Jedro

Nedovoljena dejavnost ne more ustvariti podlage za izgubljeni dobiček, ker to ni dobiček, ki bi ga tožnica lahko utemeljeno pričakovala. To stališče tembolj velja, ker je bilo toženki opravljanje dejavnosti prepovedano.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije stroške revizije.

Obrazložitev

1. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje o tožničinem tožbenem zahtevku na plačilo tedanjih 289,377.175,64 SIT (1,207.549,56 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2004. 2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

3. Na vročeno revizijo toženec ni odgovoril. 4. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/08) uporabilo Zakon o pravdnem postopku z določbami izpred te novele (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju ZPP).

5. Iz registrskih podatkov izhaja, da je bil 16. 10. 2007 izdan sklep o začetku stečajnega postopka nad revidentko. Odtlej je postopek prekinjen (4. točka prvega odstavka 205. člena ZPP). Ker pa so bila v revizijskem postopku pred prekinitvijo opravljena vsa procesna dejanja razen izdaje odločbe, je lahko Vrhovno sodišče kljub prekinitvi odločilo o reviziji, na podlagi smiselne uporabe pravila iz druge povedi drugega odstavka 207. člena ZPP.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Vtoževano plačilo ustreza škodi (izgubljenemu dobičku), ki naj bi bila tožnici nastala v obdobju med julijem 2001 in 3. 6. 2004, ko tožnica ni mogla uporabljati najetih objektov toženca v O., v kompleksu, namenjenem skladiščenju in manipulaciji naftnih derivatov. Predmeta najema naj ne bi mogla uporabljati zaradi sanacijskih del, ki jih je izvajal toženec, in zaradi začasne odredbe, ki je bila izdana na toženčevo zahtevo, a je bila pozneje razveljavljena.

8. Sodišče druge stopnje je povzelo ugotovitve sodišča prve stopnje: da je 13. 10. 1998 prišlo do izlitja naftnih derivatov, zaradi česar je Inšpekcija za okolje naslednjega dne tožnici prepovedala uporabo naprav in objektov črpališča v skladišču naftnih derivatov do predložitve dokazil o preizkusu oljetesnosti naprav in opreme črpališča; da je bila 24. 12. 1998 izdana odločba o dovoljeni omejeni manipulaciji in pretakanju derivatov na območju glavnega črpališča, toda šele po predhodni izpolnitvi petih pogojev (iz sodb sodišč nižjih stopenj sicer ne izhaja, katerih); in da tožnica ni dokazala, da bi bila prepoved kdaj odpravljena.

9. Sodišče druge stopnje je poudarilo, da ob nedokazani odpravi navedene prepovedi ni mogoče sklepati, da bi bil tožnici nastal kakršenkoli dobiček. To je skladno z utrjenim stališčem sodne prakse o tem, kaj je z vidika tretjega odstavka 189. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) pravno priznana škoda. Po tem stališču nedovoljena dejavnost ne more ustvariti podlage za izgubljeni dobiček, ker to ni dobiček, ki bi ga tožnica lahko utemeljeno pričakovala (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 795/2007 z dne 15. 1. 2009, 6. točko obrazložitve in tam navedeno prakso). To stališče tembolj velja v tej zadevi, v kateri je bilo tožnici opravljanje dejavnosti prepovedano.

10. Nadalje je sicer mogoče načeloma sprejeti revizijski pomislek zoper relevantnost ugotovitve o tožničini neizpolnitvi pogodbene obveznosti, da zagotovi sredstva za investicije za usposobitev polne namembnosti zadevnega najemnega predmeta, za vprašanje o protipravnosti toženčevega ravnanja (čeprav bi se bil najemodajalec zaradi najemojemalčeve opustitve vlaganj v predmet najema teh vlaganj smel lotiti sam, ni izključeno, da bi bil način, na katerega bi to počel, protipraven). Vendar pa to nikakor ne vpliva na pravilnost v prejšnji točki te obrazložitve sprejetega nosilnega razloga izpodbijane sodbe.

11. Revidentka nazadnje tudi napačno trdi, da se stališči sodišč nižjih stopenj razhajata glede pomena opredelitve upravnega organa v lokacijskem in enotnem dovoljenju do toženčeve dolžnosti plačila odškodnine; tudi sodišče druge stopnje je pravilno pojasnilo, da ta opredelitev (splošna in načelna, kakršna je bila) sama po sebi ni „zadostna“ podlaga za utemeljenost vtoževanega plačila.

12. Kar zadeva procesne očitke, revidentka stališča sodišča druge stopnje, ki se je štelo vezano na tiste dejanske okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožba pa jih ni grajala, ne graja utemeljeno. To stališče je v načelu skladno s tedanjo procesno ureditvijo v drugem odstavku 350. člena ZPP. Njegovo načelno pravilnost je prebijalo le tamkajšnje napotilo pritožbenemu sodišču, da po uradni dolžnosti pazi na kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, katere ena od oblik je bila, da je bilo o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se je navajalo v razlogih sodbe o vsebini listin, in med samimi temi listinami. Revizijsko sodišče ugotavlja, da revidentka ni pravilno utemeljevala, da naj bi sodišče druge stopnje ne upoštevalo navedenega napotila. Trdila je namreč, da je sodišče prve stopnje v nasprotju „z listinsko dokumentacijo“ spisa druge zadeve, ki ga je bilo kot dokaz prebralo, napačno ugotovilo, da zgoraj navedena inšpekcijska prepoved ni bila odpravljena; v tem spisu naj bi bilo namreč najti „zapisnik inšpektorja za okolje z dne 17. 8. 1999, v katerem je pristojni inšpektor za okolje po opravljenem pregledu ugotovil, da je [tožeča] stranka odpravila pomanjkljivosti, ki so bile ugotovljene v predhodnem inšpekcijskem postopku“ (najbrž naj bi šlo za zgoraj, na koncu 8. točke te obrazložitve navedenih „pet pogojev“). Sodišče druge stopnje bi kršitev (drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP) zagrešilo le, če bi navedlo, denimo, da v navedenem zapisniku piše nekaj, kar bi v njem dejansko ne bilo zapisano; vendar pa revidentka ne zatrjuje nič takega. (Pot, po kateri bi bila lahko dosegla revizijski preizkus v zvezi s pravkar obravnavanim vprašanjem, je tako vodila le preko izrecnega pritožbenega grajanja pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja; tako pa revizijski očitek ne presega grajanja ugotovljenega dejanskega stanja, kar skladno s tretjim odstavkom 370. člena ZPP ni dovoljen revizijski razlog.)

13. Sodišče višje stopnje ne mora ponavljati razlogov iz odločbe sodišča nižje stopnje, ki jo preizkuša, če tem razlogom pritrjuje, pravno sredstvo, ki je izzvalo preizkus, pa jih ne napada. Revidentka ni konkretno navedla, na katerega od njenih pritožbenih očitkov zoper pravilnost uporabe pravil iz okvira 156. člena ZOR naj bi ji sodišče druge stopnje ne odgovorilo. V tej smeri zgolj nakazanega procesnega očitka (teh Vrhovno sodišče, skladno s 371. členom ZPP, ne preizkuša po uradni dolžnosti) zato ni bilo mogoče preizkusiti.

14. Ker revizijski očitki zoper pravilnost pravnomočne sodbe niso utemeljeni in ker je ta v materialnopravnem pogledu tudi sicer pravilna, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

15. Tožnica ni uspela, zato stroške revizije krije sama (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).