Jedro

Ker namen odobrene specializacije ni bil dosežen, mora tožena stranka tožnici povrniti stroške specializacije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in toženki naložilo plačilo 2.230.481,00 SIT iz naslova vrnitve stroškov specializacije, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15.10.1998 dalje, ter toženki naložilo povrnitev tožničinih stroškov postopka. Ugotovilo je, da je toženka kršila pogodbo o specializaciji z dne 3.11.1994, ker specializacije v pogodbenem roku ni zaključila, prav tako pa po končani specializaciji ni ostala v delovnem razmerju pri toženi stranki.

Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je štelo za bistveno dejstvo, da toženka ni ostala v delovnem razmerju pri toženi stranki po končani specializaciji vsaj še enkratno obdobje specializacije, kot se je s pogodbo o specializaciji zavezala.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga toženka revizijo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka vidi v tem, ker se sodišče naj ne bi opredelilo do dokazov, iz katerih izhaja, da je pogodbo o specializaciji dejansko kršila tožnica in ji na tak način preprečila zaključek specializacije. Kolikor je toženka hotela zaključiti specializacijo, je bila prisiljena odpovedati delovno razmerje pri tožnici. Zato je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo kršitev pogodbe z njene strani in ji posledično naložilo vrnitev stroškov specializacije.

Revizija je v bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Niso utemeljene revizijske navedbe, da se sodišče ni opredelilo do toženkinih navedb, da je tožnica sama odgovorna za kršitev pogodbe o specializaciji, ker toženki po letu 1996 ni več omogočala normalnega opravljanja in zaključka specializacije.

Prvostopno sodišče se je do teh navedb opredelilo tako, da je ugotovilo, da bi morala toženka, ne glede na njene delovne obremenitve pri tožeči stranki, sama skrbeti za svoj specialistični študij (za dodelitev mentorja, za eventualno prekinitev specialističnega staža, podaljšanje specializacije ipd). Drugostopno sodišče je v celoti soglašalo z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa svojo odločitev utemeljilo na ugotovitvi, da toženka po zaključku specializacije ni ostala v delovnem razmerju pri tožnici. Revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka pri izdaji izpodbijane sodbe zato ni utemeljen.

Ob materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe sodišče ugotavlja, da je bila v letu 1994 toženki specializacija odobrena na podlagi določb Zakona o zdravstveni dejavnosti (Ur. l. RS, št. 9/92) in določb Pravilnika o specializaciji delavcev na področju zdravstvenega varstva (Ur. l. SRS, št. 16/82), ki specializacijo zdravstvenih delavcev opredeljujeta predvsem z vidika interesa zdravstvene dejavnosti (68. člen zakona) oziroma z vidika potreb zdravstvenih organizacij in opravljanja nalog zdravstvenega varstva (2. člen pravilnika), čeprav sočasno ne zanikata interesa zdravstvenih delavcev za dosego specializacije. V skladu s 1. odstavkom 96. člena zakona in 7. členom pravilnika je bila toženki odobrena specializacija na predlog tožeče stranke, ki se je s tem zavezala toženki omogočiti opravljanje specializacije v skladu z veljavnim programom. V okviru tega je bila v skladu z 18. in 19. členom pravilnika dolžna toženki imenovati in zagotoviti mentorja za ves čas specializacije. Hkrati je morala na podlagi odločbe o odobritvi specializacije v smislu 9. člena pravilnika tožnica s toženko skleniti pogodbo, s katero so se določile medsebojne pravice in obveznosti, med drugimi tudi dolžnosti specializantke glede povrnitve nadomestila izplačil plač in drugih stroškov.

Na podlagi gornjih določb sta stranki v sporu po ugotovitvah nižjih sodišč dne 3.11.1994 sklenili pogodbo o specializaciji za čas od 10.10.1994 do 9.10.1997. V njej se je tožena stranka zavezala vrniti prejeti osebni dohodek (plačo) za čas specializacije, če: - ji po opravljenem specialističnem izpitu po njeni volji ali odgovornosti preneha delovne razmerje v organizacijski enoti pred potekom najmanj toliko časa, kolikor je trajala specializacija, - direktor organizacijske enote odpravi odobreno specializacijo zaradi tega, ker toženka po lastni odgovornosti ne opravlja obveznosti in nalog po načrtu in programu specializacije že najmanj šest mesecev, - toženka spremeni panogo specializacije, - toženka izgubi pravico do opravljanja specialističnega izpita.

Po ugotovitvah nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizija ni dovoljena (3. odstavek 370. člena ZPP), toženka specializacije v pogodbenem roku in niti kasneje do prenehanja delovnega razmerja pri tožeči stranki v oktobru 1998 ni dokončala, ker ni opravila specialističnega izpita. Tako toženkina obveznost, da po opravljenem specialističnem izpitu ostane v delovnem razmerju pri tožnici, še sploh ni mogla nastopiti. Na podlagi določb 2. odstavka 99. člena v času nastanka spora veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 99/78 do 57/89) je potrebno gornje določbe pogodbe o specializaciji razlagati tako, da mora tožena stranka vrniti stroške specializacije, ker le-te ni zaključila v pogodbenem roku in niti kasneje do prenehanja delovnega razmerja. Tako namen odobrene specializacije pri tožeči stranki ni bil dosežen in je zato tožnica upravičena do povračila s toženkino specializacijo nastalih stroškov. Sodišče je zato njenemu tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo.

Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi določb 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.