Jedro

Presoja razmerja med neposrednim delodajalcem in uporabnikom.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdita se sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Mož oziroma oče tožnikov A.A. (v nadaljevanju: A.) se je smrtno ponesrečil v delovni nesreči 23.5.2007, ko je z višine 17 m padel v betonski jarek na gradbišču hotela K.. Tožniki so s tožbo, vloženo 9.3.2010, zahtevali odškodnino za utrpelo premoženjsko in nepremoženjsko škodo od družbe K. d.d., ki je bila glavni izvajalec na delovišču, od družbe S. d.o.o. kot dejanskega delodajalca in od N.R., pri katerem je bil pokojni A. zaposlen na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Tožbeni zahtevek zoper družbo K. d.d. je bil pravnomočno zavrnjen z delno sodbo z dne 20.1.2014, saj tožniki v stečajnem postopku niso prijavili terjatve, ki je predmet tega postopka in je terjatev po samem zakonu prenehala. S sklepom z dne 30.9.2014 pa je bil zavrnjen zahtevek proti družbi S. d.o.o. (v nadaljevanju: družba S., ki je bila izbrisana iz sodnega registra in izgubila status pravne osebe). Postopek se tako vodi le še zoper toženca N.R. (v nadaljevanju: toženec). Z izpodbijano odločbo je prvostopenjsko sodišče dopustilo spremembo tožbe z dne 19.9.2014 (I. točka izreka) in ugotovilo, da je toženec odškodninsko odgovorna za škodo tožnikov, ki je nastala v škodnem dogodku dne 23.5.2007 (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po pooblaščencu pritožuje toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da spremembe tožbe z dne 19.9.2014 ne dopusti in da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbene zahtevke tožnikov v celoti zavrne in jih zaveže k povrnitvi pravdnih stroškov toženca oziroma podrejeno, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obsežno in ponavljajočo pritožbo je mogoče strniti v štiri sklope; - da se je A. smrtno ponesrečil pri delu, ki ga je treba šteti za dejavnost družbe S. d.o.o. oziroma za dejavnost glavnega izvajalca, skratka, da je toženec delavce le „posodil“ družbi S. d.o.o., ta pa jim je - kot neformalni delodajalec - odrejala delo in delo tudi nadzirala; - da niso izkazane konkretne opustitve toženca, ki bi vplivale na nastanek škode in posledično ni podana vzročna zveza; - da se je A. ponesrečil izključno zaradi svoje lastne napake oziroma zaradi nepravilnega opravljanja dela na višini; - da tožniki predpostavke škode niso izkazali, predvsem pa le-te niso izkazali v vtoževani višini.

