Jedro

V upravnem sporu o zakonitosti izdaje gradbenega dovoljenja se ne more izpodbijati pravilnosti pravnomočne odločbe o lokacijskem dovoljenju. Pravnomočnost lokacijskega dovoljenja pa je na investitorico lahko začela učinkovati z vložitvijo pravnomočne sodbe o zakonitosti lokacijskega dovoljenja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 21.12.2001, s katero je ta zavrnila pritožbe več solastnikov stavbe v Ljubljani na naslovu ..., med drugim tudi obeh tožnikov, zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 11.9.2001. S to odločbo je bilo investitorki K.K. izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo poslovnega objekta - pisarne na zemljišču s parcelno št. 14/2, 14/3 in 14/4 k.o... Gradbeno dovoljenje je bilo izdano v skladu z lokacijskim dovoljenjem z dne 30.8.1995, ki je bilo podaljšano z odločbo organa prve stopnje z dne 4.11.1998, na podlagi tam navedene projektne dokumentacije.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja določbo 36. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO) in vse dokaze, ki jih mora investitor predložiti zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, navaja pa tudi obveznost pristojnega organa iz 41. člena ZGO, po kateri mora ta organ preveriti, ali ima projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja vse sestavne dele po 19. členu ZGO, in ali je projekt izdelan v skladu s pogoji lokacijskega dovoljenja. Da ima investitorica pravico graditi objekt oziroma pravico rekonstituirati objekt na določenem zemljišču, je po presoji prvostopnega sodišča tožena stranka pravilno ugotovila, da ta pravica izhaja tudi iz v zemljiški knjigi vknjižene služnostne pravice pešpoti in prevoza do lastnih zemljišč. Služnost izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska, ki je javna listina, na katero je oprto tudi pravnomočno lokacijsko dovoljenje. Tožbeni ugovor, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano, ko lokacijsko dovoljenje ni več veljalo (ki ga je zavrnila že tožena stranka), je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je imela tožeča stranka možnost ugovarjati odločbi o podaljšanju lokacijskega dovoljenja, česar pa očitno ni izkoristila.

Tožnika vlagata pritožbo (sedaj revizijo) iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe. Ponovno poudarjata, da investitorica ne razpolaga s pravnomočnim lokacijskim dovoljenjem, ki je pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja. Iz spisov izhaja, da je lokacijsko dovoljenje postalo pravnomočno 6.11.1997, investitorica pa je zaprosila za podaljšanje njegove veljavnosti šele 2.12.1998, ko je enoletni rok že potekel in je lokacijsko dovoljenje po zakonu prenehalo. Iz spisov nadalje izhaja, da je bila odločba o podaljšanju vročena izključno investitorici, ne pa tudi ostalim strankam v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja. Zato pravnomočnost sploh še ni nastopila. Tožnika nadalje vztrajata tudi pri tožbenih navedbah glede pravice investitorice graditi na zemljišču. Investitorica vsekakor razpolaga z izpiskom iz zemljiške knjige, vendar je ta vpis očitno nepravilen, kar tožnika vseskozi v tem postopku dokazujeta. Prav zaradi tega sta v spis vložila dokaze, da tožnica nima pravice služnosti pešpoti in prevoza preko njihovega solastnega zemljišča. Ta nepravilnost vpisa bi morala biti upoštevana pri odločanju o predhodnem vprašanju, saj se s služnostno pravico posega v lastninsko pravico tožnikov. Tožnika sta v tej zvezi vložila tudi tožbo pred sodiščem splošne pristojnosti.

Tožena in prizadeta stranka na pritožbo nista odgovorili.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel revizijo. Po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnavajo kot pritožbe po določbah ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1 in v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe kot pritožbe po določbah 2. odstavka 107. člena ZUS-1, jo je Vrhovno sodišče RS obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo. Sodba sodišča prve stopnje je postala pravnomočna z uveljavitvijo ZUS-1, torej s 1.1.2007. Dne 7.3.2007 je družba E. d.o.o., ki jo zastopa odvetniška družba ...., vložila predlog za udeležbo v postopku drugega udeleženca na strani investitorice, saj ima pravni interes kot vlagatelj predloga za vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini, vpisani v vložku št... k.o..., sedaj k.o. ..., pri kateri pa je zaznamovan predmetni spor in se predlagatelj zato ne more vknjižiti kot lastnik na nepremičnini - kupljenih poslovnih prostorih.

Revizijsko sodišče predloga za vstop družbe E. d.o.o. v postopek ni obravnavalo, saj je možno tak predlog po določbi 2. odstavka 191. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi 1. odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena z ZUS-1, podati le do konca glavne obravnave, obravnavani postopek pa je že pravnomočno končan.

Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi 85. člena ZUS-1 je revizijo dopustno vložiti le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 86. člena ZUS-1).

Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

Po presoji revizijskega sodišča v obravnavani zadevi niso bile bistveno kršene določbe postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1. Ker predstavlja upravni spor sodno kontrolo zakonitosti v upravnem postopku izdane odločbe upravnega organa, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo zakonitost upravne odločbe le na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je presodilo vse tožbene ugovore o zatrjevanih kršitvah pravil upravnega postopka pri izdaji gradbenega dovoljenja ter jih zavrnilo kot neutemeljene, in sicer z razlogi, s katerimi se revizijsko sodišče strinja.

Tudi po presoji revizijskega sodišča se v upravnem sporu o zakonitosti izdaje gradbenega dovoljenja ne more izpodbijati pravilnosti odločbe o lokacijskem dovoljenju, kar je tožnikoma obrazložila že tožena stranka. Kljub temu je sodišče prve stopnje argumentirano zavrnilo tožbene navedbe, da je investitorici zaradi poteka enoletnega roka po pravnomočnosti lokacijskega dovoljenja to prenehalo. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da pravnomočnost lokacijskega dovoljenja za investitorico ni moglo začeti učinkovati s pravnomočnostjo sodbe Vrhovnega sodišča RS, št. U 1127/96-8 z dne 6.11.1997, pač pa z vročitvijo te sodbe investitorici. Šele od tedaj dalje je investitorici začel teči enoletni rok za vložitev zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja oziroma za podaljšanje enoletnega roka za vložitev zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja. Sodba vrhovnega sodišča z dne 6.11.1997 je bila vročena tudi tedanjemu tožniku, solastniku stavbe na naslovu ... Investitorici je bila podaljšana veljavnost lokacijskega dovoljenja s posebno odločbo z dne 4.12.1998, revidenta pa tega podaljšanja nista izpodbijala.

Prav tako je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja upošteva zemljiškoknjižni izpisek o vknjižbi služnostne pravice kot javna listina, in sicer vse do tedaj, dokler ta ni pravnomočno izpodbita. Zato velja vknjižena služnostna pravica za obstoječo. Revidenta še v svoji pritožbi oziroma sedaj reviziji navajata, da sta vložila pri pristojnem sodišču splošne pristojnosti tožbo na izpodbijanje veljavnosti vpisa v zemljiško knjigo, kar pomeni, da izpisek iz zemljiške knjige še ob vložitvi pritožbe, sedaj revizije, izkazuje resničnost obstoja v zemljiško knjigo vpisane služnostne pravice kot pogoja iz 36. člena ZGO o pravici do gradnje investitorice na njenih zemljiščih v k.o...

Revizijsko sodišče je na podlagi navedenega presodilo, da je bilo pri odločanju sodišča prve stopnje tudi materialno pravo pravilno uporabljeno.

Glede na navedeno revizijski ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev revizijskega sodišča. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.