Jedro

V Sporazumu o vprašanjih nasledstva (MSVN) so se države podpisnice dogovorile tudi glede nekaterih vprašanj, ki se nanašajo na področje pokojnin (Priloga E), vendar pri tem ne gre za določbe, na katere bi se lahko posamezniki pri uveljavljanju svojih pravic pred upravnimi organi in sodišči neposredno sklicevali (t. i. "self-executing treaty provisions"). Določbe 1., 2. in 3. člena citirane Priloge ne ustvarjajo pravic in obveznosti posameznikov, temveč urejajo zgolj razmerja med državami podpisnicami in kot take ne morejo predstavljati pravne podlage za odločitev o tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine. Tožnik bi se lahko na določbe mednarodne pogodbe v konkretnem upravnem oz. sodnem postopku uspešno skliceval le v primeru, če bi bile z njimi njegove pravice povsem jasno in izrecno določene.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. 14-4112780 z dne 9. 9. 2004 in odločba št. 4112780 z dne 28. 10. 2004 ter da se toženi stranki naloži izdajo novega upravnega akta. Z izpodbijanima odločbama je tožena stranka zavrgla tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), ker je ugotovila, da je bilo o pravici tožnika do starostne pokojnine že dokončno in pravnomočno odločeno, in sicer je bila njegova zahteva zavrnjena, od tedaj pa se dejansko in pravno stanje ni spremenilo. Po presoji sodišča prve stopnje sta izpodbijani odločbi tožene stranke, ki temeljita na določilu 4. točke 129. člena ZUP, pravilni.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo z vseh revizijskih razlogov. Navaja, da v celoti vztraja pri pritožbenih navedbah, ki jih v reviziji tudi citira, ter sodišču druge stopnje očita, da se do njih ni opredelilo. Sodišči sta zavzeli stališče, da MSVN predstavlja le podlago za sklepanje dvostranskih sporazumov, s katerimi bodo države urejale medsebojne pravice in obveznosti, s tem pa sta po njegovem mnenju MSVN interpretirali napačno. Meni, da MSVN dokončno ureja pravice in obveznosti držav naslednic. Če država za uresničitev svojih obveznosti še ni sprejela ne dodatnih sporazumov ne zakonodaje, je za to odgovorna sama in ne sme zaradi tega kršiti ustavne pravice do socialne varnosti. Upravičenci imajo pravico do vojaških pokojnin tudi v primerih, ko dodatni sporazumi niso bili sklenjeni. Morebitno pravno praznino je pač treba zapolniti tako, kot za take primere narekujeta pravna teorija in sodna praksa. MSVN predvideva le možnost, ne pa nujnost sklepanja dodatnih sporazumov, predvsem pa v 8. členu države podpisnice jasno zaveže, da tudi brez takih dodatnih sporazumov na podlagi vzajemnosti sprejmejo potrebne ukrepe v skladu s svojim notranjim pravom, da zagotovi, da se določbe tega sporazuma priznajo in uveljavijo pred njenimi sodišči. Republika Slovenija s ZPIZVZ tega ni naredila. V kolikor sodišča menijo, da glede na ZPIZVZ upravičencem po MSVN ni mogoče priznati njihovih pravic, predlaga sprožitev postopka za oceno ustavnosti pravnih praznin v ZPIZVZ (oziroma v zakonodaji nasploh) po 156. členu Ustave.

4. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 26/04) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Tožeča stranka v reviziji bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne opredeli v smislu določb ZPP, je pa iz revizijskih navedb mogoče razbrati, da iz razloga, ker naj se sodišče druge stopnje ne bi v zadostni meri opredelilo do pritožbenih navedb, sodišču druge stopnje očita bistveno kršitev določbe prvega odstavka 360. člena ZPP. Navedena smiselno uveljavljana kršitev bi lahko predstavljala upošteven revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. alineje prvega odstavka 370. člena ZPP.

8. Na podlagi določbe prvega odstavka 360. člena ZPP mora sodišče presoditi pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je pri odločanju upoštevalo po uradni dolžnosti. Na podlagi teh določb se mora sodišče torej opredeliti le do navedb in razlogov, ki so odločilnega pomena za odločitev, medtem ko se do nebistvenih navedb strank ni dolžno opredeliti. V predmetni zadevi je iz sodbe sodišča druge stopnje jasno razvidno, da se je sodišče z ugovori tožnika seznanilo in jih v okviru preizkusa sodbe sodišča prve stopnje tudi obravnavalo, na pritožbene navedbe pa je odgovorilo izčrpno in obširno. Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da kršitev določbe prvega odstavka 360. člena ZPP ni podana.

