Jedro

Če upnik v postopku zaradi insolventnosti poleg glavnice uveljavlja tudi obresti, mora prijava terjatve vsebovati kapitalizirani znesek morebitnih obresti, obračunanih za obdobje od dospelosti terjatve do začetka postopka zaradi insolventnosti. Ni dvoma, da tožeča stranka kapitaliziranega zneska obresti ni prijavila, pač pa je prijavila terjatev v znesku 155.468,97 EUR „s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obresti od 28. 10. 2010, to je od dneva vložitve tožbe dalje do plačila“.

To pomeni, da je terjatev tožeče stranke iz naslova obresti do začetka stečajnega postopka prenehala.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni: - v I. točki izreka v obrestnem delu tako, da se ugotovi, da zakonske zamudne obresti tečejo od dneva začetka stečajnega postopka nad toženo stranko, to je od 28.1.2014. Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače, to je ugotovitev, da zakonske zamudne obresti tečejo od vložitve tožbe do dneva začetka stečajnega postopka, se zavrne; - v II. točki izreka tako, da se zahtevek tožeče stranke za ugotovitev obstoja terjatve do tožene stranke iz naslova pravdnih stroškov zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1361,52 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

III. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I) ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 155.468,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, to je od 28.12.2010 dalje do plačila ter (II) toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 5.881,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je v obrestnem delu I. točke izreka in stroškovnem delu (II. točka izreka) pritožila tožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev izpodbijane sodbe ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

Obrestni del zahtevka:

5. Če upnik v postopku zaradi insolventnosti poleg glavnice uveljavlja tudi obresti, mora prijava terjatve vsebovati kapitalizirani znesek morebitnih obresti, obračunanih za obdobje od dospelosti terjatve do začetka postopka zaradi insolventnosti (2. točka 2. odstavka 60. člena ZFPPIPP). Ni dvoma, da tožeča stranka kapitaliziranega zneska obresti ni prijavila, pač pa je prijavila terjatev v znesku 155.468,97 EUR „s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obresti od 28.10.2010, to je od dneva vložitve tožbe dalje do plačila“. Tako oblikovanemu tožbenemu zahtevku je v celoti sledilo tudi sodišče prve stopnje.

6. Če upnik s prijavo terjatve uveljavlja obresti do začetka postopka zaradi insolventnosti in zahtevek za priznanje terjatve ne vsebuje kapitaliziranega zneska obresti, se v primeru, kakršen je konkretni (ko predmet prijave ni prednostna terjatev, zaradi česar bi moral upravitelj ob preizkusu terjatve izračunati kapitalizirani znesek obresti in ga vnesti v osnovni seznam preizkušenih terjatev; 1. točka 5. odstavka 60. člena ZFPPIPP), ne uporabljajo pravila o nepopolnih vlogah, temveč velja, in nasproten dokaz ni dovoljen, da upnik v postopku ne uveljavlja obresti za obdobje od dospelosti terjatve do začetka postopka zaradi insolventnosti (2. točka 5. odstavka 60. člena ZFPPIPP). To pomeni, da je terjatev tožeče stranke iz naslova obresti do začetka stečajnega postopka prenehala (prim. 5. odstavek 295. člena ZFPPIPP), zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke iz naslova zakonskih zamudnih obresti od od vložitve tožbe dalje, nepravilna. Višje sodišče je utemeljeni pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo v obrestnem delu spremenilo tako, kot to izhaja iz 1. točke izreka (5. alineja 358. člena ZPP) Pravdni stroški:

7. Pritožnik navaja, da tožeča stranka pravdnih stroškov ni prijavila v stečajnem postopku, zaradi česar ni upravičena do njihovega povračila. Pri tem se sklicuje na sodno prakso, po kateri se po določbi 60. člena ZFPPIPP šteje kot odločilen za obveznost prijave terjatve že trenutek nastanka pravdnih stroškov in ne šele trenutek nastanka terjatve za njihovo povračilo. Tožeča stranka bi zato morala terjatev iz naslova pravdnih stroškov prijaviti v stečajnem postopku kot (pogojno) terjatev. Ker ni sporno, da tega ni storila, ni upravičena do njihovega povračila. Pritožnik še opozarja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je tožeča stranka med postopkom zahtevek iz dajatvenega spremenila v ugotovitvenega, vključno z ugotovitvijo, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke iz naslova dosojenih pravdnih stroškov v višini, kot jih bo odmerilo sodišče. Kljub takšni spremembi pa je sodišče prve stopnje v II. točki izreka tožeči stranki pravdne stroške priznalo, kot da v tem delu uveljavlja dajatveni tožbeni zahtevek.

