ne trpi duševnih bolečin, odškodnine iz tega naslova ne prisodi, dasiravno je skaženost podana.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu spremeni tako, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki poleg pravnomočno prisojene glavnice 4,500.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški še 2,500.000,00 SIT in še 99.422,00 SIT pravdnih stroškov, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.11.1993 dalje do plačila ter še 7.800,00 SIT pritožbenih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.11.1994 dalje do plačila - vse v 15 dneh.

V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka mora plačati tožeči stranki 61.180,00 SIT revizijskih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.10.1996 dalje do plačila v 15 dneh.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi s prometno nesrečo dne 17.3.1991, v kateri je bil tožnik udeležen kot sopotnik v osebnem avtomobilu, je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku za toženkino plačilo odškodnine za telesne bolečine v znesku 1,200.000,00 SIT od zahtevanih 2,000.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 2,600.000,00 SIT od zahtevanih 5,000.000,00 SIT, medtem ko je zahtevek za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 500.000,00 SIT zavrnilo v celoti.

Višje sodišče je pritožbo tožene stranke proti tej sodbi zavrnilo kot neutemeljeno, pritožbi tožeče stranke pa delno ugodilo in sodbo spremenilo tako, da gre tožniku 1,500.000,00 SIT odškodnine za telesne bolečine in 3,000.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, medtem ko mu odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti ne gre.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožeča stranka iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava in predlaga, naj jo vrhovno sodišče spremeni tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno in da bodo priznani vsi dosedanji in revizijski stroški. V izvedenskih mnenjih je več kot dovolj razlogov, da se prizna višja odškodnina. Gre za katastrofalne posledice v tožnikovem vsakdanjem življenjskem in profesionalnem udejstvovanju. Škoda zaradi skaženosti je objektivizirana v izvedenskih mnenjih, obstaja pa v njegovi psihi, ki se je ne da izključiti. Tožnik ima vidne brazgotine in vidno šepa, kar ljudi moti.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, pristojni javni tožilec pa se o njej ni izjavil. Revizija je delno utemeljena.

Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) določa, da gre oškodovancu pravična denarna odškodnina za pretrpljene in seveda tudi bodoče (203. člen ZOR) duševne bolečine zaradi skaženosti. Iz te zakonske določbe izhaja, da morata biti podana kumulativno dva elementa dejanskega stanja, da bi bilo mogoče prisoditi odškodnino. To sta objektivni in subjektivni element. Prvi je v spremenjeni oškodovančevi zunanjosti, gibih, uporabi ortopedskih in drugih pripomočkov ipd. Drugi je v tem, da skaženost vpliva na oškodovančevo duševno ravnotežje oziroma duševno počutje sploh, to oboje pa se kaže v duševnih bolečinah. Skaženost sama zase torej še ni podlaga za povračilo pravno priznane negmotne škode. Podane morajo biti še psihične bolečine oškodovanca, ki jih trpi zaradi skaženosti. Ali drugače povedano, če sodišče ugotovi, da oškodovanec ne trpi duševnih bolečin, odškodnine iz tega naslova ne prisodi, dasiravno je skaženost podana. Nižji sodišči sta ugotovili, da tožnik takšnih bolečin nima oziroma da jih ne čuti, na to dejansko ugotovitev pa so v revizijskem postopku vezani tako sodišče kot pravdni stranki (tretji odstavek 385. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP). Tako ni mogoče upoštevati revizijske trditve, da je dvomljivo, ali tožnika njegova spremenjena zunanjost in pošepavanje res ne motita. Na nekoliko nespretno trditev, češ da ta vrsta škode obstaja v tožnikovi psihi, velja odvrniti, da duševne bolečine pomenijo duševno trpljenje, torej ne nekaj, kar je v človekovi podzavesti, marveč kar se kaže kot občutenje prizadetosti na duševnem področju. Obstoj slednjega pa je tožnik, zaslišan kot stranka, zanikal in to dejansko ugotovitev sta sodišči tudi sprejeli. Po povedanem sta torej pravilno ravnali, kar zadeva odločitev o odškodnini za duševne bolečine zaradi skaženosti, in v tem delu je zato vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (drugi odstavek izreka te odločbe), saj tudi ne gre za procesno kršitev, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti (393. člen ZPP).