3. V zvezi s pritožbenimi trditvami, da je bil toženec zgolj A. formalni delodajalec, pritožnik izpostavlja, da toženec v obravnavanem primeru ni imel nobene funkcije pri gradnji ali na gradbišču, prav tako ni neposredno odredil dela, pri katerem se je ponesrečil A., niti ni bil pristojen nadzirati njegovega dela. Meni, da ne gre zanemariti dejstva, da so tožniki prvotno tožili tudi družbo K. d.d., kot glavnega izvajalca del na gradbišču in družbo S., kot dejanskega delodajalca oziroma neformalnega delodajalca. Poudarja, da je A. na gradbišču delal na podlagi kooperantske pogodbe sklenjene med tožencem in družbo S., s katero sta se pogodbeni stranki dogovorili o posredovanju delovne sile. Navedeno izhaja iz prve strani kooperantske pogodbe, na kateri je izrecno navedeno „skleneta : Pogodbo o posredovanju delovne sile“. Ker je na delovišču hkrati opravljalo delo več izvajalcev, je bil v skladu s 25. členom Zakona o varnosti in zdravljenju pri delu (v nadaljevanju: ZVZD) sklenjen pisni sporazum o skupnih ukrepih za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ter pravicah in obveznostih delavcev, ki so odgovorni za zagotavljanje varnega delovnega okolja in varnih delovnih razmer na gradbišču (v nadaljevanju: sporazum). Z navedenim sporazumom pa je bil za izvedbo ukrepov za varno delo na gradbišču zadolžen vodja del družbe K. d.d.. Z.P., podpisnica sporazuma je bila tudi družba S., toženec pa po tem sporazumu ni imel nikakršnih obveznosti oziroma sploh ni bil njegov podpisnik. Sicer pa v obravnavanem primeru tožniki nikoli niso zatrjevali, da naj bi bil toženec izvajalec ali podizvajalec oziroma nihče ni osporaval dejstvu, da je bil A. posojeni delavec (gre za neprerekano dejstvo). Tudi v kolikor bi bilo moč šteti, da je toženec prevzel določena dela, tudi to ne bi bilo pravno odločilno, ker lahko o tem kaj se bo delalo odloča le tisti izvajalec, ki ga investitor oziroma odgovorni vodja del določi ali če je teh več, odgovarja vodja gradbišča. Dejstvo je, da glavni izvajalec odgovarja za svoje delo, torej tudi za podizvajalca. Ker tožniki nikoli niso zatrjevali, da je bil sporazum spremenjen ali da toženec sporazuma v smislu 25. člena ZVZD ni želel podpisati, ali da je podpis takšnega sporazuma odklonil, posledično ne more biti sporno, da toženec ni imel nikakršnih obveznosti, odgovornosti oziroma nalog glede izvedbe ukrepov zagotavljanja varnosti na gradbišču. Posledično gre pri stališču prvostopenjskega sodišča, da bi toženec kljub sklenjenemu in veljavnemu sporazumu moral sam fizično poskrbeti za varstvo delavcev oziroma sam podpisati sporazum v smislu 25. člena ZVZD, za zmotno uporabo materialnega prava oziroma konkretno določbe 25. člena ZVZD ter Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih. V obravnavanem primeru je nedvomno šlo za delovišče, na katerem je hkrati opravljalo delo več delodajalcev in ZVZD je jasen, da v takšnem primeru, torej za varnost delovišča nikakor ni odgovoren (niti upravičen) avtomatično delodajalec posameznega delavca, temveč je potrebno skleniti pisni sporazum v skladu s 25. členom ZVZD. Toženec v sporazumu ni naveden in posledično ni imel nobenih nalog in dolžnosti v zvezi z zagotavljanjem varnosti na delovišču družbe K. d.d. Svojo obveznost (kot delodajalec) pa je toženec nedvomno izpolnil, saj je A. imel opravljeno usposabljanje iz varstva pri delu, zdravniški pregled delovne zmožnosti ter ustrezno delovno opremo. V dokaznem postopku je bilo nedvomno izkazano, da je toženec družbi S. posodil delavce, nikoli pa mu družba S. ni oddala gradbenih del. Navedeno je pojasnil celo predstavnik družbe S., ki je povedal, da je delavce dejansko le posojal družbi K. d.d.. Podpisnik kooperantske pogodbe K.R. pa je izrecno pojasnil, da je toženec družbi S. posodil delavce. Poleg tega tožniki niso niti zatrjevali, katera dela bi naj prevzel toženec. V tej zvezi niso predlagali nikakršnih dokazov in tudi v kooperantski pogodbi ni navedeno, katera dela naj bi prevzel. Poleg navedenega so tožniki zatrjevali, da je navodila za delo pokojni A. prejel od S.E. oziroma kasneje Z.Č., ki sta bila oba zaposlena pri družbi S.. V tem postopku ni bilo sporno, da toženec na gradbišče niti ni prihajal in so tožniki kot vodje del zatrjevali osebe, zaposlene pri družbi S. Glede na to, da so se delavci toženca nahajali oziroma delali na obravnavanem gradbišču kljub dejstvu, da niso sklenili sporazuma, očitno pri njihovem delu ni šlo za prevzem določenih del, kot zmotno zatrjuje prvostopenjsko sodišče, temveč so delali v okviru del družbe S. V nasprotnem primeru se namreč na samem gradbišču sploh ne bi smeli nahajati, saj je bilo skladno z določbo 10. člena sporazuma potrebno vsak pričetek del vpisati v tabelo. Kljub temu, da iz dokaznega postopka jasno izhaja, da je šlo za posojo delavcev s strani toženca (in ne prevzem gradbenih del) je sodišča zaključilo, da je šlo za prevzem gradbenih del, s čimer je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodbe ne da preizkusiti, razlogi o odločilnih dejstvih pa so si v nasprotju.

