Jedro

Kasnejša sprememba vrednosti zaradi različnega gibanja valutnih tečajev na opredelitev prvotne vrednosti spornega predmeta ni mogla vplivati.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora tožnici vrniti "znesek avansa v vrednosti 10.000,00 DEM v tolarski vrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, z obrestmi po obrestni meri, veljavni za vpogledne vloge za DEM pri Banki Celje d.d., za čas od 19.9.1997 do plačila in v tolarski vrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila". Sodišče druge stopnje je reševalo pritožbo tožene stranke, ji delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je zavrnilo zahtevek tožnice za plačilo zahtevanih zamudnih obresti od prisojenega zneska 10.000,00 DEM v tolarski vrednosti na dan plačila za čas od dne 19.9.1997 do 15.10.1997. V ostalem je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdilo.

Tožena stranka vlaga revizijo iz revizijskih razlogov po 2. in 3. točki 370. člena ZPP (Zakona o pravdnem postopku - 1999) in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, ali pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po stališču revizije izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, obstoja pa tudi nasprotje med razlogi in spisovno dokumentacijo. Tožnica si je objekt ogledala, razkorak med gradbenim dovoljenjem in objektom pa je toženec uredil z legalizacijo. Ni obrazloženo, zakaj naj bi toženec bil obremenjen za problem gradnje garaže, saj te ni imel, niti je ni prodajal. Sodišči druge in prve stopnje se nista jasno opredelili o tem, glede česa naj bi tožnica bila v zmoti.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 375. člena ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Postopek pred sodiščem prve stopnje se je v tej zadevi končal po 14.7.1999, torej po uveljavitvi ZPP 1999. Glavna obravnava, na kateri je sodišče prve stopnje izdalo sodbo, je bila namreč dne 29.11.2000. Zato je treba po določbi 1. odstavka 498. člena ZPP iz leta 1999 glede dovoljenosti revizije uporabiti določbe novega ZPP, ne pa dosedanjih procesnih predpisov (ZPP 1977). Po določbi 2. odstavka 367. člena ZPP pa je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT.

V obravnavanem primeru je tožeča stranka, ki je s tožbo od toženca zahtevala vrnitev predplačila v tolarski vrednosti znesk 10.000 DEM, ob vložitvi tožbe vrednost spornega predmeta označila z zneskom 940.000,00 SIT, torej toliko, kot je ob vložitvi tožbe znašala tolarska vrednost vtoževane terjatve. Le v okviru tako opredeljene vrednosti spornega predmeta je mogoče presojati dovoljenost revizije kot izrednega pravnega sredstva. Kasnejša sprememba vrednosti zaradi različnega gibanja valutnih tečajev na opredelitev prvotne vrednosti spornega predmeta ni mogla vplivati. Tožeča stranka bi sicer lahko opredelila drugačno (višjo) vrednost spornega predmeta, vendar le v okoliščinah določbe 44. člena ZPP. Če bi nastal dvom o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije, bi se sodišče moralo najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari prepričati o pravilnosti navedene vrednosti in o tem odločiti s sklepom. Iz podatkov spisa je razvidno, da nobena od pravdnih strank (tudi tožena stranka ne, ki sedaj vlaga revizijo) na prvi glavni obravnavi ni ravnala v skladu z določbo 3. odstavka 44. člena ZPP. Šele na glavni obravnavi dne 28.6.2000 predlagana zvišana vrednost spornega predmeta ("glede na valutne spremembe"), na opredelitev vrednosti spornega predmeta ni mogla več vplivati in sicer ne glede na to, da o tem sodišče tudi ni odločilo s posebnim sklepom.

Vrednost spornega predmeta torej v zakonu predvidenega zneska ne presega. Zato revizija ni dovoljena, posledica nedovoljenosti pa je po določbi 377. člena ZPP njeno zavrženje.