Jedro

Vrednost podržavljenega premoženja kot podlaga za priznanje odškodnine za to premoženje se v postopkih denacionalizacije ugotavlja le na način in po merilih, ki jih za posamezno vrsto premoženja predpisuje ZDen in na njegovi podlagi izdani podzakonski predpisi.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper 2. točko izreka odločbe Upravne enote Ljubljana z dne 24. 1. 2009 v zvezi s sklepom in odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 7. 12. 2009. Z izpodbijanim delom odločbe prve stopnje je bilo odločeno, da se pravnemu predniku tožnikov pok. A.A. kot upravičencu za 1/5 idealnega deleža podržavljenega premoženja od 40/100 nepremičnin B... ter 1/5 idealnega deleža od 15/100, katerega je imel v uporabi C..., danes D., d. o. o., določi odškodnina v obliki obveznic SOD v skupni višini 187.979,44 DEM. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnikov (tudi zoper to točko izreka) zavrnil. 2. Sodišče prve stopnje se strinja z odločitvijo in razlogi izpodbijanih odločb. Sklicuje se na določbe 44., 85. in 93. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDen, na Pravilnik o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistem točkovanja in Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja. Sklicuje se tudi na odločbe Ustavnega sodišča RS. Ugotavlja, da je odločitev prvostopnega organa v izpodbijanem delu pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena.

3. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je revident vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje po vseh treh točkah drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zatrjuje napačno uporabo materialnega prava in kršitev pravil postopka. Upravičenci morajo biti izenačeni ne glede na časovno obdobje, v katerem terjajo odškodnino. Zatrjuje, da je 44. člen ZDen v nasprotju z določbami 14., 30. in 33. člena Ustave RS, saj sedanja vrednost ne predstavlja odškodnine v vrednosti 50 % tržne vrednosti nepremičnin. Uporabljene metodologije (navedeni pravilnik in navodilo) so v nasprotju z določbo prvega odstavka 44. člena ZDen. Izračun sedanje vrednosti oziroma odškodnine po metodologijah ne zagotavlja sedanje vrednosti. Ta znaša za zazidana stavbna zemljišča le še 3,8 % tržne vrednosti, za nezazidana stavbna zemljišča le še 1,5 % tržne vrednosti in za poslovne prostore le še 14,6 % tržne vrednosti. Predlaga, da se izpodbijana sodba tako spremeni, da se poleg že priznane odškodnine prizna še dodatna odškodnina v znesku 431.315,22 DEM oziroma 225.927,02 EUR. Zaznamuje stroške revizijskega postopka.

4. Odgovori na revizijo niso bili vloženi.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Revizija je po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Glede na v tožbi postavljeni zahtevek in glede na revizijski predlog (uveljavljana razlika vrednosti priznane odškodnine) je po presoji Vrhovnega sodišča izpolnjen vrednostni pogoj za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na nepravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus o utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi je sporna (v izpodbijani 2. točki izreka odločbe prvostopnega organa z dne 1. 9. 2009) določena odškodnina za pokojnega A. A. 1/5 idealnega deleža podržavljenega premoženja, to je 85/100 nepremičnine vl. št. 11 k. o. ... Revident se ne strinja z višino priznane odškodnine, ker ne dosega 50 % oziroma vsaj 3 % tržne vrednosti primerljivih nepremičnin.

9. Po prvem odstavku 44. člena ZDen se vrednost podržavljenega premoženja (ki je podlaga za odškodnino za to premoženje) določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti; drugi do šesti odstavek tega člena pa zagotavljanje vrednosti posamezne vrste premoženja (stanovanja, stanovanjske hiše oziroma poslovnega prostora ali poslovne stavbe, kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč uporabljenih za gradnjo, stvari, ki so kulturni spomenik ali naravna znamenitost, podržavljenih podjetij) določajo uporabo podzakonskih predpisov. Določbo 44. člena ZDen o ugotavljanju vrednosti dopolnjujejo še določbe 85. člena tega zakona, ki vsebujejo pooblastila za izdajo podzakonskih predpisov, 93. člena, ki določa način izračunavanja vrednosti premoženja iz drugega odstavka 44. člena ZDen in 94. člena, ki vsebuje pooblastilo za izdajo podzakonskega akta za vrednotenje kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo.