4. Glede neizkazanosti konkretnih opustitev pritožba izpostavlja, da tožniki niso navedli konkretnih ukrepov, ki jih toženec naj ne bi izvedel, poleg tega pa za obstoj odškodninske odgovornosti delodajalca in sodno prakso niti ne zadošča zgolj ugotovitev, da nekateri ukrepi dejansko niso bili izvedeni, ne da bi se ugotavljal njihov pravno relevanten vpliv na sam škodni dogodek. Zgolj dejstvo, da je bil A. v delovnem razmerju s tožencem, v obravnavanem primeru ne predstavlja podlage odškodninske odgovornosti toženca. V skladu z določbami Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1) je bil v obravnavanem primeru investitor dolžan pripraviti tudi varnostni načrt, ki mora obsegati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu in po mnenju pritožnika v tem delu predstavlja vir materialnega prava, iz katerega je moč razbrati obveznosti posameznih nosilcev gradnje objekta glede izvajanja ukrepov zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu. Šele z vpogledom v varnostni načrt je mogoče ugotoviti, kateremu nosilcu oziroma udeležencu gradnje na gradbišču je naložena katera izmed obveznosti. Toženec je že tekom postopka izrecno izpostavil, da tožniki niso predložili varnostnega načrta, zaradi česar v obravnavanem primeru ni izkazana vzročna zveza med kakršnokoli opustitvijo ali ravnanjem toženca (oziroma prej katere izmed treh tožencev) in posledično tudi ni dokazan eden izmed odločilnih elementov odškodninske odgovornosti.

5. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da so se na dan nesreče opravljala dela na notranji strani hotela in nikakor ne na območju, na katerem se je nahajal A.. V obravnavanem postopku tako sploh ni bilo izkazano, da bi A.-ju sploh kdo dal navodila za delo na zunanji strani hotela. Na podlagi navedenega je mogoče sprejeti le zaključek, da se je A. ponesrečil izključno zaradi svoje lastne napake oziroma zaradi nepravilnega opravljanja dela na višini. Da so se dela v času škodnega dogodka opravljala na notranji strani hotela (in ne zunaj) so potrdile priče S.E. in K.R. Tudi v poročilu pristojnega inšpektorja je navedeno, da se dela na območju, kjer se je nahajal pokojni A., niso izvajala. Navedeno je inšpektor potrdil, tudi ko je bil zaslišan, saj je izpovedal, da niso bili na spornem mestu postavljeni nikakršni opaži, ipd, saj se dela tam niso izvajala. Posebej pa toženec izpostavlja nesprejemljivo stališče prvostopenjskega sodišča, da je A. delo na zunanji strani hotela opravljal zato, ker so bila predvidena in potrebna, ne glede na to, če je dobil izrecno navodilo, saj je kot izkušen zidar poznal svoj posel in je vedel, kaj so potrebna dela. V kolikor je bil izkušen delavec, bi moral toliko bolj vedeti, da se ne sme gibati na nezavarovanem območju. Pokojni A. je bil dolžan opravljati dela po navodilih ter v skladu s terminskim planom, ki je del projektne dokumentacije, predvsem pa je nesprejemljivo, da bi moral biti za navedeno ravnanja odgovoren njegov delodajalec. V zvezi z navedenim je potrebno izpostaviti tudi stališče sodne praksa, da je odločilno, da se mora pravno relevantna vzročnost presojati glede na predvidene nevarnosti in škodljivosti, ki lahko nastanejo. Tako tudi ni možno poskrbeti za varnost delavcev, v kolikor se ne ravnajo v skladu z navodili oziroma se nahajajo na območjih, kjer se dela sploh ne opravljajo. Predvsem pa je potrebno izpostaviti dejstvo, da A.-ja na nezavarovano območje nikakor ni napotil toženec, očitno pa tudi nihče drug. Kljub številnim dokazom, iz katerih je razvidno, da se dela na zunanji strani objekta v trenutku, ko je pokojni delavec padel, sploh niso izvajala, je prvostopenjsko sodišče verjelo pričama S.S. (ki je svak pokojnega delavca) ter O.B. Vendar pa navedeni osebi pokojnega A.-ja nista videli, ko je padel in se tudi nista nahajala na zunanji strani stene. Čeprav trdita, da bi se naj dela izvajala zunaj, sama očitno nista delala zunaj, kljub temu, da sta delala skupaj s pokojnim A.-jem. Tudi iz navedenega je razvidno, da se dela zunaj niso opravljala. Zato je povsem nerazumljivo, da se je sodišče (kljub drugačnim dokazom, med drugim listinskim) oprlo na izpovedi najmanj verodostojnih prič. V zvezi z ugotovitvami pristojnega inšpektorja (da se dela niso izvajala zunaj, da pokojni A. sam ni poskrbel za svojo varnosti, ipd..) bi morali tožniki navedbe pristojnega inšpektorata izpodbiti, v kolikor bi želeli v obravnavnem postopku dokazati drugačno dejansko stanje. Tožniki pa v obravnavnem postopku niso podali niti trditev, da bi naj bilo poročilo pristojnega inšpektorata nepravilno oziroma neskladno z dejanskim stanjem in iz česa naj bi to izhajalo. Kljub navedenemu je prvostopenjsko sodišče o odločilnih dejstvih obravnavane zadeve odločilo povsem nasprotno navedbah pristojnega inšpektorata in drugim dokazom. Posledično je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. V obravnavanem postopku je toženec nasprotoval tožbenim zahtevkom tako po temelju, kot po višini. Ker je sodišče zaenkrat odločilo po temelju, iz previdnosti pojasnjuje, da tožniki tudi predpostavke škode niso izkazali, zlasti pa ne v zahtevani višini.