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. Izpodbijani odločbi, s katerima je bila zavržena tožnikova zahteva za priznanje pravice do starostne pokojnine, temeljita na določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Po navedeni določbi organ s sklepom zavrže zahtevo, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

11. V obravnavani zadevi je bila tožnikova zahteva za priznanje pravice do starostne pokojnine zavržena na podlagi ugotovitev, da je bila o taki zahtevi že izdana zavrnilna odločba ter da se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Da je bila o tožnikovi pravici do starostne pokojnine že izdana pravnomočna zavrnilna odločba, in da se dejansko stanje, na katero se opira njegov zahtevek, od tedaj ni spremenilo, med pravdnima strankama ni bilo sporno, zato je za rešitev predmetne zadeve odločilno predvsem vprašanje, ali je bila v spornem obdobju spremenjena pravna podlaga, na katero se opira tožnikov zahtevek.

12. Pravno podlago za odločitev o tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine predstavljajo določbe Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ, Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami). Slednji ureja pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki so jih državljani Republike Slovenije in drugi upravičenci po tem zakonu pridobili oziroma so izpolnili pogoje za njihovo pridobitev na podlagi zavarovanja po predpisih bivše SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, in usklajevanje oziroma prevedba teh pravic. Ker na navedeni pravni podlagi temelji že dokončna in pravnomočna odločba tožene stranke št. P-14 4112780 z dne 16. 2. 2004 v zvezi z odločbo št. 4112780 z dne 4. 5. 2004, s katero je tožena stranka že zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine, do izdaje izpodbijane odločbe pa se navedena pravna podlaga tudi ni spremenila, je bila ponovna zahteva tožnika za priznanje pravice do starostne pokojnine z izpodbijanima odločbama tožene stranke v skladu z določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP pravilno zavržena.

13. Tožnik se v tem postopku neutemeljeno sklicuje na Sporazum o vprašanjih nasledstva (MSVN - Uradni list RS-MP št. 20/02). Sledenji je glede na Obvestilo o začetku veljavnosti mednarodnih pogodb (Uradni list RS-MP 18/2004) za Republiko Slovenijo in ostale države naslednice nekdanje SFRJ sicer res začel veljati šele 2. 6. 2004, vendar pa slednji ne more predstavljati pravne podlage za odločitev o tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine.

14. MSVN je z ratifikacijo in objavo postal del notranjega pravnega reda Republike Slovenije in se glede na določbo 8. člena Ustave uporablja neposredno, vendar po to ne pomeni, da so njegove določbe tudi nujno neposredno uporabljive pri odločanju o pravicah in obveznostih posameznikov. Pojem neposredne uporabljivosti v smislu določbe 8. člena Ustave se nanaša na način prenosa določil mednarodnih pogodb v notranji pravni red in pomeni zgolj to, da za veljavnost MSVN zadošča zakon o ratifikaciji, katerega del je navedeni sporazum, ter objava, in da vsebine tega sporazuma ni potrebno preliti v predpise notranjega pravnega reda. Ali pa se lahko posamezniki pri uveljavljanju svojih pravic pred upravnimi organi in sodišči na določbe kakšne sicer ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe tudi neposredno sklicujejo, pa je odvisno od narave takšnih določb. Neposredna uporaba določb mednarodnih pogodb je namreč mogoča le v primerih, ko te ne urejajo le razmerja med državami podpisnicami mednarodne pogodbe, pač pa jasno in konkretno določajo tudi pravice in obveznosti posameznikov. Mednarodne pogodbe sicer običajno k določenemu ravnanju zavezujejo le države podpisnice oz. vsebujejo splošne določbe, kar glede obravnavane problematike pokojnin velja tudi za MSVN.

