Jedro

ZPP ne vsebuje konkretnih določb, uporabljivih za primer, ko po delni razveljavitvi pritožbenega sodišča še preostali del tožbenega zahtevka, ki je predmet ponovljenega postopka, ne presega 2.000,00 EUR. Ker izbira postopka ni v domeni strank, je treba ob smiselni uporabi 449. člena ZPP šteti, da je v takem primeru treba v ponovljenem postopku spor voditi kot spor majhne vrednosti. Tako stališče podpirata pravna teorija in novejša sodna praksa.

Za kakšne vrste dogovora gre, je v domeni sodišča. Pravno gledano gre za mandatno pogodbo, kot je pritožbeno sodišče pojasnilo že ob prvem odločanju in na tem mestu ni potrebe za ponavljanje teh stališč

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ob tokratnem sojenju ugodilo tožničinemu zahtevku in toženca zavezalo k plačilu 1.610,58 EUR ter pravdnih stroškov.

2. Toženec v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da sodišče ni obrazložilo teka obresti, pa tudi ni jasno, zakaj je rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti 8 dni. Navaja, da je sodišče slepo sledilo nepravilnemu stališču pritožbenega sodišča, povzelo njegovo obrazložitev, na toženca prevalilo dokazno breme, ni pa opravilo nikakršne dokazne ocene, temveč je zgolj zaključilo, da toženec ni uspel dokazati, kako je zapravil vtoževani znesek. V nadaljevanju obširno razlaga življenjsko situacijo med pravdnima strankama ter kako je v času tožničine odsotnosti skrbel za skupna otroka ter porabil denar. Očita bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožnica na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica je od toženca sprva zahtevala plačilo 2.182,96 EUR. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je njen tožbeni zahtevek zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je tožničini pritožbi delno ugodilo in odločitev glede zneska 1.610,58 EUR razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem je njeno pritožbo zavrnilo in sodba sodišča prve stopnje je glede zavrnitve 572,38 EUR postala pravnomočna. V novem postopku je predmet tožbenega zahtevka torej 1.610,58 EUR z obrestmi in stroški. ZPP sicer ne vsebuje konkretnih določb, uporabljivih za primer, kakršen je obravnavani, ko v ponovljenem postopku razveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje ne presega 2.000 EUR (kar je v pravdi spor majhne vrednosti – prvi odstavek 443. člen ZPP). Ker izbira postopka ni v domeni strank(1), je treba ob smiselni uporabi 449. čl. ZPP šteti, da je v takem primeru treba v ponovljenem postopku spor voditi kot spor majhne vrednosti(2). V obravnavani zadevi to doslej ni imelo nobenega pomena, ker je sodišče prve stopnje zadevo obravnavalo po pravilih o rednem postopku, ker pa bo, kot bo razvidno iz razlogov v nadaljevanju, moralo sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku odločati še tretjič, je na mestu opozorilo pritožbenega sodišča, da bo treba postopek v nadaljevanju voditi v skladu s pravili, ki veljajo v sporih majhne vrednosti (člen 442. in naslednji ZPP).

6. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeno grajo o nepravilni materialno pravni kvalifikaciji predmetnega spora. Toženec se spreneveda, češ da dogovora med pravdnima strankama ni bilo in bi šlo lahko kvečjemu za neupravičeno obogatitev. Že v odgovoru na tožbo (list. št. 18 v spisu) je izrecno navedel, da je z bančno kartico razpolagal „skladno z dogovorom in z navodili tožnice“. Dejstvo, da je dogovor obstajal, torej niti ni bilo sporno, za kakšne vrste dogovor gre, pa je v domeni sodišča. Pravno gledano gre za mandatno pogodbo, kot je pritožbeno sodišče pojasnilo že ob prvem odločanju in na tem mestu ni potrebe za ponavljanje teh stališč, opozarja pa toženčevega pooblaščenca, naj v bodoče skrbno izbira besede, ko kritizira delo (pritožbenega) sodišča. Kritika dela sodišča je seveda dopustna, vendar so njegove besede o „pravni eksotiki“, „prefinjenem načinu“ sojenja (narok z dne 17. 4. 2015 – list. št. 94) in „spretnim manevrom“ (pritožba) na samem robu primernega izražanja, ker namigujejo na pristranskost sojenja.

7. Pritožbeni očitki o obstoju absolutno bistvene kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP so utemeljeni. Kršitev je podana na dveh mestih. Prvič, ni razlogov o tem, zakaj zamudne obresti od prisojenega zneska tečejo od 10. 6. 2011 dalje. In drugič, toženec ima prav, da sodišče dokazne ocene sploh ni napravilo, temveč je prepisalo materialnopravno stališče iz razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča, nato pa, upoštevajoč toženčevo dokazno breme, zaključilo, da toženec ni dokazal, kako je denar porabil. Toženec je pravočasno podal številne trditve, kako je denar porabil, in za njihovo potrditev predlagal izvedbo številnih dokazov, ki jih je sodišče tudi izvedlo (zapisnik o zaslišanjih npr. obsega 60 strani). Pritožbeno sodišče je v napotkih razveljavitvenega sklepa naložilo sodišču prve stopnje, naj ob ponovljenem sojenju ponovi oziroma po potrebi dopolni dokazni postopek ter ugotovi, ali je toženec celoten dvignjeni znesek porabil v skladu z naročilom ali ne. Sodišče prve stopnje izvedenih dokazov ni ocenilo niti ni ugotavljalo spornih dejstev, zato ima pritožnik prav, da take sodbe ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče je zato toženčevi pritožbi ugodilo, sodbo na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. Ne glede na to, da bo sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopalo po določbah ZPP, ki veljajo v sporih majhne vrednosti, bo moralo sodišče upoštevati vse trditve in dokaze, ki sta jih stranki podali do vključno prvega naroka 13. 9. 2013. Pred vnovično odločitvijo bo moralo sodišče prve stopnje torej izčrpati vse toženčeve dokaze, ki jih bo ocenilo za pravno odločilne, ter preveriti dejstva, ki jih je pravočasno navedel. Pritožnikove navedbe o življenjski situaciji ter odnosu med pravdnima strankama same po sebi niso pravno odločilne, so pa lahko pomembne pri oceni verodostojnosti zaslišanih.

Op. št. (1): Betetto, N., Komentar ZPP, 3. knjiga, str. 712, 3. točka.

Op. št. (2): Tako tudi novejša sodna praksa. Glej npr. sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 11. 10. 2012, opr. št. Cpg 160/2012.