7. Prvostopenjsko sodišče tudi ne bi smelo dovoliti spremembe tožbe, saj je bila ta prepozna. Tožbeni zahtevek pa bi bilo potrebno zavrniti oziroma zavreči že iz razloga, ker so tožniki tožbeni zahtevek postavili skupno - vtoževali so odškodnino v skupnem znesku 183.205,00 EUR (skupaj z odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo), čeprav tožniki niso solidarni upniki. Toženec uveljavlja plačilo stroškov pritožbenega postopka.

8. Na pritožbo so po pooblaščencu odgovorili tožniki, ki pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbo v celoti zavrne in potrdi vmesno sodbo sodišča prve stopnje. Tožniki uveljavljajo plačilo stroškov pritožbenega postopka.

9. Pritožba zoper sodbo in sklep ni utemeljena.

Glede pritožbe zoper sklep:

10. Sklep, s katerim je sodišče dopustilo spremembo tožbe je utemeljilo z razlogom smotrnosti in s tem, da se je toženec spustil v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi. Pritožnik teh razlogov prvostopenjskega sodišča konkretno niti ne izpodbija. Upoštevaje, da gre pri ocenjevanju smotrnosti v smislu prvega odstavka 185. člena ZPP le za procesno smotrnost, ki je podana že, če se z obravnavanjem spremenjene tožbe prepreči nova pravda in se tekoča pravda ne obremeni preveč, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče utemeljeno dovolilo spremembo tožbe. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Glede pritožbe zoper sodbo:

11. Temeljno pravilo glede odškodninske odgovornosti delodajalca je vsebovano v 179. členu Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR-1), ki določa, da je v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec škodo dolžan povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. To pomeni na podlagi določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Delodajalec je odgovoren le, če škoda delavcu nastane pri delu ali v zvezi z delom. Pri tem je bistvena povezava med dejavnostjo delodajalca in dejanjem delavca. Odgovornost delodajalca je podana le, če so izpolnjeni vsi pogoji za objektivno ali krivdno odgovornost za škodo. Zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ureja ZVZD-1, ki v prvem odstavku 5. člena v splošni določbi določa, da je zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu obveznost delodajalca. Delodajalec mora zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi. V obravnavani zadevi je toženec trdil in dokazoval, da je A. dela opravljal po navodilih in pod nadzorom družbe S., da je sam delavce „le posodil“ tej družbi in zato ne more biti odškodninsko odgovoren. Prvostopenjsko sodišče je izhajalo iz pravilnega stališča, da je dokazno breme, da gre „za posojenega delavca“ na tožencu. Položaj delavcev, ki so v delovnem razmerju pri enem delodajalcu, delo pa opravljajo za naročnika oziroma uporabnika, je bil v času obravnavane nezgode urejen v določbah 57. do 62. člena Zakon o delovnih razmerjih, v nadaljevanju: ZDR (Uradni list RS, št. 42/2002, 79/2006 - ZZZPB-F, 46/2007- odl. US, 103/2007). P. okvir temu razmerju dajejo trije akti, ki so obvezni in sicer: pogodba o zaposlitvi (prvi odstavek 57. člena ZDR), dogovor o medsebojnih pravicah in obveznostih (drugi odstavek 61. člena ZDR) in pisna napotitev. Dogovor iz 61. člena je podlaga za pisno napotitev, ki jo pred začetkom dela prejme delavec. Z napotitvijo na delo k uporabniku je delavec pisno obveščen o pogojih dela pri uporabniku ter pravicah in obveznostih, ki so neposredno vezane na opravljanje del (tretji odstavek 61. člena ZDR). V tem postopku ni bilo sporno, da je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi med tožencem in A.-jem. Toženec ni izrecno trdil, da je bil med njim in uporabnikom (družba S.) sklenjen pisni dogovor, v katerem so bile podrobneje določene medsebojne pravice in obveznosti ter pravice in obveznosti delavca in uporabnika. Kolikor se je skliceval na kooperantsko pogodbo in te svoje trditve sedaj ponavlja v pritožbi, pa mu prvostopenjsko sodišče ni sledilo in v razlogih izpodbijane sodbe (točka 9) te svoje zaključke obširno utemeljilo. S temi zaključki soglaša tudi pritožbeno sodišče in njih pritožba neuspešno izpodbija s sklicevanjem na zapis v kooperantski pogodbi, v kateri je navedeno, da sta se pogodbeni stranki dogovorili zgolj o „posredovanju delovne sile“. Pogodbe namreč ni mogoče razlagati glede na njen naslov, pač pa je potrebno upoštevati njeno vsebino. Kot je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče pa iz 1. člena pogodbe izhaja, da je šlo za oddajo del na gradbišču (1) in ne delavcev.