15. V MSVN so se države podpisnice dogovorile tudi glede nekaterih vprašanj, ki se nanašajo na področje pokojnin (Priloga E, ki na podlagi določbe 6. člena MSVN predstavlja sestavni del sporazuma), vendar pa pri tem ne gre za ne določbe, na katere bi se lahko posamezniki pri uveljavljanju svojih pravic pred upravnimi organi in sodišči neposredno sklicevali (t. i. "self-executing treaty provisions"). V 1. členu navedene priloge so se države podpisnice dogovorile, da vsaka od njih prevzame odgovornost za pokojnine in redno plačuje zakonsko utemeljene pokojnine, ki jih je financirala kot nekdanja republika SFRJ, ne glede na narodnost, državljanstvo, začasno ali stalno prebivališče upravičenca. V 2. členu so se dogovorile, da vsaka od njih prevzame odgovornost za pokojnine, do katerih so upravičeni njeni državljani, ki so bili državni ali vojaški uslužbenci SFRJ, ne glede na to, kje imajo začasno ali stalno prebivališče, če so bile te pokojnine financirane iz zveznega proračuna ali drugih zveznih virov SFRJ in jih redno izplačuje. V 3. členu pa, da če je potrebno, države podpisnice sklenejo dvostranske dogovore za zagotavljanje izplačila pokojnin po 1. in 2. členu te priloge osebam, ki so v drugi državi in ne v tisti, ki jim izplačuje pokojnine, za prenos potrebnih sredstev za zagotovitev izplačila teh pokojnin in za izplačilo pokojnin sorazmerno s plačilom prispevkov; če je primerno, se lahko pred sklenitvijo takih dokončnih dvostranskih dogovorov sklenejo začasni dogovori za zagotavljanje plačevanja pokojnin v skladu z 2. členom; vsi dvostranski sporazumi, sklenjeni med katerima koli državama, prevladajo nad določbami te priloge in rešijo vprašanje vzajemnih zahtevkov med pokojninskimi skladi držav v zvezi z izplačili pokojnin pred začetkom veljavnosti takih sporazumov. Kot pravilno ugotavlja že sodišče druge stopnje, citirane določbe pravic in obveznosti posameznikov ne ustvarjajo. Urejajo namreč zgolj razmerja med državami podpisnicami, kot take pa ne morejo predstavljati pravne podlage za odločitev o tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine. Tožnik bi se na določbe mednarodne pogodbe lahko v konkretnem upravnem oz. sodnem postopku uspešno skliceval le v primeru, ko bi bile z njimi njegove pravice povsem jasno in izrecno določene.

16. Takšni razlagi pritrjuje tudi določba 8. člena MSVN, na katero se v reviziji izrecno sklicuje tudi tožnik. Tudi pri navedeni določbi, s katero so se države podpisnice dogovorile, da na podlagi vzajemnosti sprejmejo potrebne ukrepe v skladu s svojim notranjim pravom, da zagotovijo, da se določbe tega sporazuma priznajo in uveljavijo pred njihovimi sodišči, upravnimi sodišči in organi, in da imajo druge države naslednice ter njihovi državljani dostop do teh sodišč, upravnih sodišč in organov, da se zagotovi uresničevanje tega sporazuma, gre namreč za obveznosti, ki se nanašajo na države podpisnice, ne pa za pravice posameznikov, ki bi bile določene dovolj jasno in izrecno, da bi jih bilo v upravnem oz. sodnem postopku mogoče neposredno uporabiti. Pri tem tudi ne gre za problem pravne praznine oz. neskladja ZPIZVZ z MSVN, kot to v reviziji poskuša prikazati tožnik. Z MSVN je Republika Slovenija prevzela odgovornost za pokojnine, do katerih so upravičeni njeni državljani, ki so bili državni ali vojaški uslužbenci SFRJ, ne glede na to, kje imajo začasno ali stalno prebivališče, če so bile te pokojnine financirane iz zveznega proračuna ali drugih zveznih virov SFRJ. Medtem ko je z MSVN Republika Slovenija torej prevzela le obveznost izplačevanja že priznanih pokojnin, ki jo tudi izpolnjuje, gre pri pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev, kar je predmet tega postopka, za druga pravna vprašanja. Slednja je Republika Slovenija normativno uredila v ZPIZVZ, neodvisno od MSVN in že pred njegovo uveljavitvijo.

17. Revizijsko sodišče glede na vse navedeno soglaša s pravno presojo sodišča druge in prve stopnje, da MSVN ne more predstavljati pravne podlage za odločitev o tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine, in tudi samo zaključuje, da sta izpodbijani odločbi tožene stranke pravilni in zakoniti.

18. Ker revizijski očitki niso utemeljeni in je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.