10. Skladna s podatki spisa je ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz spisne dokumentacije izhaja, da je bila vrednost predmetnega podržavljenega premoženja ugotovljena na podlagi 44., 85. in 93. člena ZDen. Cenitev je bila izdelana ob uporabi Pravilnika o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistem točkovanja (Ur. l. SRS, št. 25/81 in RS, št. 65/99), Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Ur. l. RS, št. 23/92, 26/2000), ter ob upoštevanju 93. člena ZDen.

11. Po enotni in ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije se vrednost podržavljenega premoženja kot podlaga za priznanje odškodnine za to premoženje v postopkih denacionalizacije ugotavlja le na način in po merilih, ki jih za posamezno vrsto premoženja predpisuje ZDen in na njegovi podlagi izdani podzakonski predpisi (na primer sodba I Up 726/2006 z dne 1. 7. 2009).

12. Kot pravilno navaja sodišče prve stopnje je tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije (ob obravnavi pobude za presojo ustavnosti navedenih določb ZDen) v sklepu U-I-137/98 z dne 28. 3. 1999 zavzelo stališče, da je zakonodajalec z ZDen iz gospodarskih (lastninjenje) in političnih razlogov (poprava krivic) na novo uredil lastninsko razmerje z učinkom za naprej. ZDen ni zasnoval na institutu civilnega prava – vzpostavitve prejšnjega stanja. Zato na podlagi denacionalizacije ni mogoče uveljavljati odškodninskih zahtevkov po splošnih pravilih civilnega prava, saj denacionalizacija nima elementov, ki so temelj odškodninske odgovornosti. Zakon zahtevkov denacionalizacijskih upravičencev ni oblikoval kot odškodninskih, pač pa je določil pravico upravičencev glede na dejanske okoliščine in pravna stanja v državi Republiki Sloveniji po uveljavitvi tržnega gospodarstva in demokratičnega političnega sistema. Po stališču Ustavnega sodišča gre pri določitvi načina in obsega denacionalizacije za vprašanje primernosti zakonske ureditve, kar pa spada v polje proste presoje zakonodajalca. Zakonodajalec je upravičen, da glede na posebnosti, ki jih je povzročilo podržavljenje in dalj časa trajajoče stanje podržavljenja, na poseben način urediti odškodovanje in sprejem posebnega predpisa za to. Razmere, v katerih je zakonodajalec uzakonil denacionalizacijo, in razmere, v katerih se ta izvaja, objektivno pogojujejo tudi obseg primernih odškodnin. Ustavno sodišče se pri tem sklicuje, da je tako stališče zavzelo že večkrat (odločba U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995 in odločba U-I-103/97 z dne 9. 4. 1998). Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da se primerljivost odškodnin zagotavlja z obrestovanjem (45. člen ZDen in določbe 7. ter 7. b člena Zakona o Slovenskem odškodninskem skladu).

13. Zato so tudi po presoji revizijskega sodišča neutemeljeni ugovori, iz katerih izhaja, da bi morala biti sedanja vrednost podržavljenih nepremičnin ter odškodnina zanje določena v odvisnosti od tržne vrednosti primerljivih nepremičnin. Iz istega razloga so neutemeljeni tudi ugovori, ki se nanašajo na kršitev navedenih ustavnih pravic in ki jih je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje.

14. Pravilnost navedenih stališč izhaja tudi iz sklepov Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-6/10, št. U-I-6/10-7, Up 50/10-6, Up 51/10-7 z dne 24. 3. 2011, s katerim je bilo odločeno o pobudi in ustavni pritožbi revidentov. Navedeni sklep se nanaša sicer na druge nepremičnine, uporabljeno pa je bilo materialno pravo, ki ga revidenti izpodbijajo tudi v obravnavanem primeru.

15. Materialno pravo je bilo tako pravilno uporabljeno.

16. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev podrobno in logično pojasnilo. Razlogi odločitve so skladni z določbami materialnih predpisov. Zato tudi revizijski ugovor o kršitvi pravil postopka ni utemeljen.

17. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

18. Vrhovno sodišče je odločilo tudi o stroških revidenta na podlagi določb prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in prvega odstavka 165. člena ZPP ter primerni uporabi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, in sicer, da revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka, ker z revizijo ni uspel.