Jedro

Vedenje o škodi v smislu določb prvega odstavka 376. člena ZOR je treba razlagati tako, da mora oškodovanec poznati okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode. Za začetek teka zastaralnega roka je zato pomembno, da je bila poleg ostalih že znanih posledic zatrjevane poškodbe ugotovljena tudi naglušnost kot možna posledica poškodbe, ni pa pomembno kdaj je bila kasneje diagnoza še potrjena, saj kvalitativno pri tem ne gre za nov element, ki bi prispeval k drugačni vednosti o škodi.

Izrek

Revizija se zavrže, kolikor se nanaša na odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 625,44 EUR (prej 150.000 SIT) in mesečno rento v znesku 41,13 EUR (prej 10.000 SIT).

V preostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo vse tožnikove zahtevke, da mu tožena stranka plača odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Sprejelo je ugotovitve prvostopenjskega sodišča o relevantnih dejanskih okoliščinah kot pravilne. Strinjalo se je tudi z odločitvijo, da je zastaranje tožnikovih odškodninskih terjatev pričelo teči 6. decembra 1995 in je tako poteklo preden je tožnik vložil tožbo.

Navedbe revidenta 3. Tožnik je vložil revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča "iz vseh revizijski razlogov". Ni sporno, da je bil tožnik poškodovan 12.8.1995, tožba pa je bila vložena 11. 2. 1999. Za zastaranje tožnikove odškodninske terjatve pa naj bi bilo odločilno, da so zdravniki šele 10. 6. 1996 potrdili sum, da gre pri oškodovancu za naglušnost. Tožniku zato prej ni moglo biti znano, da ima okvaro sluha kot posledico poškodbe. Diagnosticiranje naglušnosti je bilo sestavni del zdravljenja, ki ima za cilj, da se poškodba sanira.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

5. Revizija deloma ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

6. V premoženjskih sporih je revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT)(1). V tem kontekstu je pomembno tudi ali je bilo z izpodbijano sodno odločbo odločeno o zahtevkih z različno podlago(2). Vrhovno sodišče se je že večkrat izreklo o tem, da imajo zahtevki v zvezi s premoženjsko in nepremoženjsko škodo različno podlago. V konkretnem primeru vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ki se nanaša na zavrnitev tožnikovega zahtevka za plačilo premoženjske škode, ne presega praga dovoljenosti revizije in je zato sodišče zavrglo revizijo v relevantnem obsegu(3).

7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi pritožbenega sodišča(4) in jo je mogoče vložiti le zaradi nekaterih bistvenih procesnih kršitev in zmotne uporabe materialnega prava. Z revizijo ni mogoče izpodbijati ugotovitev o relevantnem dejanskem stanju(5). Revident ni konkretiziral relevantnih procesnih kršitev in je zato revizijsko sodišče pri odločanju vezano na tista sodno ugotovljena dejstva, ki predstavljajo podlago izpodbijane sodbe. S tem v zvezi je pomembna ugotovitev, da je bila tožnikova škoda stabilizirana približno tri mesece po poškodbi (torej 12. 11. 1995), 6. 12. 1998 pa je bila pri pritožniku tudi ugotovljena naglušnost, ki bi lahko bila posledica zatrjevane poškodbe. Ob takšnih ugotovitvah je materialnopravno pravilna odločitev sodišča, da je relativni zastaralni rok za tožnikove odškodninske terjatve pričel teči 6. 12. 1995 in je zato nastopilo zastaranje pred vložitvijo tožbe(6). Vedenje o škodi v smislu določb prvega odstavka 376. člena ZOR je namreč treba razlagati tako, da mora oškodovanec poznati okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode. Za začetek teka zastaralnega roka je zato pomembno, da je bila poleg ostalih že znanih posledic zatrjevane poškodbe ugotovljena tudi naglušnost kot možna posledica poškodbe, ni pa pomembno kdaj je bila kasneje diagnoza še potrjena, saj kvalitativno pri tem ne gre za nov element, ki bi prispeval k drugačni vednosti o škodi.

8. Vrhovno sodišče je odločilo o (ne)utemeljenosti revizije na podlagi 378. člena ZPP. Odločitev implicira tudi zavrnitev tožnikovega predloga za povrnitev revizijskih stroškov(7).

.Op. št. (1): Primerjaj drugi odstavek 367. člena ZPP.Op. št. (2): Primerjaj drugi odstavek 41. člena ZPP.Op. št. (3): Primerjaj 377. člen ZPP.Op. št. (4): Primerjaj prvi odstavek 367. člena ZPP.Op. št. (5): Primerjaj določbe 370. člena ZPP.Op. št. (6): Primerjaj prvi odstavek 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika - OZ. Op. št. (7): Primerjaj prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 67. člena ZPP.