Da bi bil A. z napotitvijo na delo k uporabniku pisno obveščen o pogojih dela in pravicah ter obveznostih, ki so neposredno vezna na opravljanje dela, pa toženec v tem postopku ni zatrjeval in še manj izkazal. 12. Ne drži, da tožniki niso navedli konkretnih ukrepov, ki jih toženec ni izvedel in da niso izkazane konkretne opustitve toženca, ki bi vplivale na nastanek škode. Tožniki so navajali, da je bil toženec dolžan poskrbeti za varnost delavcev in kot konkretno kršitev navedli, da je šlo za opustitev namestitve zaščitne ograje na mestu (na višini cca 17 m v petem nadstropju), kjer je A. delal. O opustitvah izvajanja ukrepov za varno delo, opustitvi nadzora nad delom A.-ja in njihovim pravno relevantnim vplivom na škodljivo posledico, ima sodbe obširne razloge v 10. in 11. točki obrazložitve. Ob tem, ko je bil toženec že na podlagi kooperantske pogodbe (5.člen) dolžan podpisati in izvajati sporazum v smislu 25. člena ZVZD, ne more uspeti s trditvami, da po sporazumu toženec ni imel nobenih obveznosti, da ni bil njegov podpisnik in da tožniki niso zatrjevali, da je podpis sporazuma odklonil. 13. Pritožba neuspešno izpodbija tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da toženec ni dokazal, da je A. ravnal samovoljno in brez ustreznega navodila opravljal delo, ki mu ni bilo naročeno. Drži sicer, da sta priči S.E. in K.R. potrdila, da se tistega dne dela na zunanjem delu hotela niso izvajala, vendar jima prvostopenjsko sodišče ni verjelo in v 8. točki razlogov izpodbijane sodbe to tudi ustrezno utemeljilo. V zvezi z navedenim je prvostopenjsko sodišče, na podlagi dokazne ocene izpovedi prič S.S. in O.B., izpovedi in pisnega poročila inšpektorja za delo ter zapisnika o ogledu kraja delovne nesreče, ki ga je opravila PP, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča prepričljivo ugotovilo, da so se dela izvajala tudi na zunanji strani. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi zaključku prvostopenjskega sodišča, da je življenjsko neobičajno, da bi delavec na gradbišču samovoljno izvajal tako obsežna dela (2), kot jih je pred nezgodo izvajal A.. Teh dokaznih zaključkov pritožba ni uspela izpodbiti s sklicevanjem na neverodostojnost prič S.S. in O.B., češ da gre za svaka oziroma sodelavca pokojnega, saj samo dejstvo, da gre za sorodnika oziroma sodelavca, brez nekih drugih relevantnih okoliščin zoper verodostojnost izpovedi teh prič, še ne zmanjšuje verodostojnosti njunih izpovedb.

14. Pritožbeno sodišče sprejema razloge prvostopenjskega sodišča glede temelja tožbenega zahtevka. Na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na višino škode, pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, saj prvostopenjsko sodišče o višini škode še ni odločalo. Na podlagi zgoraj navedenega in upoštevaje, da prvostopenjsko sodišče tudi ni zagrešilo procesnih kršitev, ki mu jih očita pritožba in kršitev, na katere, skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

15. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen. Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Odgovor na pritožbo ni pripomogel k hitrejši rešitvi zadeve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom istega zakona).

op. št. 1: V pogodbi je izrecno navedeno, da gre za gradbena dela na objektu K. v vrednosti 25.0000 EUR po odobreni tehnični dokumentaciji, ki se nahaja v prilogi pogodbe op. št. 2: Ugotovilo je, da je pripravljal opaže za betoniranje oziroma učvrstitev v izogib puščanju betona