Pač pa je revizija utemeljena v celoti v delu, s katerim izpodbija odločitev, s katero sta bila delno zavrnjena zahtevka za plačilo odškodnine za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Zopet izhajajoč iz ugotovitev dejanskega stanja ugotavlja vrhovno sodišče, da sodišče druge stopnje (in toliko bolj prve stopnje) ni v vsem pravilno uporabilo materialnega prava (200. in 203. člen ZOR), saj pravnomočno prisojeni odškodnini iz teh naslovov ne pomenita pravične denarne odškodnine (prvi odstavek 200. člena ZOR). Za to, da bi se s prisojo odškodnine približali pravičnemu zadoščenju, morajo dobiti ugotovljeni trajanje in intenzivnost tako telesnih bolečin in nevšečnosti, kakor tudi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti krepkejši odsev v sami odmeri višine odškodnin.

Kar zadeva telesne bolečine, velja poudariti, da so trajale izredno dolgo že v fazi zdravljenja: približno leto dni in od tega je bilo neprestanih hudih bolečin kar 33 dni, nadalje, da sta bili potrebni dve operaciji in da je bil tožnik rentgeniziran kar 41-krat, da so bili nujni mavčni povoji roke, noge in vratu, pri čemer je slednjega nosil kar 45 dni, da se je dalj časa lahko gibal le z ortopedskimi pripomočki, medtem pa je moral prenašati 18 dni strogega ležanja. Po končanem zdravljenju zdaj trpi in bo trpel tudi v prihodnje lahke bolečine, toda neprestane, ki jih mora lajšati z zdravili in fizioterapevtskimi procedurami. Upoštevaje vse to in končno tudi okvire, v kakršnih priznavajo sodišča odškodnino za telesne bolečine, seveda ob nujni individualizaciji, je mogoče ugotoviti, da vtoževana odškodnina iz tega naslova v znesku 1,500.000,00 SIT ni pretirana. Pravkar ugotovljeno velja tudi za zahtevano odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 3,000.000,00 SIT. Sodišči sta prenizko ovrednotili med številnimi posledicami nesreče, ki jih ima tožnik in ki povzročajo duševne bolečine, dejstvo, da gre poleg zavrte gibljivosti v zapestju, oslabljene grobe moči živčevja desnega stegna in zato za pošepavanje, kar vse zmanjšuje njegove življenjske zmožnosti za 70 %, še za spremenjeno osebnost na intelektualnem področju. Vse to še povečuje njegove duševne bolečine spričo dejstva, da je pred nesrečo opravljal visoko zahtevno fizično in intelektualno delo. Ob tako prizadetih telesnih in še posebej intelektualnih sposobnostih in tožnikovi starosti, je primerna odškodnina v zahtevanem znesku.

Sodišče je zato reviziji v tem delu ugodilo in na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP izpodbijano sodbo v zavrnitvenem delu spremenilo tako, kot je to razvidno iz prvega odstavka izreka te odločbe.

Takšen izid revizijskega postopka je narekoval tudi spremembo v stroškovni odločitvi (drugi odstavek 166. člena ZPP). Tožeča stranka je v pravdi uspela skoraj v celoti (od zahtevanih 7,500.000,00 SIT ji je bilo zavrnjenih le 500.000,00 SIT), z zavrnjenim delom pa niso nastali posebni stroški, zaradi česar mora tožena stranka plačati tožeči stranki vse njene pravdne stroške (tretji odstavek 154. člena ZPP). Teh je bilo na prvi stopnji, kot je izračunano v izpodbijani sodbi 273.000,00 SIT odvetniških in 31.698,00 SIT izvedenskih stroškov, torej skupaj 304.698,00 SIT. Ker je bilo tožeči stranki prisojenih že 205.776,00 SIT, ji gre tako še 99.422,00 SIT. Pritožbene stroške za zastopanje je potrebno odmeriti od zneska 2,500.000,00 SIT, s katerim je uspela tožeča stranka, kar da (480 točk za sestavo pritožbe in 10 točk za obvestilo stranki pomnoženo s 65) 31.850,00 SIT in ker ji je bilo že prisojenih 24.050,00 SIT, ji mora tožena stranka povrniti še 7.800,00 SIT pritožbenih stroškov. Od zneska, s katerim je tožeča stranka uspela, je potrebno odmeriti tudi njene revizijske stroške za odvetnika (10 točk za konferenco, 900 točk za sestavo revizije in 10 točk za obvestilo stranki pomnoženo s 66,50) v znesku 61.180,00 SIT. Tožeči stranki gredo tudi obresti od prisojenih stroškov, seveda pa ne od stroškov v zvezi s pravnima sredstvoma že od sodbe sodišča prve stopnje, kot to želi revident, marveč le od dnevov odločanja o njiju.