8. Višje sodišče pritožbenim navedbam pritrjuje. V 60. členu ZFPPIPP je določeno, kaj mora vsebovati prijava terjatve v stečajnem postopku. Med drugim (prim. 3. točko 2. odstavka citiranega člena), tudi znesek stroškov, ki so upniku nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku pred začetkom stečajnega postopka. Iz dikcije 3. točke 2. odstavka 60. člena ZFPPIPP izhaja, da je za dolžnost prijave terjatve iz naslova stroškov postopka odločilen trenutek njihovega nastanka in ne šele trenutek nastanka terjatve na njihovo povračilo. Povedano drugače: ni bistveno, kdaj sodišče stroške odmeri, temveč kdaj so stroški nastali. Zakonska dikcija je namreč jasna: zakon določa, da če upnik v postopku zaradi insolventnosti „poleg glavnice terjatve uveljavlja stroške, ki so mu nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku pred začetkom postopka zaradi insolventnosti“, mora prijaviti zneske teh stroškov.

9. Kdaj stroški nastanejo, izhaja iz določbe 151. člena ZPP. Po tej določbi so pravdni stroški izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka in obsegajo (tudi) nagrado odvetnika, pri čemer vsaka stranka predhodno sama krije stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji (152. člen ZPP). Nagrada za postopek nastane s prejemom pooblastila za vložitev tožbe ali druge vloge, s katero se začne postopek, nagrada za narok z opravo naroka, taksna obveznost pa je nastala ob vložitvi tožbe, ko je bila tudi plačana, kar vse je bilo v tej zadevi pred začetkom stečajnega postopka

10. Pravilno zato tožena stranka opozarja na razliko med nastankom terjatve na povračilo stroškov postopka (ki praviloma nastane šele ob koncu postopka; prim. 163. člen ZPP) in nastankom stroškov. Tožeči stranki so stroški postopka nastali pred začetkom stečajnega postopka nad toženko (28.1.2014), negotovo je bilo le, kakšna bo odmera stroškov s strani sodišča. Zato predstavlja sporna stroškovna terjatev pogojno terjatev, ki bi jo morala tožeča stranka v stečajnem postopku nad toženo stranko prijaviti kot pogojno terjatev v splošnem roku za prijavo terjatve (2. odstavek 59. člena ZFPPIPP), saj ne gre za strošek, ki bi se plačeval po pravilih, ki veljajo za stroške stečajnega postopka (prim. 1. odstavek 354. člena ZFPPIPP).

11. Ker tožeča stranka že nastale, vendar še ne prisojene pravdne stroške ni prijavila v stečajnem postopku, je njena stroškovna terjatev prenehala (prim. 5. odstavek 296. člena ZFPPIPP), kar pomeni, da je izpodbijana sodba v stroškovnem delu materialnopravno zmotna.

12. Tudi sicer pa tožena stranka utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje v tem delu prekoračilo tožbeni zahtevek. Prekoračitev tožbenega zahtevka je podana takrat, ko sodišče tožniku prisodi več ali nekaj drugega, kot je zahteval. Drži namreč pritožbeno opozorilo, da je tožeča stranka z vlogo, s katero je predlagala nadaljevanje prekinjenega postopka (vloga z dne 26.6.2014), tožbeni zahtevek iz dajatvenega spremenila v ugotovitvenega, in to tudi v stroškovnem delu. Kljub temu je sodišče prve stopnje v II. točki izreka tožeči stranki pravdne stroške priznalo kot dajatveni zahtevek (ki ga bi ob zgoraj povedanem tožeča stranka lahko uveljavljala le v primeru, da bi šlo stroške, ki bi jih morala tožena stranka povrniti v skladu z določili 354. člena ZFPPIPP, za kar pa v konkretnem primeru ne gre).

13. Glede na navedeno je višje sodišče utemeljeni pritožbi tudi v tem delu ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremenilo tako, da je zahtevek tožeče stranke na ugotovitev obstoja terjatve iz naslova pravdnih stroškov zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP).

14. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 2. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Pritožbene stroške tožene stranke je sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško tarifo. Odgovor na pritožbo tožeče stranke ni prispeval k odločitvi o pritožbi in je bil v tem smislu nepotreben (prim. 1. odstavek 155. člena ZPP), zato je višje sodišče odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.