Jedro

Čeprav je mogoče priposestvovanje dela nepremičnine, ni mogoče priposestvovati idealnega dela. Vendar so dokazi, da je zapustnica priposestvovala določen solastninski delež na skupnih delih, o čemer so stranke sklenile sporazum. Kljub temu, da tako postavljenega zahtevka ni mogoče vpisati v zemljiško knjigo, pa je zahtevek možen in tožba sklepčna, saj pomeni prvi korak k vzpostavitvi etažne lastnine v skladu z določbo 105-127. člena SPZ.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je zahtevala ugotovitev, da je zapustnica M. B. lastnica stanovanja, ki obsega kuhinjo, pet sob v izmerah kot v izreku, predsobo, kopalnico, WC, kletni prostor ter souporabo stopnišča v I. nadstropju stanovanjske hiše ..., ki stoji na parc. št. 819/3 k.o. X. in naložilo toženi stranki plačilo pravdnih stroškov.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Izpodbijajo jo sklep sodišča, da je bila zapustnica dobroverna. Res je od 17.6.1976 do smrti uporabljala stanovanje, vendar ni bila dobroverna. Sodba se opre na pismo in razdelilno pogodbo in izpovedbe nekaterih prič in oporoko. Pritožba opozarja, da so pritožniki pojasnili, da je bilo pismo materi poslano v posebnih okoliščinah. Ves čas sta bila toženca lastnika v zemljiški knjigi in mati je to vedela. Pismo pa je nastalo leta 1988, ko se je mož vrnil iz bolnišnice in so se z zapustnico pogovorili. P. je bil ob sestavi tega pisma jezen in razočaran in pismo ne odraža dejanskega stanja. Sodišče ni upoštevalo, da zapustnica ni nič vlagala v nepremičnino, kar kaže, da ni tega imela za svoje. To so navajali v drugi pripravljalni vlogi, kar je ostalo neprerekano. Hiša ni imela centralne kurjave. Sodba se opre na pričevanje R. R., ki naj bi bil navzoč pri gradnji. Ne upošteva pa, da je tudi izpovedal, da ga je sedaj pokojni P. vrgel iz stanovanja. Povedal je še, da ni dobil plačila za svoje delo in to še vedno zahteva. Zato ni nepristranski. Ostale priče pa so v sorodu s tožečo stranko ali pa imajo interes na postopku (M. P., D. P.). Edina nepristranska priča je M. M., kateri sodišče ne sledi. Tudi pri razdelilni pogodbi so pritožniki pojasnili, zakaj je bila sklenjena. Namen je bil, da bi zapustnica imela zavarovanje, če bi jo želel sin izseliti. Kljub sodbi Vrhovnega sodišča je pomembno dejstvo, da se je pokojna zavedala, da ni lastnica. Njen subjektivni odnos kaže, da je vedela, da sta toženca vpisana v zemljiški knjigi. Namesto pokojnega P. je podpisala kupno pogodbo za to parcelo in je vedela, da ni lastnica.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev. Ne zaznamuje stroškov. Predlaga prednostno obravnavo spisa zaradi starosti zadeve.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba zlasti graja sklep sodišča, da je v dokaznem postopku tožeči stranki uspelo dokazati, da je bila zapustnica dobroverna posesti in da je po pravilno 1461 paragrafa ODZ pridobila lastninsko pravico s priposestvovanjem na etažnem delu nepremičnine. Sodba pravilno opozarja, da se po paragrafu 328 ODZ dobra vera domneva in da je dokazno breme na toženi stranki. Sodba ugotavlja, da je zapustnica bila v posesti od 17.6.1976 do smrti. Za sodišče je poleg zaslišanja prič in strank predvsem pomembno, da so v spisu tudi listinski dokazi o tem. Sodba se pri tem opre na razdelilno pogodbo z dne 17.6.1976 (A6), pismo sina P.(A36) in na oporoko zapustnice (A3). Zapisi v listinah so jasni, zato je sodišče prve stopnje pravilno ubralo gramatikalno razlago teh listin.

6. Pritožbi je treba odgovoriti, da je sodišče upoštevalo tudi izpovedbe prvo tožnice in prič o tem, da je sin P. pismo napisal, ko je ugotovil, da mati zapušča to stanovanje sestri in ne njemu. Kljub nedvoumnem razočaranju, ki izhaja iz pisma, pa je tudi pravilno ugotovljeno, da sin piše o tem, da so zgornji prostori materini in šteje zapustnico kot lastnico zgornjega stanovanja. Še bolj je sodišče prve stopnje prepričala razdelilna pogodba v členu III, ki govori o izključni lastnini stanovanja in da je lastnik zapustnica. Tako je zapustnica tudi veljavno razpolagala s tem stanovanjem in to zapisala v oporoki.

7. Pritožba zmotno meni, da je odločilno dejstvo, da zapustnica ni v nepremičnino vlagala. Pritožba meni, da je odločilno, da je tožena stranka to v drugi pripravljalni vlogi navajala, tožeča stranka pa ni tega prerekala. Ker to ni pravno odločilno dejstvo, ampak le ena izmed pravic lastnika nepremičnine, sodišče ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena. Pomembno je, da je tožeča stranka ves čas zatrjevala med drugim pridobitev tudi s priposestvovanjem in da je dokazala elemente, ki so potrebni za priposestvovanje. Enako velja za zaslišanje prvotožnice. Ni dvoma, da sta bila tožnica in sedaj pokojni mož P. vpisana v zemljiško knjigo. Za priposestvovanje je ravno značilno, da je originalni način pridobitve lastninske pravice. Pritožba tudi analizira izpovedbo priče R. R. Meni, da je odločilno to, da je bil s pokojnim P. v slabih odnosih in da ga je ta „vrgel iz stanovanja“. Sodišče je ocenilo izpovedbo priče R. R., ki je skladen tudi z drugimi dokazi, ki jih je sodišče izvedlo in ocenilo v točkah 7 - 9 obrazložitve sodbe. Za pritožbo je odločilna le izpovedba priče M. M., sodelavke pokojne zapustnice. Pritožba zmotno meni, da bi sodišče moralo priči slediti, ker ni v sorodu s tožečo stranko. Sodišče je dokazno oceno konsistentno izpeljalo in pojasnilo, na podlagi katerih dokazov sledi tožeči stranki in ne sledi toženi stranki. V tem kontekstu pojasni, da zgolj izpoved priče M. M., upoštevaje predvsem listinske dokaze, sodišče ne prepriča. Pojasnilo je tudi, da je izpovedba prič bila takšna, da bi se dalo pomoč sinu pri gradnji razumeti tudi, da to ne dokazuje, da se mati ni štela za lastnico. Ob jasni in konsistentni dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče pritrditi pritožbi, da je treba razdelilno pogodbo razumeti tako, da je dobila zapustnica določene pravice kot zagotovilo, da je sin ne bo mogel izseliti iz stanovanja. Pogodba je jasna in kljub temu, da sta bila v zemljiški knjigi vpisana prvotoženka in sin zapustnice, P., to na dokazno oceno glede priposestvovanja ni odločilno. Sin in snaha sta vedela za razdelilno pogodbo in tam materi priznavala lastnino na stanovanju.

8. Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo očitanih kršitev določb ZPP in tudi ne tiste, na katere bi tožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).